Univerzalni temeljni dohodek skozi optiko reševanja problematike prekarnih delavcev

Avtorica: Miša Gams

Univerzalni temeljni dohodek na nacionalni ravni ne bo dovolj za rešitev problema prekariata

Čeprav potekajo zadnja leta številne eksperimentalne verzije implementacije univerzalnega temeljnega dohodka v določenih državah po svetu (znotraj EU je znan zlasti primer Finske), pa bi bilo potrebno razmisliti o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka na mednarodni oz. globalni ravni. Problem je namreč v tem, da se dandanes v svetovnem merilu, zlasti znotraj Evrope, ustvarjajo migracijski tokovi, ki vodijo od juga proti severu prav zaradi tega, ker se ljudje selijo tja, kjer so visoke plače in socialne bonitete. Zato bi država, ki bi uvedla UTD, med prvimi tvegala porast migrantov iz ekonomsko manj premožnih dežel. Številne izkušnje, ki sem jih doživela v slovenskih podjetjih in tovarnah, so me prepričale, da tudi univerzalni temeljni dohodek, če bi ga kdaj implementirali v Sloveniji, ne bi bil dovolj za razrešitev delavskega vprašanja, zlasti vprašanja prekariata, ki postaja eden od glavnih problemov, katerega se bomo morali naučiti reševati tako na nacionalnem kot na mednarodnem nivoju.

Že samo če pogledamo primer Slovenije, ki med državami nekdanje Jugoslavije slovi po najboljši ekonomski situaciji, lahko vidimo, da je delež zaposlenih delavcev-migrantov iz Makedonije, Srbije in BIH bil leta 2009 v razmerju s slovenskimi delavci nekako 50:50, leta 2018 pa je po mojih ugotovitvah 80:20, vsaj kar se tiče statistične ocene delavcev v kamniških podjetjih in tovarnah. Kljub temu, da mora delodajalec za takšnega delavca skozi goro birokratskih ovir in finančnih izdatkov, se mu še vedno bolj splača uvoziti “sužnja” iz dežel, kjer je povprečna mesečna plača 300 evrov in ga plačati 3,5 evra ali 4 evre na uro, kot pa da bi plačal vse prispevke za delavca, ki bi ga zaposlil za nedoločen čas. Namesto, da bi zaposlil enega delavca in ga pošteno plačal, za isti denar najame dva ali tri sužnje preko agencije ali “na črno”. Na ta način se v Sloveniji ustvarja socialni dumping, saj se vedno najde kak Rom, Bolgar ali Makedonec, ki je pripravljen delati za še nižjo urno postavko in ki je hvaležen, da delo sploh dobi. Večina migrantskih delavcev dela v tovarnah več mesecev brez delovnih dovoljenj in vize v veri, da so njihovi dokumenti na dobri poti, da postanejo legalni, nekateri med njimi pa preko oderuških posrednikov in fiktivnih agencij pridejo na delo k nam le za nekaj tednov v zavedanju, da so zgolj začasno “izposojeni” in da v času bivanja v Sloveniji nimajo nobenih pravic, na katere bi se lahko sklicevali. Tako sem bila v lokalni livarni priča izpovedi dvajsetletnega dekleta iz Bosne, ki je z ekipo tovarišic najprej nekaj tednov delala v Švici za cca. 5 evrov na uro, nato je prišla za mesec dni na delo v Kamnik za 3,5 evra na uro, po izteku dogovora s tihotapcem ljudi pa naj bi odšla v Bosno, kjer s sotrpinkami verjetno ravnokar obira maline za 1,5 evra na uro. To dekle je živelo v prepričanju, da mora upoštevati vse, kar ji posrednik oz. preprodajalec z belim blagom naloži, ta pa je že na začetku “prešvercanim” sodelavkam pojasnil, da morajo delati nočno delo ter delo med vikendi in prazniki, da bodo na koncu sploh dobile plačilo. Ko so hotele končati fizično izjemno naporno delo nekaj dni pred dogovorjenim datumom, jim je grozil, da ne bodo od podjetja dobile niti centa, če ne bodo oddelale preostanka. Univerzalni temeljni dohodek bi omogočil najranljivejšim skupinam – migrantskim delavcem, brezposelnim, prekarnim delavcem in drugim socialno ogroženim – finančno opolnomočenje, ki ga nujno potrebujejo, da lahko zavrnejo delo v podjetjih, ki pod pretvezo konkurenčnosti in globalnega trga nenehno nižajo vrednost delavcev in njihovega dela.

Ta sistem je, roko na srce, ustvarjen na plečih izkoriščanega delavca in ga potrebuje, da lahko funkcionira in da si višji sloji na njem ustvarjajo zaslužek. Ni dovolj, da se določene politične stranke skupaj s sindikati borijo za povišanje minimalne plače, saj je to le kaplja v oceanu sprememb, ki lahko celotno valovanje zasukajo v popolnoma zgrešeno smer. Povišanje minimalne plače bi pri delodajalcih pripeljalo do tega, da bi s pomočjo globalizacijskih tokov pripeljali v svoja podjetja še več delavcev-migrantov, ki bi jih izkoriščali v nedogled za čedalje nižjo urno postavko. Zato je v prvi fazi delavskega boja nujno potrebno določiti minimalno urno postavko, ki mora znašati vsaj 5 evrov na uro, nato pa jo vsako leto postopno povišati za en evro. Na ta način bi imeli vsi delavci znotraj podjetja enaka izhodišča za zaslužek, obenem pa bi naredili korak k razbijanju socialnega “dumpinga”, kateremu smo priča na vsakem koraku. Prav z razvrščanjem prekarcev v različne plačilne skupine se namreč v podjetjih in državah ustvarja sovražno vzdušje, zato bi morali vztrajati pri tem, da se v celotni Evropi za isto delo uvede isto plačilo. To bi obenem zmanjšalo migracijske tokove na minimum, saj so le-ti v interesu le delodajalcem in trgovcem z belim blagom, medtem ko si delavci ponavadi želijo ostati v bližini svojih družin. Minimalna urna postavka je nujno potrebna zato, da se delavcem povrne dostojanstvo in osnovna zaščita. Na žalost v teh časih delavci razmišljajo v povsem zgrešeno smer – namesto, da bi se borili za višjo urno postavko, rečejo delodajalcu: “Daj mi več dela!” in tako se nehote čedalje bolj vrtijo v začaranem krogu zgaranosti in adrenalina. Ti delavci, ki že pri tridesetih trpijo trajne poškodbe hrbtenice, kolkov in notranjih organov, da kronične izčrpanosti in pregorelosti niti ne omenjamo, se ne zavedajo, da so si s tovrstnim pogledom na delo in življenje podpisali smrtno obsodbo. Pri 16-urnem delavniku nimajo časa ne za zadovoljitev osnovnih bioloških potreb ne za preživetje kvalitetnega časa z družino, medtem ko njihovi medosebni odnosi ostajajo na ravni plitkosti, konfuznosti in nedorečenosti.

Zavedati se moramo tudi, da ne želijo vsi delavci skleniti pogodbe za nedoločen čas, saj le kratek čas lahko zdržijo divji tempo, h kateremu so dandanes vse pogosteje prisiljeni. Kaj takšnemu delavcu pomaga, da ima delo za nedoločen čas, če pa naredi v enem tednu tudi sto nadur, ki jih na eni strani ne dobi izplačane, na drugi pa jih v visoki sezoni ne more koristiti. Bo tak delavec prisiljen vsak mesec vzeti nekaj dni bolniške, da si bo vzel čas za regeneracijo in počitek? Kako bo šele trpel zdravstveni sistem čez nekaj let, ko bodo vsi ti ljudje pri 40. letih invalidi? Po drugi strani dela v tovarnah veliko ljudi, ki si namenoma izberejo začasno delo na črno oz. preko podjemne pogodbe ali agencije, saj se zavedajo, da takšnega dela na dolgi rok ne bodo zdržali niti jim to ni v interesu. Med njimi so tako gospodinje kot delavci-migranti. Prve si želijo občasno prispevati k izboljšanju družinskega proračuna in večji del leta preživeti doma z otroci, drugi pa želijo v čim krajšem času zaslužiti dostojno vsoto, s katero bodo lahko preživeli svojo družino, kar je z drugimi besedami eno in isto. Obojim bi določitev minimalne urne postavke bistveno olajšala eksistenco in prispevala k uskladitvi družinskega življenja in dela.

Druga stvar, ki bi jo rada izpostavila, je nujnost uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka bodisi na mesečni bodisi na letni ravni. Začasni delavci so namreč vezani na projektno ali na sezonsko delo, ki je v veliki meri odvisno od naročil in vremena. Čeprav imajo lahko nekaj mesecev v letu dohodek, ki ustreza minimalni plači, so preostanek leta lahko povsem brez dohodka. Poznam ogromno prekarnih delavcev, ki na letni ravni ne zaslužijo niti 4000 evrov (neto), kar pomeni, da na mesec zaslužijo v povprečju cca. 320 evrov neto, kar je še enkrat manj, kot znaša minimalna plača. Država bi morala za takšne primere vgraditi socialno varovalko na podoben način, kot jo je vgradila za tiste upokojence, ki prejemajo minimalno penzijo in ki enkrat letno prejmejo nek simboličen dohodek, s katerim si vsaj začasno opomorejo. Če bi država vsem tistim prekarnim delavcem, ki ne dosegajo letnega prihodka 4000 evrov, namenila 500 - 1000 evrov “socialnega dodatka” v obliki letnega zajamčenega dohodka, bi lahko naredila precejšen korak k reševanju revščine začasnih delavcev, ki se morajo zdaj zatekati k delu na črno, da sploh lahko preživijo, saj marsikdo zaradi izjemno strogih kriterijev ni upravičen do socialne podpore. Prav tako bi morala razmisliti o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka na mesečni ravni, saj bi ta nudil eksistenčno varnost tako gospodinjam, ki opravijo veliko brezplačnega dela, kot tudi samostojnim podjetnikom, ki zaradi upada naročil ali plačilne nediscipline zapadejo v dolgove. Nenazadnje bi univerzalni temeljni dohodek pripomogel k temu, da bi agencijski delavci in delavci-migranti odklonili nadurno delo, ki jih izčrpava in se hitreje odločili za menjavo delovnega mesta.

Žal sta v Sloveniji močni dve struji ideoloških prepričanj, ki onemogočata, da bi se ideja o univerzalnem temeljnem dohodku pomaknila bliže k svoji materializaciji. Na eni strani so tisti, ki spadajo k bolj desni politični opciji, in ki zagovarjajo slogan “kdor ne dela, naj ne je”, na drugi strani pa so tisti, ki spadajo k bolj levi politični opciji in ki ne privoščijo premožnejšim, da bi poleg ostalih prihodkov prejemali tudi zajamčen dohodek v obliki UTD-ja. Tako eni kot drugi se ne zavedajo, da drug drugega držijo za vrat in da dokler se bodo nahajali v primežu ideoloških prepričanj, ne morejo pričakovati korenitih družbenih sprememb, ki jih tako željno pričakujejo. Prav univerzalni temeljni dohodek bi pomenil korenito spremembo družbenega sistema, vključno z zmanjšanjem nepotrebne birokracije na minimum, kot tudi z vzpodbujanjem skupne blaginje in alternativnih ekonomskih modelov kot so blagovna menjava, časovna banka, darilna ekonomija in uvedba lokalnih valut. Prekarni delavci, ki morajo za svojo eksistenco poseči po vsakem delu, ki jim pride naproti, bi lahko zavrnili delo, za katerega bi presodili, da ni dostojno oz. v skladu z njihovimi vrednotami. Veliko ljudi bi se na ta način lažje odločili za delo prostovoljca, obenem pa bi več svojega časa namenili vzgoji otrok in negi starostnikov. Delavci, ki delajo v tovarnah tudi dve izmeni zaporedoma, da bi lahko odplačali dolgove in družinam omogočili dostojno življenje, bi se nenazadnje hitreje odločili za enoizmensko delo oz. za delo za polovični delovni čas, na ta način pa bi posledično podjetja zaposlila več delavcev, kar bi na dolgi rok prispevalo k zmanjševanju brezposelnosti.

UTD bi pripomogel k zmanjšanju revščine žensk, ki so brezposelne in prisiljene v prekarne oblike zaposlovanja

Marija že peto leto dela v slovenskem podjetju, ki se ukvarja s proizvodnjo rezervnih delov za avtomobile. Da je dobila to delo, je morala odpreti status samostojnega podjetnika, saj je delodajalec ni hotel zaposliti redno. Za delo v štirih izmenah dobi okrog 700 evrov, od tega plača polovico za prispevke. Poleg tega, da dobi od svoje plače precej manj kot redno zaposlene sodelavke, je slaba stran njene “fleksibilnosti” tudi v tem, da nima pravice koristiti plačane bolniške in dopusta, saj vsako odsotnost plača dobesedno iz lastnega žepa.

Tudi Sanja je za delo v knjižnici morala odpreti s.p. in prejema kar za tretjino nižjo plačo kot redno zaposlene sodelavke – kadarkoli je v knjižnici še kakšno večerno dogajanje, je vedno ona tista, ki mora ostati na delovnem mestu do poznih večernih ur. Zaveda se, da je lahko še hvaležna, da je dobila delovno mesto, ki ustreza njenemu zanimanju in izobrazbi, a vendar se ji zdi krivično, da kljub nadurnemu delu in vsestranskemu prizadevanju ne more niti napredovati niti privarčevati toliko denarja, da bi lahko začela razmišljati o osnovanju družine.

Makedonka Selma sortira odpadke na smetišču preko podjemne pogodbe – za delo, ki je fizično precej naporno in poteka ponoči, prejme le 4 evre na uro. Njen mož je že drugo leto brezposeln, zato je Selma zadolžena tako za plačevanje položnic kot za nakup hrane. Čeprav ima kronične bolečine v hrbtenici, si bolniške ne more privoščiti, saj bi jo plačala iz lastnega žepa. Zaradi neplačanih stanovanjskih računov vsak dan živi v strahu pred deložacijo.

Milena že drugo leto čisti stanovanja na črno. Zaradi dolgotrajne brezposelnosti ji kaj drugega niti ne preostane. Pred kratkim je med čiščenjem zlomila nogo – ker je praktično brez zdravstvenega zavarovanja in dodatnega vira prihodkov, nekaj mesecev ni mogla plačati niti najbolj osnovnih položnic. Znašla se je v primežu rubežnikov, ki so ji iz stanovanja odnesli vse, kar je vsaj približno imelo kakšno vrednost. Milena je zapadla v takšen stres in depresijo, da je potrebovala psihiatrično zdravljenje.

Prevajalka Mirjam je vpeta v peklenski krog prekarnega dela: pol leta ji zaradi upada naročil pretijo deložacije, drugo polovico leta pa dela za računalnikom tudi po 16 in več ur na dan, da zmore “pokrpati” vsa naročila. Tako ima del leta na razpolago veliko časa, a malo denarja, drugi del pa nekaj več denarja, a skoraj nič časa za svoje želje in potrebe.

Vsem zgoraj omenjenim ženskam bi univerzalni temeljni dohodek krepko olajšal življenje – že samo s 300 evri zajamčenega mesečnega prihodka bi Marija lahko brez pretiranih skrbi odšla na bolniško ter vsaj razmislila o možnosti skromnega oddiha, Sanja bi si sčasoma lahko “privoščila”naraščaj in osnovala družino, Selma, Milena in Mirjam pa bi lahko ponoči zaspale brez strahu pred rubežniki in deložacijo. Morda bi jim tu in tam finančno zaškripalo, a na dolgi rok bi bilo njihovo življenje veliko bolj brezskrbno in znosno, saj bi ušle iz primeža dolgotrajne revščine, ki jim nenehno diha za vrat.

Čeprav so poizkusi uvajanja univerzalnega temeljnega dohodka znotraj EU še v zametkih, so znani rezultati eksperimentov, ki so potekali v južni Afriki in Indiji nedolgo nazaj. Poizkusnim skupinam, ki se nahajajo med najbolj revnimi sloji prebivalstva, so dali simboličen, a zajamčen mesečni dohodek, ki je bistveno pripomogel k dvigu kvalitete njihovega življenja. Ženske, ki so bile del tega eksperimenta, so poročale o tem, da jim je najbolj odgovarjala finančna neodvisnost, ki so si jo nenadoma lahko privoščile, in tako postale manj odvisne od zaslužka moških in otrok. Ženske so na tak način prišle do enakovrednega statusa v družbi in pridobile večjo moč in veljavo pri odločanju.

Že v poznih devetdesetih letih 20. st. je sociologinja dr. Valerija Korošec, ki velja za vodilno strokovnjakinjo na področju preučevanja uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka v Sloveniji, z raziskavami pokazala, da bi bil UTD v vrednosti 300 evrov na prebivalca mogoč že s preurejanjem trenutnih sredstev, ki so namenjena socialnim transferjem. Tudi danes zagovarja to stališče, pri tem pa dodaja, da bi bilo potrebno številko za mesečni UTD glede na rahlo povišanje socialnih transferjev na novo definirati. Priznava, da mnogim moškim politikom, aktivistom, predstavnikom sindikatov itd. sprejem UTD-ja ne odgovarja, saj bi na ta način ženske dobile večjo ekonomsko in družbeno moč – to pa bi predstavljalo grožnjo za njihov položaj, ki ga v družbi vzdržujejo.

Čeprav se veliko govori o ženski emancipaciji in enakopravnosti med spoloma, je v praksi marsikaj drugače. Ženske so ponavadi še vedno tiste, ki žrtvujejo svojo kariero za to, da vzgojijo otroke, in čeprav v evropskem merilu veljamo za državo z najvišjo stopnjo zaposlenosti mater po porodu, je marsikatera ženska prisiljena ostati precej let gospodinja in varuška že zaradi tega, ker ne najde primerne zaposlitve, ki bi ji omogočila dostojno preživetje. Marsikatera mati se med tehtnim premislekom, ali naj izbere službo z minimalno plačo in številnimi nadurami ali naj bo z otrokom čim dlje časa doma, odloči za slednje, saj denar ne odtehta časa, ki ga preživi z majhnim otrokom. Poznam veliko žensk, ki ostanejo z otroci doma tudi pet let in več in le s težavo pridejo nazaj na trg dela – takim bi univerzalni temeljni dohodek bistveno pripomogel k izboljšanju kvalitete življenja, saj bi otrokom lahko nudile bolj uravnoteženo prehrano in nakup šolskih potrebščin. Tako pa večino časa preživijo v urejanju začasnih prejemkov na raznih uradih in v preračunavanju svojih že tako bornih možnosti za preživetje na dolgi rok. Nemalokrat se znajdejo v začaranem krogu iskanja sezonskega dela in dela na črno, da obdržijo državne “ugodnosti”, kot je socialna podpora in otroški dodatek (ki bi že zdaj lahko zasedel mesto otroškega UTD-ja), da lahko prispevajo k družinskemu proračunu in ostanejo vsaj simbolično aktivne v socialni mreži zaposlovanja. Noben državljan ne bi smel biti prisiljen v izbor del, ki ga ponižujejo, mu kratijo možnost soodločanja, nazadnje pa za njih sploh ni plačan, pa vendar se dogaja vse to in v veliki meri so pri tem najbolj izkoriščane prav ženske, ki so za preživetje prisiljene delati na črno dela, ki jih nihče drug noče. Prav zato bi jim univerzalni temeljni dohodek povrnil človeško dostojanstvo, ki je v neoliberalno zasnovani družbi, v kateri prosperirajo le najbolj brezsrčni, trdoživi in robotizirani posamezniki, močno okrnjeno. Naša družba je tako močno čustveno podhranjena, da ne potrebuje umetne inteligence in čedalje hitrejše rasti proizvodnje, temveč zdrave, finančno preskrbljene in opolnomočene posameznike, ki skupaj rešujejo življenjske tegobe in izzive.

UTD gre skupaj z “upočasnjeno” družbo in delitveno ekonomijo

Če pomislimo, da bodo v roku tridesetih letih razne delavce za tekočim trakom, prevoznike, prodajalce oskrbovalce, grafične oblikovalce, obrtnike pa tudi novinarje in tekstopisce zamenjali roboti, je situacija še bolj črna, kot se nam kaže zdaj. Številne generacije naših otrok in vnukov bodo ostale brez dela prav po "zaslugi" novodobne globalne tehnološke revolucije in investitorjev, ki vlagajo denar zgolj v računalništvo in robotiko, kvaliteta storitev za otroke, hendikepirane, bolne in starostnike, ki kaže rezultate konkretno na lokalni ravni, pa že leta drastično peša ali kvečjemu ostaja ista. Pred kratkim sem se udeležila delavnice za start-up podjetnike, katere so se zadnji dan udeležili tudi potencialni investitorji, direktorji večjih podjetjih in organizacij, ki se nahajajo v lokalnem kraju. Namesto da bi finančno podprli projekte, ki odpirajo nova delovna mesta v občini in delajo v smeri opolnomočenja marginaliziranih skupin, so podprli na globalni trg orientirane tehnološke inovacije, na podlagi katerih bo na daljši rok še več ljudi izgubilo delovna mesta. Imeli so dobro možnost podpreti nastanek večje igralnice z igrali v kraju, kjer je veliko mladih družin, ter nastanek lokala, v katerem bi zdravo hrano stregli ljudje, ki se nahajajo na robu družbe, a so se odločili za financiranje kuhinjske plošče, ki ima v sebi vgrajeno tehtnico ter naprave, ki jo pritrdiš na otroški voziček, da ti ta cel dan ziblje otroka in se ti z njim ni potrebno več ukvarjati. Mentorji so na delavnici z zadoščenjem trdili, da je lenoba največji motivator za inovacije in da se iz potrebe po ležernosti porodijo najboljše zamisli. A kako lahko naprava za guganje odtehta telesni stik z otrokom, ki je nujno potreben za njegov razvoj? In ali bo jed, katere sestava bo na gram natančno odmerjena na električni kuhinjski plošči, enako okusna, kot če bi nam jo "od oka" na plinskem štedilniku pripravile naše babice?

Tehnološkega napredka se lahko upravičeno bojimo, saj nas na dolgi rok čustveno siromaši in socialno izolira, obenem pa ponavadi ne prispeva k trajnim gospodarskim in ekološkim rešitvam. Več kot očitno je, da se nam posledice zadnje industrijske revolucije in globalizacije v veliki meri vračajo v podobi ekstremnih temperatur in vremenskih pojavov. Namesto da bi se ljudje pri svojih nakupih obrnili na lokalne kmete in obrtnike, še vedno verjamejo, da so izdelki priznanih svetovnih proizvajalcev in korporacij bolj kvalitetni in poželjivi. Čeprav se čedalje več ljudi tudi pri nas udeležuje garažnih razprodaj, urbanega vrtnarjenja in blagovne menjave v domačem kraju, jih skrbno zasnovane marketinške strategije velikih trgovskih centrov vsakič znova prepričajo, da velik del svojih prihodkov namenijo za izdelke, ki jih ne potrebujejo in ki so prepotovali velik del planeta, da so prišli do potrošnika. Čevlji, za katere je pridna delavka v Indiji plačana le nekaj centov, da jih izdela, prepotujejo z letali in ladjami pol sveta in na ta način povzročijo veliko ekološko in socialno škodo ljudem, ki so hote ali nehote del njihovega proizvodnega procesa. Na eni strani imamo čedalje cenejše proizvode, na drugi pa čedalje bolj revne delavce in potrošnike. Zato vidim rešitev finančne krize in krize vrednot, v katero smo istočasno padli, v tem, da postanemo skromnejši in bolj strateški kupci – če se le da, kupujmo rabljene stvari, ali pa si jih izposodimo v Knjižnici reči ali pri sosedih. Rabljene obleke so npr. že tolikokrat oprane, da so za kožo bolj zdrave kot v strupe namočena nova oblačila, za katere nam celo proizvajalec svetuje, naj jih pred uporabo vsaj enkrat operemo. Tudi pripomočke za vrt in popravilo avta ali kolesa si lahko delimo s sosedi v bloku ali soseski. Zavedati se moramo, da je nakupovanje, sortiranje, shranjevanje ter tudi čiščenje in vzdrževanje vseh teh predmetov, ki jih potrebujemo le nekajkrat na leto, nespametno in potratno, saj nam ponavadi vzame veliko časa, prostora in energije, obenem pa proizvaja nove odpadke.

Vizija družbe, ki jo vidim pred sabo, tako ne vključuje samovozečih avtomobilov in “pametnih” robotov, temveč ozaveščene ljudi, ki so med seboj pripravljeni deliti in ki se najmanj trikrat vprašajo, ali stvar iz trgovine resnično potrebujejo. Ti ljudje bodo v vseh možnih pogledih pripravljeni na uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka ne glede na njegovo višino. Tudi s 300 evri mesečnega dohodka bodo z lahkoto preživeli, saj bodo racionalno odmerjali denar za najbolj nujne stvari in ne bodo producirali novih odpadkov. Verjamem, da se že zdaj nahajamo na razcepu: lahko se odločimo za smer še večje socialne izolacije, individualizacije, komercializacije in tehnologizacije, oz. za družbo, kjer se bo vsak s svojim helikopterskim dronom vozil v službo ali po opravkih, doma pa ga bo pričakal robot, ki mu bo zmasiral stopala in previjal njegova starša ali dojenčka. Lahko pa se odločimo za družbo, v kateri bodo ljudje živeli znotraj samooskrbne skupnosti, v kateri si bodo delili skupne dobrine – babica in vnuček bosta osedlala osla in cel dan kvalitetno preživela skupaj v iskanju primernih drv za rabljeno peč, okrog katere se bodo zvečer zbrali še ostali člani družine in si medsebojno masirali stopala. Takšna medgeneracijsko zasnovana skupnost ne bo živela v nenehnem stresu, ali bo imela dovolj hrane in ostalih resursov za preživetje ter ali bo imela dovolj denarja za najem varuške ali obrtnika, saj bodo s pomočjo delitve storitev in dobrin premagali vse težave ter obenem krepili socialno in čustveno komponento. Takšna “počasna”, tehnološko neobremenjena in na kvalitetnih odnosih zasnovana družba, ki temelji na delitvi in ne na potrošništvu, je tudi edina družba, ki si zasluži uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka. Če bi tega uvedli že danes, bi tvegali še večji razmah potrošništva in odvisniških manevrov posameznikov, ki bi mesečni dohodek v prvi vrsti namenili svojim materialnim obsesijam in kompulzijam.

Zaključek

Zato vidim preboj ideje o univerzalnem temeljnem dohodku le znotraj družbe razsvetljenih ljudi, ki jim potrošništvo ni v prvem planu in ki se zavedajo, da za svoje preživetje poleg simboličnega mesečnega prihodka, s katerim lahko poravnajo osnovne račune za stanovanje in hrano, potrebujejo le še socialni kapital, ki ga sami proizvedejo z negovanjem najrazličnejših odnosov med sorodniki, prijatelji in somišljeniki. Te skupnosti, ki se lahko glede na projekte ter skupne ideje in vrednote povezujejo v medsosedske klane ali interesna društva, zadruge in skupine, lahko razvijajo darilno ekonomijo ter uvedejo lokalno valuto ali periodično menjavo dobrin in storitev. Na ta način povežejo lokalno skupnost in izstopijo iz začaranega kroga monetarne globalne ekonomije, ki načrtno ustvarja izkoriščevalske in osiromašene odnose ter peha ljudi v prekarne oblike dela, ki prinašajo zaslužek le peščici. Zato bi bilo potrebno idejo o univerzalnem temeljnem dohodku nekoliko “raztegniti” in jo “lokalizirati” glede na potrebe posameznih mest in vaških skupnosti – v določenem mestu, v katerem je na eni strani veliko socialno ogroženih ljudi, na drugi pa problem s smogom, bi lahko uvedli brezplačni javni prevoz in javne kuhinje, v vasi oz. regiji, kjer se vzpostavlja lokalna valuta, bi lahko vsak vaščan na mesečni bazi dobil določeno število lokalnih bankovcev oz. bonov, s katerimi bi lahko pri vaških obrtnikih nakupil proizvode in storitve ali jih zamenjal s svojimi.

DELITE NAPREJ

Podprite naš projekt

Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!

2€

5€

10€

20€

VIRI IN LITERATURA