Rastlinska olja: skrita nevarnost na našem krožniku, 2. del

V prvem delu smo spoznali zgodovino in kemijsko nestabilnost industrijskih rastlinskih olj, ki so iz naše prehrane izpodrinila stabilne tradicionalne maščobe. V slabem stoletju so se iz obrobne sestavine prelevila v glavni vir maščob in v sodobni prehrani predstavljajo že okrog petino vseh zaužitih kalorij. Maščobe omega-6 iz olj se v telesu kopičijo, tam ostanejo dolga leta in povzročajo proces peroksidacije oz. "notranjega rjavenja". V drugem delu bomo raziskali, na kakšen način telesu pošiljajo signal za kopičenje maščobe, kako vplivajo na posamezne organe in kje v prehranski verigi se skrivajo. Ugotovitve bomo primerjali s podatki o zdravju večjih populacij, kot sta Japonska in Francija, ter prispevek zaključili s praktičnim vodičem za izbiro varnih maščob.

Omega-6, mitohondriji in debelost

Povečan vnos večkrat nenasičenih maščob iz rastlinskih olj neposredno poškoduje naše mitohondrije – celične elektrarne, ki proizvajajo energijo (ATP). Linolna kislina (omega-6) začne prevladovati v celičnih membranah, kjer oksidira. Pri tem nastajajo toksični aldehidi, ki poškodujejo mitohondrijsko energijsko verigo in uničujejo sposobnost celic za izgorevanje goriva.(1)(2)(3) Telo tako postopoma izgublja zmožnost učinkovite porabe glukoze; ogljikovi hidrati, ki bi jih zdravi mitohondriji izkoristili za energijo, se pričnejo preusmerjati v sintezo in shranjevanje maščob.

V naravi linolna kislina služi kot specifičen biološki signal za hibernacijo oziroma zimsko spanje. Nekatere živali pred zimo jedo semena, bogata z maščobami omega-6, kar upočasni njihov metabolizem, zniža bazalno temperaturo in telo preklopi v način intenzivnega shranjevanja maščobe. Raziskave na tekunicah – glodavcih, sorodnih vevericam – so pokazale, da so ob 8-odstotnem vnosu linolne kisline v prehrani uspešno vstopile v zimski spanec, medtem ko jim to pri 1,5-odstotnem vnosu ni uspelo.(4)(5)(6)

Presnovne poti, ki nadzirajo ta program shranjevanja maščob, so prisotne pri vseh sesalcih, vključno s človekom. Danes zahodni človek uživa linolno kislino v količinah, ki pri živalih sprožijo pripravo na hibernacijo. Telo torej nenehno prejema biokemijski signal: "Prihaja zima, upočasni presnovo in shranjuj maščobo."

Danes zahodni človek uživa linolno kislino v količinah, ki pri živalih sprožijo pripravo na hibernacijo.

Da ne gre le za teorijo, potrjujejo številne raziskave. Živali, hranjene z olji iz semen, so pridobivale bistveno več telesne mase kot živali, hranjene z nasičenimi maščobami, čeprav so zaužile enako količino kalorij in hranil.(7)(8)(9) Podoben učinek je bil viden tudi pri ljudeh: študija na ženskah s prekomerno telesno težo je pokazala, da je skupina, ki je sojino olje zamenjala z oljčnim (z manj linolne kisline), v devetih tednih izgubila kar 80 % več telesne maščobe.(10) Druga študija na moških je potrdila, da je zgolj zamenjava olj z visoko vsebnostjo linolne kisline za oljčno olje po šestih mesecih privedla do znatnega znižanja telesne teže, indeksa telesne mase in ravni inzulina.(11)

To nam pomaga razumeti, zakaj se bazalni metabolizem sodobnega človeka vztrajno znižuje. Tradicionalna ljudstva, ki jih je preučeval dr. Weston Price, so bila ob visokemu vnosu nasičenih maščob brez izjeme vitka in vitalna. Podobno so pokazale tudi raziskave dr. Iana Priorja na prebivalcih Tokelaua. Otočani so kar 63 % kalorij dobili iz nasičene kokosove maščobe ter ohranili hitro in učinkovito presnovo, bolezni srca in ožilja pa so bile pri njih izjemno redke.(12)

Vpliv na posamezne organe in sisteme

Razpadni produkti, ki nastajajo z oksidacijo olj, poškodujejo celice, mitohondrije in DNK, s čimer posegajo v delovanje celotnega telesa. Uživanje maščob omega-6 je bilo v študijah povezano z zdravstvenimi težavami, kot so vnetja, debelost, sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja, rak, nevrološke motnje, bolezni jeter, pljučne bolezni in težave s prebavili.

Razpadni produkti, ki nastajajo z oksidacijo olj, poškodujejo celice, mitohondrije in DNK, s čimer posegajo v delovanje celotnega telesa.

Možgani: Ker so naši možgani v veliki meri sestavljeni iz maščob, je uničujoč vpliv oksidacije v njih še posebej opazen.(1)(14)(15)(16)(17) Raziskave kažejo na zaskrbljujočo povezavo med Alzheimerjevo boleznijo in visokimi ravnmi aldehida 4-HNE – stranskega produkta razpada linolne kisline (v možganih bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo so dosledno prisotne visoke ravni 4-HNE).(18)(19)(20)(21) Ta snov v možganih deluje kot nevrotoksin, saj poškoduje mitohondrije in ključne beljakovine, kar vodi v postopen propad možganskih celic. Oksidirani metaboliti linolne kisline so v študijah povezani s težavami s spominom, anksioznostjo in depresijo.(2)(22)(23)

Rak: Številne raziskave na živalih kažejo, da linolna kislina pospeši rast tumorjev – učinek je bil dokazan pri raku dojke, jeter, debelega črevesa in drugih organov. Število in velikost tumorjev sta v raziskavah naraščala sorazmerno z vnosom linolne kisline. Metaboliti maščob omega-6 namreč spodbujajo vnetje, ki je eden ključnih dejavnikov pri razvoju raka.(24)(25)(26)(27)(28)(29)(30)(31)(32)

Sladkorna bolezen: Olja iz semen poškodujejo mitohondrije, kar sčasoma povzroči, da celice ne reagirajo več normalno na inzulin; tako imenovana inzulinska odpornost pa je prvi korak k sladkorni bolezni tipa 2.(33) Klinične študije na bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 so pokazale, da večkrat nenasičene maščobe v primerjavi z nasičenimi maščobami povzročijo višje ravni glukoze v krvi.(34)(35) V študiji na miših je sojino olje povzročilo več debelosti, inzulinske rezistence in sladkorne bolezni kot kokosovo olje ali fruktoza.(36)

Jetra: Linolna kislina (omega-6) ima osrednjo vlogo pri nastanku alkoholne bolezni jeter. Raziskave so pokazale, da koruzno olje in drugi viri linolne kisline v kombinaciji z alkoholom povzročajo hude poškodbe jeter, medtem ko nasičene maščobe (kot sta loj in palmovo olje) jetra ščitijo celo ob hkratnem uživanju alkohola.(37)(38)(39) Resnost poškodb je premosorazmerna količini zaužite linolne kisline.(40) Poleg tega visokokalorična prehrana, bogata z maščobami omega-6, povzroča nealkoholno zamaščenost jeter, ki jo spremljajo povišani jetrnimi encimi, inzulinska rezistenca in oksidativni stres.(41)(42)

Pljuča: Pljučni surfaktant – snov, ki deluje kot nekakšen premaz in preprečuje sesedanje pljučnih mehurčkov – za svoje pravilno delovanje potrebuje izključno nasičene maščobe. Če jih prehrana ne vsebuje dovolj, telo v to občutljivo strukturo vgradi večkrat nenasičene maščobne kisline, kar otežuje dihanje. Raziskave kažejo, da so pljučne bolezni, kot so astma in kronična obstruktivna pljučna bolezen, bistveno pogostejše pri ljudeh, ki uživajo veliko maščob omega-6.(43)(44)(45)(46)

Med letoma 1954 in 2007 se je na Japonskem poraba olj iz semen povečala za 333 %, vnos maščob omega-6 pa za 520 %. Istočasno se je zdravje japonskega prebivalstva občutno poslabšalo.

Ščitnica in presnova: Maščobe omega-6 zavirajo delovanje ščitnice, kar neposredno upočasnjuje metabolizem.(47)(48)(49) V poznih 1940-ih so prašičerejci za hitrejše in cenejše pitanje živali sprva uporabili kemične strupe za zaviranje ščitnice. Ko se je izkazalo, da so te snovi rakotvorne, so ugotovili, da zadostuje že krma na osnovi koruze in soje – dveh naravnih, a izjemno bogatih virov linolne kisline. Živali ob prehrani z visoko vsebnostjo nestabilnih olj v tkivih akumulirajo maščobe omega-6, kar upočasni metabolizem, zato se zredijo hitreje in ob manjši porabi energije.

Prebavila: Visok vnos maščob omega-6 oslabi zaščitno bariero črevesne sluznice, kar povzroči, da toksini prehajajo v krvni obtok in v telesu sprožijo kronično vnetje.(50)(51)(52) Epidemiološke študije kažejo, da je visok vnos linolne kisline povezan z do 2,5-krat večjim tveganjem za ulcerozni kolitis, vrsto kronične vnetne črevesne bolezni.(53)

Vpliv na potomce: Aldehidi (razpadni produkti maščob omega-6) ne poškodujejo le celic tistega, ki jih uživa – raziskave kažejo, da lahko preko oksidativnih poškodb DNK potencialno vplivajo tudi na zdravje potomcev.(54)

Lekcija iz Japonske in konec francoskega paradoksa

Japonska nam v tem kontekstu služi kot svojevrsten "naravni laboratorij".(55) Med letoma 1954 in 2007 se je na Japonskem poraba olj iz semen povečala za 333 %, vnos maščob omega-6 pa za 520 %. Istočasno se je zdravje japonskega prebivalstva občutno poslabšalo. Še v 50. letih prejšnjega stoletja je bila stopnja srčnih bolezni na Japonskem med najnižjimi na svetu, debelost pa leta 1976 prisotna pri zgolj 1,1 % odraslih. Do leta 2019 se je slika povsem spremenila, saj je bil že vsak tretji japonski moški nad dvajsetim letom prekomerno težak, enako pa je veljalo tudi za 22 % žensk.

Edini prehranski dejavnik, ki je dosledno sledil krivulji porasta bolezni, je bila poraba rastlinskih olj.

Od 50. let dalje so močno naraščale tudi incidence raka pljuč, jeter, debelega črevesa in dojke. Še posebej zaskrbljujoča so poročila o naraščajočih stopnjah sladkorne bolezni tipa 2 pri japonskih otrocih. Leta 2009 so raziskovalci Japonsko opisali kot eno od držav, ki jih je svetovna epidemija sladkorne bolezni prizadela najbolj: njena razširjenost se je namreč v treh desetletjih – od 1960 do 1990 – povečala za kar 30-krat. Oftalmolog dr. Chris Knobbe poroča tudi o dramatičnem, 82-kratnem porastu starostne degeneracije rumene pege. Zanimivo je, da sta skupni vnos kalorij in poraba ogljikovih hidratov v tem obdobju ves čas upadala (po letu 1989 se je zmanjšala tudi poraba sladkorja), pojavnost kroničnih bolezni pa je kljub temu naraščala. Edini prehranski dejavnik, ki je dosledno sledil krivulji porasta bolezni, je bila poraba rastlinskih olj.

Omeniti velja tudi tako imenovan francoski paradoks.(56) Gre za opažanje, da imajo Francozi kljub prehrani, bogati z nasičenimi maščobami (kot so siri, smetana in maslo), zelo nizko stopnjo srčno-žilnih bolezni. Za uradno doktrino je to paradoks le zato, ker nasičene maščobe zmotno označuje za škodljive. Če na podatke pogledamo skozi prizmo vnosa linolne kisline, paradoks izgine, saj so Francozi skozi zgodovino zaužili bistveno manj rastlinskih olj od Američanov ali Britancev. Njihovo boljše zdravje torej ni posledica pitja rdečega vina, kot so dolga leta ugibali raziskovalci, temveč dejstva, da vztrajajo pri uporabi tradicionalnih, stabilnih maščob.

Te ugotovitve potrjujejo tudi nekateri strogo nadzorovani klinični poskusi. V študiji Sydney Diet Heart Study je imela skupina, ki je nasičene maščobe zamenjala z olji, bogatimi z linolno kislino, bistveno višje tveganje za smrtnost zaradi vseh vzrokov in smrtnost zaradi bolezni srca in ožilja.(57) Posebej zgovoren je Minnesota Coronary Experiment – študija, katere rezultati so bili desetletja neobjavljeni in so javnosti postali dostopni šele leta 2016. Pokazala je, da so imeli udeleženci, ki so nasičene maščobe zamenjali z rastlinskimi olji, kljub nižjemu holesterolu višjo stopnjo srčnih napadov in krajšo življenjsko dobo.(58)

Skrita akumulacija v prehranski verigi

Težava z rastlinskimi olji se ne konča pri tistem, kar vlijemo v ponev ali preberemo na deklaracijah. Če živali (perutnino, prašiče in celo ribe) krmijo s sojo, koruzo ali drugimi krmili, bogatimi z omega-6, se te maščobe kopičijo v njihovem tkivu. Svinjina s kmetije, kjer prašiče pitajo s koruzo in sojo, tako vsebuje okoli 20 % linolne kisline, medtem ko v mesu pašnih prašičev ta delež znaša le okoli 2 %.

Zgovorna je tudi razlika pri jajcih: eno jajce iz baterijske reje vsebuje kar 734 mg, medtem ko jajce pašne kokoši vsebuje le okoli 176 mg linolne kisline. To pomeni, da z enim industrijskim jajcem zaužijemo približno toliko škodljivih maščob omega-6 kot s štirimi pašnimi jajci.

Če živali (perutnino, prašiče in celo ribe) krmijo s sojo, koruzo ali drugimi krmili, bogatimi z omega-6, se te maščobe kopičijo v njihovem tkivu.

Pomembna izjema v tej verigi so prežvekovalci, npr. govedo in ovce. Njihov zapleten prebavni sistem je sposoben nenasičene maščobe iz krme pretvoriti v stabilne nasičene maščobe. Govedina ima zato naravno nizek delež linolne kisline, ne glede na to, ali se je žival pasla ali jedla industrijsko krmo. To jo uvršča med varnejše vire maščob, kar pa ne pomeni, da je industrijska reja neproblematična – pri nakupu je vsekakor smiselno dati prednost mesu iz ekološke pašne reje.

Varne maščobe: praktični vodič

Škodljivim rastlinskim oljem se je težko izogniti, če jemo pretežno v restavracijah in posegamo po predelani oziroma vnaprej pripravljeni hrani. Enostavno pa se jim izognemo, če se naučimo brati deklaracije in čim več obrokov pripravimo sami.

Za prehrano so primerne naslednje maščobe, ki ne oksidirajo zlahka:

• maslo in ghee (prečiščeno maslo);
• goveji loj;
• svinjska mast (izključno od živali s pašne reje);
• kokosovo olje in kakavovo maslo (izjemno stabilni maščobi z visokim deležem nasičenih vezi);
• kakovostno ekstra deviško oljčno olje (predvsem za hladno uporabo v zmernih količinah; pri nakupu bodite previdni, saj je trg preplavljen s ponaredki, mešanimi s cenejšimi olji iz semen).

Izogibajte se večkrat nenasičenim maščobam:

• olja iz semen (sojino, koruzno, repično, sončnično, bombaževo, olje iz grozdnih pečk, bučno...) – vključno s hladno stiskanimi, saj vsebujejo enako količino linolne kisline kot rafinirana olja, naravno prisoten vitamin E pa le nekoliko upočasni oksidacijo;
• margarine in nadomestki za maslo na osnovi nenasičenih rastlinskih olj;
• večina olj iz oreščkov (npr. arašidovo, orehovo, mandljevo; izjema je olje makadamije, ki vsebuje le okoli 3 % linolne kisline);
• meso perutnine in prašičev, krmljenih s koruzo in sojo (maščobe iz krme se kopičijo v njihovem tkivu);
• ribe iz ribogojnic (krmljene so z industrijsko krmo iz semen in žit ter vsebujejo več linolne kisline kot divje ribe);
• predelana hrana (čips, piškoti, majoneze, namazi ...);
• hrana v restavracijah, kjer se zaradi nizke cene praviloma uporabljajo rafinirana rastlinska olja.

Posebno opozorilo: Cvrtje v rastlinskih oljih je z biokemijskega vidika najbolj škodljiv način priprave hrane. Ker se olja segrevajo na visoke temperature (ali so celo večkrat ponovno uporabljena), se v njih začnejo kopičiti strupeni aldehidi. Ko jemo ocvrto hrano v restavracijah, torej ne zaužijemo le praznih kalorij, temveč naše telo že z enim samim obrokom prejme odmerek oksidiranih maščob, ki za več stokrat presega varno mejo Svetovne zdravstvene organizacije.

Zaključek: zdravje je v naših rokah (in ponvah)

Eksplozija kroničnih bolezni, ki smo ji priča v zadnjem stoletju, je logična posledica sodobnega načina življenja, katerega del je tudi naš "eksperiment" z industrijsko prehrano. Ključen preobrat se je zgodil, ko smo stabilne maščobe naših prednikov zamenjali za nestabilna industrijska olja. Ta v telesu ne povzročajo le škodljive oksidacije, temveč vklopijo lažen signal za hibernacijo – stanje, pri katerem se upočasni poraba energije, obenem pa se začnejo kopičiti maščobne zaloge.

Dobra novica je, da se telo na spremembo odzove hitro. Čeprav popolna odstranitev nakopičenih maščob iz tkiv zahteva svoj čas, pa se biokemijski procesi v naših celicah prično stabilizirati takoj, ko prenehamo uživati škodljive maščobe. Morda je prav to najpomembnejši korak, s katerim bomo telesu omogočili, da se povrne v naravno ravnovesje.

DELITE NAPREJ

Podprite naše delo

Naše delo lahko podprete z donacijo. Z vašo podporo vam bomo lahko še naprej nudili kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!

Doniraj

VIRI