Zamolčana zgodba o AIDS-u, 3. del

V prvem in drugem delu članka smo raziskali zgodovino pojava sindroma pridobljene imunske pomanjkljivosti (AIDS) ter njegovo povezavo s prekomernim uživanjem drog. Opisali smo vsesplošno histerijo in apokaliptične napovedi, ki se niso nikoli uresničile. Predstavili smo argumente številnih uglednih znanstvenikov, ki so opozarjali, da teorija o spolno prenosljivem virusu ne zadosti niti najosnovnejšim znanstvenim merilom. V tretjem delu se bomo posvetili problematiki testiranja na HIV in razkrili resnično ozadje afriške "epidemije" AIDS-a.

TESTI, KI NE IŠČEJO VIRUSA

Kot je v svojem pričevanju opozoril biokemik dr. Rodney Richards, ki je kot sodelavec podjetja Abbott Laboratories sodeloval pri razvoju prvih testov na HIV, glavna težava tiči v tem, da za HIV ne obstaja t.i. zlati standard – torej neodvisen dokaz resničnega stanja, s katerim bi lahko preverili, ali test dejansko meri prisotnost virusa. Za primerjavo: pri testu za nosečnost je zlati standard ultrazvočni pregled. Če je test pozitiven, lahko zdravnik z ultrazvokom preveri, ali se v maternici res razvija plod, in tako zanesljivo potrdi nosečnost.

Pri HIV-u takšnega dokaza ni. Ker virusa ne izolirajo neposredno iz telesa bolnika, je nemogoče preveriti, ali pozitiven rezultat dejansko pomeni prisotnost virusa ali pa test meri nekaj povsem drugega. Celotna diagnostika tako temelji na predpostavkah, ki jih ni mogoče potrditi.

Dejstvo je, da testi na HIV ne iščejo virusa, ampak le domnevno specifična protitelesa. Vendar se je izkazalo, da lahko ti testi pokažejo pozitiven rezultat pri številnih običajnih bolezenskih stanjih, kot so gripa, malarija, tuberkuloza, hepatitis, rak in avtoimunske bolezni.(1) Ljudje lahko postanejo HIV-pozitivni tudi po cepljenju ali celo med nosečnostjo.(1)(2)(3) Takšni rezultati naj bi bili lažno pozitivni, a ker ni zlatega standarda, tega v resnici sploh ni mogoče preveriti.

Ko enkrat razumemo to ozadje, nas ne preseneti, da so proizvajalci v navodilih za uporabo teh testov izrecno zapisali, da "ni splošno priznanega standarda za ugotavljanje prisotnosti ali odsotnosti protiteles proti HIV-1 in HIV-2 v človeški krvi".(4) Kot navaja Richards, so komercialni testi opremljeni z opozorilom, da njihovi izdelki niso namenjeni končnemu diagnosticiranju okužbe s HIV.

Avstrijski zdravnik Christian Fiala, ki je na podlagi terenskih izkušenj iz Afrike postal glasen kritik diagnostike AIDS-a (pozneje pa tudi eden najvidnejših nasprotnikov koronahisterije v Avstriji), je opisal primer avstrijske medicinske sestre, ki je postala HIV-pozitivna po cepljenju proti hepatitisu B.(5) Njen rezultat je ostal pozitiven še nekaj let, nato pa je zopet postala negativna. Zdravniki so jo odslovili brez kakršnega koli pojasnila. Razlaga pa je verjetno zelo preprosta: cepiva vsebujejo različne strupene snovi (na primer aluminij ali živo srebro), ki poškodujejo tkivo. Protitelesa, ki jih zaznajo testi, so regeneracijski odziv organizma, s pomočjo katerega telo odstranjuje poškodovane in odmrle celice.

V ENI DRŽAVI POZITIVNI, V DRUGI NEGATIVNI

Ker virusa ne izolirajo neposredno iz telesa bolnika, je nemogoče preveriti, ali pozitiven rezultat dejansko pomeni prisotnost virusa ali pa test meri nekaj povsem drugega.

A težave se s tem še ne končajo. Medtem ko se testi javnosti predstavljajo kot nezmotljivo objektivni, nagrajeni dokumentarni film House of Numbers razkriva povsem drugačno zgodbo. Pri testu Western blot, ki se najpogosteje uporablja za končno potrditev diagnoze, je interpretacija rezultatov tako subjektivna, da lahko znotraj istega laboratorija dva tehnika gledata isti vzorec krvi, pa ga bo eden ocenil kot pozitiven, drugi pa kot negativen.

Še precej bolj drastično pa se merila za interpretacijo rezultatov razlikujejo od države do države. Na primer, za potrditev pozitivne diagnoze s testom Western blot je v Avstraliji potreben točno določen niz štirih pasov (črtic), v ZDA zadostujejo določeni nizi dveh ali treh pasov (ki so lahko povsem drugačni od avstralskih), v Afriki pa je potreben le en določen niz dveh pasov.(6)

Neville Hodgkinson, nekdanji medicinski in znanstveni dopisnik za The Sunday Times, je zmedo v House of Numbers opisal takole:

Če denimo stopite iz ZDA čez mejo v Kanado, lahko v trenutku izgubite diagnozo AIDS-a. Aktivistka Christine Maggiore je situacijo ponazorila z besedami:(7)

Diagnoza pa je lahko odvisna tudi od odgovorov na vprašanja, ki vam jih zdravniki zastavijo ob testiranju. Kot je zapisal John Lauritsen, pisatelj, gejevski aktivist in diplomant Harvardske univerze:

Nek moški v Kaliforniji je šel v kliniko, se identificiral kot gej in se testiral na HIV; rezultat je bil pozitiven. Nato je šel v drugo kliniko, se identificiral kot heteroseksualec in opravil isti test; rezultat je bil negativen."

Kot opisuje avstralska raziskovalna skupina Perth Group, pa pozitiven rezultat na testu za HIV kljub vsemu ni povsem brez pomena. Najverjetneje gre za splošni kazalnik, da v telesu poteka določen vnetni proces – podobno kot pri povišani sedimentaciji krvi. Testi so bili namreč v osemdesetih letih kalibrirani po principu krožne logike: raziskovalci so izbrali nekaj beljakovin iz krvi hudo bolnih ljudi z AIDS-om in občutljivost testa preprosto nastavili tako, da močno reagira nanje. Da testi niso bili zasnovani kot specifično diagnostično orodje za ugotavljanje prisotnosti virusa, je že leta 1986 na srečanju Svetovne zdravstvene organizacije opozoril Thomas Zuck iz ameriške Uprave za hrano in zdravila (FDA). Priznal je, da reagirajo pozitivno pri številnih nepovezanih stanjih in dodal, da bi bil umik testov iz uporabe "preprosto nepraktičen" zaradi nastale družbene histerije in prevelikega pritiska javnosti.(9)

Pri vnetnih procesih gre za naravni odziv, s katerim organizem razstruplja in odstranjuje poškodovano tkivo. Protitelesa, ki jih testi zaznajo, v resnici delujejo kot nekakšna "čistilna ekipa", ki se aktivira ob vnosu toksičnih snovi, podhranjenosti ali dolgotrajnem stresu. To ponuja logično razlago za celoten mozaik: zakaj so na testu tako pogosto pozitivni uporabniki drog in zakaj se "lažno pozitivni" rezultati pojavljajo pri bolnikih z najrazličnejšimi obolenji ter ljudeh po cepljenju. Celo nosečnost v medicini velja za specifično obdobje intenzivnih sprememb, ko se v telesu poviša koncentracija protiteles, kar razloži pogost pojav "lažno pozitivnih" testov pri bodočih materah.

Zanimivo je tudi, da so rezultati testov pri mnogih bolnikih s simptomi AIDS-a negativni. Znanstveni zapisi do leta 1992 navajajo 4621 potrjenih primerov ljudi, ki so umrli s simptomi AIDS-a, čeprav je bil njihov test na HIV negativen. Da bi se dogma, da HIV povzroča AIDS, obdržala pri življenju, so za te primere izumili novo diagnozo – "idiopatska CD4-limfocitopenija". Beseda "idiopatska" v medicini pomeni "brez znanega vzroka". Celoten izraz je torej le zapleteno poimenovanje za dejstvo, da stroka nima pojma, zakaj so ti ljudje zboleli.(10)

AIDS V AFRIKI: KO ZA DIAGNOZO NE POTREBUJEŠ NITI TESTA

Če je diagnostika AIDS-a v zahodnih državah problematična, pa se v Afriki sprevrže v popoln absurd. "Črna celina" naj bi po uradnih podatkih zabeležila največ primerov te bolezni na svetu.(11) Mediji so desetletja strašili z apokaliptičnimi napovedmi o depopulaciji kontinenta, ki pa pri tem scenariju nikakor ni želel sodelovati, saj je vseskozi ohranjal najvišjo rodnost na svetu. Kot poudarjajo številni raziskovalci, so zastrašujoče statistike v resnici zgolj matematične projekcije Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), oblikovane na podlagi povsem nezanesljivih podatkov.

Južnoafriški pisatelj Rian Malan je leta 2003 v reviji The Spectator objavil odmeven članek Afrika ne umira zaradi AIDS-a (Africa Isn't Dying of AIDS). V njem je opozoril na dejstvo, da je imela celina na samem višku "epidemije" kar 3-odstotno rast prebivalstva, ki bi ji jo lahko zavidale vse razvite države. Tudi domnevno opustošeni epicentri bolezni, kot sta Bocvana in Tanzanija, so leta 1988 beležili 2,7- oziroma 2,9-odstotno rast prebivalstva. Podobno je bilo v Ugandi in Južni Afriki. Seveda je povsem nelogično, da bi celina sredi domnevno najsmrtonosnejše epidemije v zgodovini doživljala pravi demografski razcvet.

En od razlogov za anomalijo tiči v dejstvu, da se AIDS v nerazvitih državah diagnosticira povsem drugače kot na Zahodu. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je namreč že leta 1985 za države v razvoju določila posebno definicijo, znano kot Bangujska definicija (ang. Bangui definition). V skladu z njo se lahko AIDS diagnosticira zgolj na podlagi nespecifičnih kliničnih simptomov, brez opravljenega testa na HIV. Ljudi, ki imajo na primer več kot mesec dni trajajočo drisko, izgubo teže in srbečico, so na ta način čez noč razglasili za bolnike z AIDS-om. Tudi tipični simptomi tuberkuloze – vročina, izguba teže in kašelj – so lahko brez kakršnega koli testa proglašeni za AIDS.(13)

Kasneje se je izkazalo, da lažno pozitivne rezultate sprožijo tudi malarija ter na desetine drugih za Afriko značilnih obolenj, vključno s kronično vročino in drisko.

V Afriki kot žrtve AIDS-a torej beležijo ljudi z najrazličnejšimi obolenji, ki so zgolj logična posledica slabih življenjskih pogojev. Kar tretjina prebivalstva je kronično podhranjena, več kot polovica pa nima dostopa do neoporečne pitne vode, saj pijejo iz lukenj, polnih težkih kovin, blata in fekalij. Medtem ko po podatkih Unesca zaradi zastrupljene vode na afriški celini vsak dan umre 4.500 otrok, se javna sredstva brezglavo trošijo za boj proti virusu. Simbol tragične ironije je fotografija iz knjige dr. Felixa Konotey-Ahuluja What is AIDS, na kateri je prikazan koščen otrok v razcapanih oblačilih, ki v rokah drži kondome, ki so mu jih dali javnozdravstveni strokovnjaki.

Christian Fiala je opisal usodne posledice boja proti AIDS-u na proračune nerazvitih držav. Leta 1999 je organizacija UNAIDS finančnim ministrom afriških držav celo svetovala, naj zmanjšajo sredstva za socialno varnost, šolstvo, zdravstvo, infrastrukturo in razvoj podeželja, da bi imeli več denarja za AIDS. Ugandska vlada se je pri razvitih državah močno zadolžila za nakup kondomov, testov in toksičnih zdravil. Podobne stvari se dogajajo tudi v drugih državah, npr. na Tajskem, kjer so tuji donatorji financiranje dragih oglaševalskih kampanj in testov sčasoma prevalili na pleča domačih davkoplačevalcev, medtem ko so resnične potrebe prebivalstva ostale zapostavljene.(14)

Testi na HIV so se v Afriki zaradi endemičnih bolezni izkazali kot povsem neuporabni. To je leta 1994 potrdila študija v Journal of Infectious Diseases, ki jo je vodil Max Essex, en od utemeljiteljev teorije o afriškem izvoru AIDS-a. Essex je presenečen ugotovil, da so oboleli za gobavostjo v Zairu množično testirali HIV-pozitivno. Opozoril je, da je treba te rezultate jemati z veliko rezervo, saj v okoljih z razširjeno gobavostjo in tuberkulozo testi preprosto niso zanesljivi. Kasneje se je izkazalo, da lažno pozitivne rezultate sprožijo tudi malarija ter na desetine drugih za Afriko značilnih obolenj, vključno s kronično vročino in drisko. Nobelov nagrajenec Kary Mullis je problem opisal zelo neposredno:

REKLASIFIKACIJA KLASIČNIH BOLEZNI V AIDS

"Družine otroke v centre pripeljejo kot sirote, in ko jih vprašaš, zakaj so starši umrli, vsi po vrsti okrivijo AIDS. Če ti oče umre v prometni nesreči, imaš pač smolo; če pa je kriv AIDS, se takoj pojavi agencija, ki ti ponudi finančno pomoč."

Kot je opozoril Felix Konotey-Ahulu, priznani zdravnik in znanstvenik iz Gane, afriškim bolnikom preprosto ni bilo več dovoljeno umreti zaradi raka ali drugih klasičnih bolezni, saj je bilo vse preimenovano v AIDS. Leta 1987 je Konotey-Ahulu osebno prepotoval na desetine afriških mest južno od Sahare in obiskal bolnišnice, ki so jih zahodni mediji opisovali kot epicentre katastrofe. Našel je zelo malo primerov AIDS-a, v svojem kritičnem članku za medicinsko revijo Lancet pa je zahodnim medijem postavil vprašanje:

Tudi britanski novinar Neville Hodgkinson je več tednov potoval po afriški celini, da bi na lastne oči preveril, kaj se tam pravzaprav dogaja. Za dokumentarni film AIDS – The Doubt je leta 1996 povedal:

Seveda lahko pri tem povlečemo očitne vzporednice s koronahisterijo, kjer sta navadna gripa in pljučnica (ki letno povzročita več milijonov smrti po svetu) čez noč čudežno izginili iz statistik, praktično vsi primeri respiratornih obolenj pa so bili oklicani za COVID-19.

Tudi na drugih področjih se podatki niso skladali z uradno doktrino. Za razliko od Zahoda, kjer so HIV-pozitivni večinoma moški, je bilo v Afriki z virusom uradno okuženih približno 50 % moških in 50 % žensk. To je v medijih ustvarjalo vtis, da gre za množičen heteroseksualni prenos, za kar so okrivili domnevno promiskuitetnost afriškega prebivalstva.(18) Vendar je Durexova anketa iz leta 1997 pokazala, da so bili prav državljani razvitih zahodnih držav tisti, ki so skozi življenje zamenjali največ spolnih partnerjev (pri tem so bile vodilne ZDA, sledile pa so jim Francija, Avstralija in Nemčija), medtem ko so bile afriške države med tistimi z najmanjšim številom spolnih partnerjev.(19) Enakomerna porazdelitev med spoloma v Afriki je torej le posledica spremenjene definicije in povezave z endemičnimi boleznimi, ki enako prizadenejo oba spola.

Dejstvo je, da so – apokaliptičnim napovedim navkljub – v prvih petnajstih letih od začetka epidemije (vse do konca leta 1994) v celotni Afriki uradno zabeležili le 345.000 primerov AIDS-a.(18) To je skoraj pol manj kot v ZDA, ki je takrat imela skoraj 3-krat manj prebivalcev kot celotna afriška celina.

MIT O IZPRAZNJENIH VASEH

Dobršen del mita o afriški epidemiji AIDS-a sta pomagala ustvariti francoska humanitarna delavca Philippe in Evelyne Krynen. Kot voditelja največje dobrodelne organizacije za otroke v Tanzaniji sta sprva razširila dramatična poročila o izpraznjenih vaseh, zapuščenih domovih in neštetih sirotah, ki jih je za seboj menda pustil AIDS. Zahodni mediji so pretresljive podobe Afrike zgrabili z obema rokama, njuna poročila pa so v hipu postala glavno marketinško in politično orodje za pridobivanje finančnih sredstev.(20)

"AIDS je ogromen posel, verjetno največji v Afriki ... nič drugega ne pripravi ljudi do tega, da tako zlahka odprejo denarnice, kot prav šokantne številke o AIDS-u."

Toda po več letih neposrednega dela z domačini sta zakonca Krynen svoje mnenje povsem spremenila. Na svoje lastno presenečenje sta ugotovila, da ni v regiji prav nobene epidemije. Ugotovila sta, da je več kot polovica njunih "bolnikov z AIDS-om" na testih negativna na HIV. Obenem je domnevno spolno prenosljiva bolezen nekako povsem zaobšla lokalne prostitutke. Izpraznjene hiše v vaseh so bile v resnici le dodatni domovi Tanzanijcev, ki so se preselili v mesta, domnevne "sirote" pa so bili otroci, ki so zaradi plemenske družbene strukture ostali v oskrbi starih staršev, medtem ko sta starša v mestu služila denar. "AIDS ne obstaja," danes odkrito priznava Philippe Krynen. "Vse skupaj je bilo izmišljeno. Za to bolezen ni nobenih epidemioloških temeljev in za nas preprosto ne obstaja."(21)

Zakonca Krynen sta med drugim sprejela v oskrbo mlado afriško dekle z imenom Lucy (na spodnji fotografiji), ki je po enem samem, nepotrjenem pozitivnem testu prejela težko stigmo bolnika z AIDS-om. Odpeljala sta jo iz vasi ter ji zagotovila varen dom, hrano in zaposlitev. Brez jemanja kakršnih koli zdravil je Lucy v štirih mesecih povsem okrevala, pridobila telesno težo in polno zaživela. Ko so jo prijatelji videli takšno, so izgubili strah pred okužbo ter se začeli spraševati, ali je bila sploh kdaj bolna. Pozneje je bila na vseh testih negativna in nikoli ni razvila simptomov AIDS-a.(22)

Philippe Krynen je na podlagi dolgoletnih izkušenj pojasnil, da se uničujoči mit vzdržuje pri življenju izključno zaradi denarja. Pravila igre so namreč hitro doumele tako institucije kot lokalni prebivalci. Družine otroke v centre pripeljejo kot sirote, in ko jih vprašaš, zakaj so starši umrli, vsi po vrsti okrivijo AIDS. Če ti oče umre v prometni nesreči, imaš pač smolo; če pa je kriv AIDS, se takoj pojavi agencija, ki ti ponudi finančno pomoč.

Krynen dodaja:

Do podobnih ugotovitev je med svojim preiskovanjem na afriških tleh prišla tudi ameriška raziskovalna novinarka Celia Farber:

James Shikwati, ugledni kenijski ekonomist in ustanovitelj Medregijske gospodarske mreže (Inter Region Economic Network), pa je za revijo Der Spiegel leta 2005 situacijo povzel z besedami:

V četrtem, zadnjem delu bomo obravnavali "zdravljenje" AIDS-a s toksičnimi odmerki AZT, ki je pri bolnikih paradoksalno povzročilo simptome, podobne AIDS-u, ter tako še utrdilo prepričanje o njegovi smrtonosni naravi. Preizprašali bomo ozadja tragičnih smrti ikon, kot so Freddie Mercury, Rudolf Nurejev in Arthur Ashe, ter analizirali primer Magica Johnsona, ki je bolezen “čudežno” preživel. Pisali bomo o brutalni cenzuri drugače mislečih, zaradi katere večina ljudi – kljub živahni polemiki znotraj stroke – še nikoli ni slišala za alternativno teorijo o nastanku AIDS-a.

DELITE NAPREJ

Podprite naše delo

Naše delo lahko podprete z donacijo. Z vašo podporo vam bomo lahko še naprej nudili kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!

Doniraj

VIRI