V vseh skupnostih med starejšimi in otroci poteka proces učenja, s čimer otroci pridobivajo znanje, sposobnosti in izkušnje. Pred kratkim smo pisali o alternativni šoli Summerhill in njihovi bogati 100-letni zgodovini, v tokratnem prispevku pa bomo opisali, kako so svoje otroke vzgajali in učili Indijanci. So bili deležni permisivne ali represivne vzgoje in kaj se lahko o vzgoji naučimo od njih?
UČENJE Z OPAZOVANJEM, BREZ NAVODIL
Za primer pod drobnogled vzemimo ljudstvo Dene Tha, ki živi na severozahodnem delu province Alberte v Kanadi. Omenjeno ljudstvo danes živi precej drugače od njihovih prednikov, vendar imamo na voljo nekaj novodobnih zapisov, ki nam nudijo vpogled v njihovo vzgojo otrok.
Pri Indijancih Dene Tha se je učenje odvijalo preko procesa opazovanja in oponašanja, in sicer z minimalnim poseganjem starejših v ta proces. Starejši otrokom niso dajali nikakršnih navodil, pa ne zato, ker ne bi imeli časa in energije, temveč zato, ker so bili prepričani, da z navodili otroku odvzamemo možnost, da se sam nauči določene stvari. Menili so, da je znanje pridobljeno s strani drugih dvomljive narave in da se pravo znanje lahko pridobi le preko neposredne izkušnje.
Menili so, da je znanje pridobljeno s strani drugih dvomljive narave in da se pravo znanje lahko pridobi le preko neposredne izkušnje.
Jean-Guy A. Goulet, ki je diplomiral na univerzi Yale, bil pa je tudi profesor antropologije in dekan fakultete za družbene vede v Ottawi (Kanada), je z ljudstvom Dene Tha preživel skoraj 6 let. Skrbno je opazoval njihove navade in način življenja in jih opisal v svoji knjigi Ways of Knowing: Experience, Knowledge and Power Among the Dene Tha (Načini védenja: Izkušnje, znanje in moč ljudstva Dene Tha, op. prev.). Opisuje zanimiv primer, s pomočjo katerega je dobil vpogled v njihov svojstven pristop k učenju:
“Ko sem začel z delom na terenu med ljudstvom Dene Tha, sem sprejel ponudbo neke ženske, da me nauči, kako se speče njihov kruh (angl. bannock, op. prev.). Prišla je v mojo hišo in medtem, ko sva se v kuhinji pogovarjala o tekočih stvareh v skupnosti, je pričela z mešanjem moke, vode in masti in spekla testo, ne da bi izrekla eno samo besedo o postopku. Eno uro kasneje, ko sva si razdelila sveže pečen kruh, sem jo vprašal, če mi bo dala recept ali potrebna navodila, da bom lahko ponovil njeno peko. Takoj mi je rekla: ‘Saj sem te ravnokar naučila; zraven si bil, ko sem delala!’ Očitno je nisem tako pozorno opazoval, kot bi jo opazoval nekdo iz ljudstva Dene Tha.”
Ob tem se je najbrž smiselno vprašati, katera gospodinja ima več znanja – tista, ki speče pecivo brez kakršnihkoli navodil, saj ima glede vseh različnih sestavin, količin, temperature in časa pečenja že “občutek”, ali tista, ki za vsako stvar potrebuje natančna pisna navodila?
Slika 1: Tradicionalni način življenja ljudstva Dene Tha.
Otroci iz ljudstva Dene Tha imajo izredne sposobnosti dela z rokami in učenja s pomočjo opazovanja ter izkušenj pri samem delu (izkustveno učenje), niso pa vajeni učenja s pomočjo navodil. Glede na to, da je v konvencionalnih šolah s konvencionalnimi metodami pri poučevanju velik poudarek na verbalnih navodilih in ne na samostojnem ali skupinskem praktičnem delu, bi bili takšni učenci z veliko verjetnostjo označeni za neumne ali zaostale. Uradno poročilo o ocenjevanju sposobnosti učencev ljudstva Dene Tha opisuje:
“Ocenjevanje je pokazalo, da so učenci sposobni in kažejo osebne zmogljivosti na večih področjih. učenci niso ‘neumni’, ‘butasti’ ali nesposobni. Praktično vsi učenci so pokazali veliko znanja pri delu z rokami in pri učenju preko posnemovanja in opazovanja. So pa pokazali šibkost na področju učenja preko govora. Vzorec močnega vizualnega in šibkega verbalnega učenja je bil vseprisoten. Takšen zmogljivostni vzorec bo imel pomemben negativen vpliv na zmožnost učencev za učinkovito delo znotraj razreda, še posebej, če se take učence poučuje s konvencionalnimi učnimi metodami (npr. verbalno).”
Ob tem se zastavlja vprašanje: Koliko učencev v slovenskih šolah trpi zato, ker so bolj vizualno naravnani, a morajo slediti verbalnim navodilom, zaradi pomanjkanja motivacije pa posledično dobivajo slabše ocene?
AVTONOMIJA IN ODGOVORNOST
Za ljudstvo Dene Tha je pomembno ne vtikati se v otrokovo raziskovanje okolja, saj bi vmešavanje pomenilo kršenje njegove pravice in zmožnosti, da zasleduje in uresniči svoje cilje.
Njihovo izkustveno učenje preko opazovanja in posnemanja je povezano z njihovim načelom avtonomije. Vsak mora biti zmožen sam uresničevati svoje cilje, vključno s pridobivanjem lastnega znanja, kar jim je vodilo skozi celotno življenje. Goulet opisuje, kako je bil priča leto dni staremu otroku, ki je splezal proti razbitemu oknu, iztegnil svojo ročico skozi luknjo v steklu in jo potem varno umaknil nazaj. Starši in stari starši so ta dogodek le tiho opazovali in nadaljevali s svojimi aktivnostmi, medtem ko je Goulet v strahu pričakoval nezgodo.
Za ljudstvo Dene Tha je pomembno, da se odrasli ne vtikajo v otrokovo raziskovanje okolja, saj bi vmešavanje pomenilo kršenje njegove pravice in zmožnosti, da zasleduje in uresniči svoje cilje. Le tako lahko otroci s samozavestjo nadaljujejo z raziskovanjem, vedoč, da jih pri tem nihče ne bo oviral. Dene Tha v tem vidijo ohranjanje zmožnosti drugega, da svoje življenje zares živi v polnosti.
Na enak način ne pomagajo starejšim, ko se s težavo spravljajo v avto, saj verjamejo, da bi to bilo žaljivo do njih. S tem bi namreč izgubili zmožnost, da sami poskrbijo zase.
Njihovo etično načelo je, da je vsak osebno odgovoren za svoje življenje.
Podobno je bilo v primeru, ko je 6-letno deklico ugriznil pes. Goulet se je ustrašil, da bi lahko dobila steklino, in se ponudil, da jo odpelje k zdravniku. Starši so ga poslušali in sedeli v tišini. Deklica se je smehljala in nakazala, da ne želi k zdravniku – vedela je namreč, da bodo spoštovali njeno odločitev. Teden dni kasneje se ji je rana v celoti zacelila in ponovno se je veselo igrala s svojimi vrstniki.
Goulet ob tem sklene, da v vseh letih njegovega opazovanja in trepetanja glede morebitnih nezgod začuda nikoli ni prišlo do nobene.
Slika 2: Otroci si nabirajo dragocene izkušnje pri streljanju z lokom.
Dene Tha na nek način stalno maksimizirajo število dogodkov, kjer se lahko sami kaj naučijo in na ta način živijo resnično avtonomno življenje. Zato ne stopijo pred majhnega otroka, ki se z roko približuje razbitemu oknu, ne odvzamejo motorke fantu, ki z njo posnema očeta, niti alkohola otrokom, ki ga poskusijo.
Njihovo etično načelo je, da je vsak osebno odgovoren za svoje življenje.
Dene Tha na nek način stalno maksimizirajo število dogodkov, kjer se lahko sami kaj naučijo in na ta način živijo resnično avtonomno življenje. Zato ne stopijo pred majhnega otroka, ki se z roko približuje razbitemu oknu, ne odvzamejo motorke fantu, ki z njo posnema očeta, niti alkohola otrokom, ki ga poskusijo.
Kljub temu, da se njihovo družbeno življenje osredotoča na dobro počutje drugih, kar se sporoča tudi preko mnogih zgodb, ki se ohranjajo preko ustnega izročila, pa je ob tem potrebno spoštovati lastno avtonomijo vsakega posameznika.
Kot pravi neka staroselka glede vzgoje svojih otrok:
“Doma jim v bistvu pustim, da počnejo, kar hočejo. Na določeni osebi je, da se odloči, kaj želi; nihče je ne more prisiliti v nekaj, kar sama ne želi storiti.”
Zanimiva je tudi raziskava antropologinje Kim Harvey-Trigoso, ki je med seboj primerjala dve skupini iz ljudstva Dene Tha. V prvi skupini so bili otroci, ki so imeli povečini še vedno tradicionalen način življenja (lov, nabiralništvo itd.), v drugi pa tisti otroci, ki takšnega načina življenja skorajda niso več poznali. Otroci v prvi skupini so bolj pogosto risali prizore iz narave in skupnosti, v tej skupini pa je bilo tudi veliko več sodelovanja, skupnega načrtovanja in manj konfliktov. V primeru hipotetičnih črnih scenarijev v družbi (npr. avtomobilska nesreča zaradi alkoholiziranosti, streljanje, utopitev v reki) je prva skupina zaradi bolj pozitivnega načina razmišljanja prišla do veliko bolj pozitivnih zaključkov kot druga (npr. otrok, ki se je utapljal, se je rešil; ustreljena oseba je preživela; tisti, ki se je izgubil, je našel pot nazaj itd.).
ZAKLJUČEK
Kaj se lahko torej naš šolski sistem nauči od preprostega indijanskega ljudstva? Je več kot desetletje neprestanega obiskovanja učnih ur in pomnjenja velikih količin (nepotrebnih) podatkov res nujno? Je umetno šolsko okolje (v zaprtih prostorih, brez stika z naravo) pravo okolje za vzgojo otrok? Ali pa na ta način vzgajamo robotizirane otroke, ki bodo delovali otopelo, pasivno in nekritično v družbi, ki bo še naprej stremela le h konkurenčnosti in povečevanju BDP-ja, kar ima za posledico hudo degradacijo okolja? So Indijanci glede (ne)poučevanja zavzeli pravilnejši pristop?
Ljudstvo Dene Tha nas podobno kot šola Summerhill uči, da se vsak otrok lahko nauči, česarkoli si želi, in da za to ne potrebuje šole kot take, temveč le vsesplošno ljubezen, razumevanje in podporo odraslih ter vrstnikov pri zasledovanju svojih ciljev.
Ob vsem zapisanem se zdi, da se imamo dolgotrajnemu šolanju navkljub vsi še veliko za naučiti.
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!