Zamolčana zgodba o AIDS-u, 2. del

V prvem delu članka smo predstavili zgodovino pojava sindroma, imenovanega AIDS, in sicer vse do odkritja virusa HIV leta 1984. Prve primere AIDS-a so zabeležili v treh večjih središčih homoseksualne skupnosti: New Yorku, Los Angelesu in San Franciscu. Večinoma je šlo za homoseksualne moške z izrazito nezdravim življenjskim slogom. Približno tretjina bolnikov je zlorabljala trde droge, preostali pa so bili skoraj brez izjeme uporabniki rekreativnih drog. Med slednjimi je bil najbolj razširjen poppers (alkilnitriti), ki se v telesu pretvori v toksične razgradne produkte. Takšen način življenja je terjal svoj davek; pri mnogih so se pojavile resne zdravstvene težave, dolgotrajno zdravljenje z antibiotiki in protiglivičnimi sredstvi pa je izčrpan organizem še dodatno obremenilo.

Medtem ko so številni raziskovalci in zdravniki pojav AIDS-a pripisovali toksičnim učinkom drog, so virologi vztrajali pri iskanju smrtonosnega virusa. Za ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC), ki se je ravno v tistem času soočal z večjo finančno krizo, je nova epidemija predstavljala priložnost za pridobitev prepotrebnih sredstev. Pojav AIDS-a je prišel kot naročen in hitro pritegnil pozornost medijev, politike in širše znanstvene skupnosti.

V drugem delu se bomo posvetili histeriji, ki je v zgodnjih osemdesetih zajela svet in na krut način posegla v najglobljo človeško intimo: HIV-pozitivne ljudi je označila za sodobne "gobavce", obsojene na skorajšnjo smrt, kar je predstavljalo izjemen vir stresa in v več pogledih delovalo kot samouresničujoča se prerokba. V nadaljevanju sledi predstavitev argumentov nasprotnikov uradne doktrine, ki razkrivajo, da teorija o spolno prenosljivem virusu ne zadosti niti najosnovnejšim znanstvenim merilom.

ZAČETEK HISTERIJE

Po javni razglasitvi odkritja virusa leta 1984, ki naj bi "verjetno" povzročal AIDS, se je v medijih sprožila prava ustrahovalna kampanja. Histerijo so dodatno okrepile govorice, da naj bi bili za okužbo s "smrtonosnim virusom" dovzetni tudi heteroseksualci.(1) Ogroženi naj bi bili na vsakem koraku, saj so poročali o možnosti prenosa preko sline ali s krvjo – ob spolnem odnosu, na javnem WC-ju, s pikom komarja, ob rokovanju, poljubljanju, pri transfuziji itd.(2)(3) Hollywood je prevzela fobija glede poljubljanja in mnoge filmske zvezde so pričele zavračati prizore poljubljanj s homoseksualnimi ali netestiranimi igralci.(4)(5)

Svetu naj bi grozila epidemija, kakršne še ni bilo. Leta 1987 je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) napovedovala 100 milijonov okuženih do leta 1990, v ZDA pa naj bi se številka milijon okuženih vsako leto podvojila.(1)(6) Dve leti prej pa je James Slaff, raziskovalec na ameriškem Nacionalnem inštitutu za zdravje (NIH), v svoji knjigi bolezen primerjal s kugo (podobnosti s histerijo glede virusa SARS-CoV-2 najbrž ni potrebno posebej poudarjati):

Zaradi brezupne prognoze – v zgodnjih osemdesetih so bolnikom z AIDS-om napovedovali le še nekaj mesecev življenja – so se mnogi odločali za samomor ali iskali možnost evtanazije.

Do podobne histerije je prišlo tudi v drugih zahodnih državah. V Nemčiji sta Der Spiegel in Bild prilivala olje na ogenj z apokaliptičnimi grožnjami o prihajajoči smrtonosni epidemiji. Der Spiegel se je spraševal, ali človeški vrsti grozi izumrtje, in napovedoval, da bo do sredine 1990-ih zbolel zadnji Nemec (da, prav ste prebrali, zadnji Nemec!), ki bo dve leti zatem umrl.(8)(9) Od leta 1983 je Der Spiegel za naslovno zgodbo kar dvajsetkrat uporabil tematiko HIV/AIDS in svojo naklado tako povečeval s članki, ki so bralce privabljali s seksualnimi vsebinami in strašenjem.(10)(11)(12) Pri AIDS-u gre torej za šolski primer, ki razgalja ključno vlogo medijev pri širjenju nerealnih informacij in manipulaciji javnega mnenja.

Javnost je zaradi agresivne medijske kampanje postala na smrt prestrašena. Začelo se je mrzlično iskanje zdravila, kasneje pa tudi cepiva, ki naj bi ga po najnovejših podatkih zagotovo dobili v desetih letih.(13) Oblasti in nevladne organizacije so začele ozaveščati glede "varnega" seksa, uporabe kondomov, sterilnih igel itd., Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) pa je predstavila akcijski načrt za nadzor nalezljivih bolezni, ki je vključeval karantene, množično cepljenje in omejitve množičnih zbiranj ter turizma.(14)

Za bolnike je bila takšna histerija pogubna. Zaradi brezupne prognoze – v zgodnjih osemdesetih so bolnikom z AIDS-om napovedovali le še nekaj mesecev življenja – so se mnogi odločali za samomor ali iskali možnost evtanazije. Vsesplošna panika je vodila do pozivov k obveznemu testiranju in izolaciji ter sledenju HIV-pozitivnim osebam. Podjetja so jih začela diskriminirati in odpuščati, ponekod pa je nasilje preraslo v smrtne grožnje in brutalne napade; zabeleženi so bili celo primeri načrtnih požigov hiš, v katerih so bivale "okužene" družine. Aktivisti so se pričeli zavzemati za pravice bolnikov in ozaveščati javnost o nedopustni stigmatizaciji.(1)

KAJ PRAVZAPRAV JE SINDROM, POIMENOVAN AIDS?

Veliko težavo predstavlja že sama definicija AIDS-a. V nasprotju z večino bolezni zanj ni enotnih meril, ki bi služila kot osnova za zanesljivo statistiko. Svetovna zdravstvena organizacija je, denimo, leta 1986 za države v razvoju uvedla definicijo Bangui, na podlagi katere so AIDS diagnosticirali številnim bolnikom. Po tej definiciji je lahko vsakdo z nekaj običajnimi in nespecifičnimi simptomi, kot so izguba teže, driska in srbečica, razglašen za bolnika z AIDS-om – in to brez opravljenega testa na HIV! V regijah, kot je Afrika, kjer je velik del prebivalstva kronično podhranjen, so takšni simptomi dobro poznan in razširjen pojav.(1)

Obolenja, ki so se znašla na seznamu, so bila v medicini poznana že desetletja ali celo stoletja; med njimi najdemo demenco, kronično drisko, nekatere vrste raka, specifično pljučnico, citomegalovirus, herpes, kandidiazo in tuberkulozo.

V razvitih državah je postopek drugačen: diagnoza AIDS-a temelji na pozitivnem testu na protitelesa proti HIV, hkrati pa mora bolnik imeti vsaj eno od bolezni, ki opredeljujejo AIDS.(1)

Leta 1983 je seznam bolezni, ki v ZDA opredeljujejo AIDS, vključeval 12 različnih obolenj, z leti pa se je nabor nenehno širil, pri čemer so se nove bolezni dodajale, nobena pa se s seznama ni odvzela. Tako je definicija AIDS-a do leta 1993 obsegala že 31 različnih diagnoz. Bolniki lahko trpijo za najrazličnejšimi kombinacijami teh bolezni, pa gre po definiciji še vedno za AIDS. Obolenja, ki so se znašla na seznamu, so bila v medicini poznana že desetletja ali celo stoletja; med njimi najdemo demenco, kronično drisko, nekatere vrste raka (npr. Kaposijev sarkom in različne limfome), specifično pljučnico (Pneumocystis carinii), citomegalovirus, herpes, kandidiazo (glivične okužbe) in tuberkulozo. Celoten seznam bolezni po merilih ameriškega Centra za nadzor bolezni (CDC) je prikazan spodaj.(1)

Po tej logiki je bolnik s tuberkulozo in pozitivnim testom na HIV dobil smrtonosno diagnozo AIDS-a, medtem ko je HIV-negativen bolnik z enako napredovalo tuberkulozo dobil "le" klasično diagnozo tuberkuloze. Podobno je bolnik s Kaposijevim sarkomom ob pozitivnem testu na HIV postal bolnik z AIDS-om, medtem ko so bolnika z negativnim izvidom obravnavali kot onkološkega bolnika.(1) Če ste ob tem zmedeni tudi sami, ste povsem upravičeno.

Z novo definicijo AIDS-a iz leta 1993 se je "epidemija" ohranjala pri življenju.

V začetku devetdesetih let je število na novo diagnosticiranih primerov AIDS-a začelo upadati. Ogroženo je bilo tako financiranje raziskav o AIDS-u kot tudi splošni proračun CDC-ja. Leta 1993 so razširili seznam bolezni (glej zgornjo tabelo) in dodali ključno 31. točko – nizko število celic T (obrambnih belih krvničk, katerih število začne upadati ob oslabitvi imunskega sistema). Število "bolnikov z AIDS-om" se je tako čez noč podvojilo, dotok denarja pa je bil še vrsto let zagotovljen.(15)

Ker v znanstveni literaturi še vedno ni bilo moč najti nobenega dokaza, da virus HIV povzroča Kaposijev sarkom, in nobenega dokaza, da povzroča tuberkulozo, pljučnico Pneumocystis carinii ali katerokoli izmed drugih bolezni, ki naj bi opredeljevale AIDS, obenem pa so negativne posledice "vojne proti virusu" postajale iz dneva v dan bolj očitne, je vse več znanstvenikov pričenjalo dvomiti v uradno doktrino.

TEORIJA "HIV = AIDS" POD DROBNOGLEDOM

Eden prvih, ki je odkrito podvomil v to, da AIDS povzroča virus HIV, je bil nadarjeni znanstvenik nemškega porekla Peter H. Duesberg z Univerze v Berkeleyu. Kot pionir raziskav na retrovirusih (kamor spada tudi HIV) in član ameriške Nacionalne akademije znanosti, ki sodi med najprestižnejše znanstvene institucije na svetu, je veljal za enega najuglednejših strokovnjakov na svojem področju.

Teorijo o HIV-u kot povzročitelju AIDS-a je Duesberg označil za "nedosledno, paradoksalno in absurdno". Pokazal je, da "epidemija" AIDS-a ne ustreza vzorcu nalezljive bolezni, obenem pa je izpostavil verjetnejše vzroke za slabo zdravstveno stanje bolnikov (npr. uporaba drog in protivirusnih "zdravil").(1) Njegovi argumenti so bili prepričljivi in zelo odmevni, zaradi vrhunskih kvalifikacij pa ga je bilo nemogoče odpisati kot nepoznavalca.

Ena glavnih težav, ki jih je Duesberg izpostavil, je dejstvo, da virusa pri veliki večini bolnikov z AIDS-om ni mogoče najti. Zastavil je povsem preprosto vprašanje: kako lahko virus uničuje celice, če v njih sploh ni prisoten? HIV naj bi, denimo, uničeval posebne obrambne bele krvničke (celice T) in tako slabil imunski sistem bolnika, vendar virusa celo pri bolnikih v zadnjem stadiju AIDS-a v veliki večini teh celic z običajnimi metodami ni bilo mogoče odkriti. HIV-a prav tako niso našli v tumorjih (Kaposijev sarkom), ki naj bi jih povzročal.(16)

Celo Robert Gallo (ki so ga leta 1984 razglasili za odkritelja HIV) je moral leta 1994 na enem od strokovnih srečanj priznati, da bi Kaposijev sarkom lahko povzročale droge (nitriti oz. poppers) in ne virus HIV:

Teorijo o HIV-u kot povzročitelju AIDS-a je Duesberg označil za "nedosledno, paradoksalno in absurdno".

Pri tem je potrebno poudariti, da je bil prav Kaposijev sarkom – poleg atipične pljučnice – bolezen, ki je zaznamovala bolnike z AIDS-om.(18) Nemški Der Spiegel je denimo pisal o "okostnjakih s homoseksualne scene, prekritih s sarkomi".(11) In čeprav je v znanstvenih krogih danes že sprejeto, da HIV ne povzroča Kaposijevega sarkoma, pa ta še vedno ostaja na seznamu bolezni, na podlagi katerih se diagnosticira AIDS.(18)(19)(20)

Duesberg pa svoje kritike ni omejil le na teorijo "HIV = AIDS", temveč je izzval same temelje moderne virologije. Tradicionalna imunologija uči, da imajo virusne okužbe nekajdnevno inkubacijsko dobo, ko bolezen prebolimo, pa – s pomočjo protiteles, ki uničijo virus – postanemo nanjo odporni. Toda sredi 20. stoletja so se merila v virologiji začela rahljati. Uveden je bil pojem latentnih virusov, ki naj bi v telesu dolga leta mirovali in šele nato povzročili bolezen. Kot pojasnjuje Duesberg, so se ideje oprijeli zato, ker so želeli dokazati, da virusi (na dolgi rok) povzročajo raka. Ko so v zgodbo vpletli še kofaktorje, je naenkrat postalo mogoče "pojasniti" vsako anomalijo in praktično katero koli bolezen pripisati mikrobom.(1)

Tudi virus HIV naj bi deloval po principu latentnih virusov: v telesu naj bi miroval več let, nato pa naj bi po daljšem obdobju nekako povzročil usodne zdravstvene težave. Duesberg je protislovje opisal z naslednjimi besedami:

Zgodba nima ne repa ne glave: virusa v telesih "na smrt bolnih" HIV-pozitivnih oseb ni mogoče najti, obenem pa imajo te osebe povišana protitelesa, ki naj bi uničevala virus in zagotavljala odpornost proti bolezni. Zato so začeli govoriti o "premetenem" virusu, ki se pred imunskim sistemom skriva z neprestanim mutiranjem in ždi potuhnjen v neznanih kotičkih telesa. Naj spomnimo, da gre pri tem "premetencu" za retrovirus – najpreprostejšo biološko obliko z minimalnim genskim zapisom, ki sama po sebi sploh ni živa!

"Ne poznam nobenega parazita – virusa, bakterije, glive, česarkoli – ki bi bil latenten, hkrati pa bi deloval kot povzročitelj bolezni."
– Peter Duesberg

Duesberg je izpostavil tudi dejstvo, da bi se moral HIV – če bi zares povzročal AIDS – obnašati povsem drugače od drugih retrovirusov, ki so bili dotlej znani po tem, da so razmeroma nenevarni, saj bi z uničenjem gostitelja ogrozili lasten obstoj. HIV naj bi povzročal najrazličnejša obolenja, ki jih povezujejo z AIDS-om – od tuberkuloze in herpesa do driske, limfoma in celo demence. Pripisujejo mu domala neverjetne sposobnosti: nekatere celice (bele krvničke) naj bi uničeval, hkrati pa naj bi druge spreminjal v rakave.(1)

Situacijo je dobro povzel novinar in gejevski aktivist Mark Conlan, ki je dolga leta spremljal problematiko AIDS-a:

ŠTEVILO KRITIKOV NARAŠČA

Sčasoma so se Duesbergovi kritiki priključili številni ugledni znanstveniki, med katerimi je bilo na stotine doktorjev znanosti ter zdravnikov in celo več Nobelovih nagrajencev. Z Duesbergom se je strinjal tudi Charles Thomas, ugledni mikrobiolog s Harvarda. Thomas je v začetku 90. let osnoval organizacijo Rethinking AIDS, ki je pridobivala na veljavi in do leta 2006 štela že več kot 2000 članov.

Ideji "HIV=AIDS" je nasprotoval tudi Kary Mullis, Nobelov nagrajenec za kemijo iz leta 1993 in izumitelj PCR-testov, ki se uporabljajo za ugotavljanje okužb z virusi, vključno z virusom HIV in "novim koronavirusom". Leta 1994 je za California Monthly izjavil:

Nobelovec Walter Gilbert, biofizik in biokemik, je leta 1989 za časopis Oakland Tribune izrazil svoje dvome in podprl Duesberga:

"Ljudje me nenehno sprašujejo: ‘Mar hočeš reči, da ne verjameš, da HIV povzroča AIDS?’ In jaz jim odgovorim: ‘Povsem nepomembno je, ali jaz v to verjamem ali ne! Za to tezo preprosto ni nobenih znanstvenih dokazov.’ "
– Kary Mullis

Gilbertu so se Duesbergovi argumenti zdeli tako prepričljivi, da "ne bi bil presenečen, če bi šlo pri AIDS-u za nek drug vzrok in celo, če virus HIV pri tem ne bi igral nobene vloge."(23) Nobelovec je Duesbergovo študijo vzel za šolski primer kritičnega razmišljanja v znanosti in jo uvrstil v obvezno branje njegovih študentov.(24)

Kot v knjigi Inventing the AIDS Virus opisuje Duesberg, je na podlagi njegovih argumentov v uradno teorijo pričel dvomiti tudi sam Luc Montagnier (francoski virolog, ki je prejel Nobelovo nagrado za odkritje virusa HIV).(1) Skozi čas je Montagnier podal več "zanimivih" izjav. Leta 1990 je na 6. mednarodni konferenci o AIDS-u v San Franciscu povedal naslednje:

In:

Biokemik dr. David Rasnick, nekdanji predsednik organizacije Rethinking AIDS, je te dogodke komentiral z besedami:

Montagnier je sicer zagovarjal teorijo kofakorjev,(25)(26) s katero je skušal pojasniti nelogičnosti: HIV sam po sebi naj ne bi povzročal bolezni, temveč naj bi bili za njen razvoj nujni še dodatni dejavniki (kofaktorji). Ob tem se zastavlja vprašanje – kakšno vlogo je potemtakem pripisoval HIV-u? Sklenemo lahko, da kvečjemu zelo majhno. Leta 2008 je namreč v dokumentarcu House of Numbers izjavil, da si "lahko večkrat izpostavljen HIV-u, pa ne boš zbolel" in da "lahko dober imunski sistem v dveh tednih premaga okužbo s HIV". Takšne trditve so seveda v popolnem nasprotju z uradno doktrino, ki vztraja pri tem, da je okužba s HIV-om neozdravljiva in zahteva doživljenjsko jemanje protivirusnih zdravil.

Glede na to, da je Montagnier leta 1996 za (kritični) francoski dokumentarec AIDS – The Doubt znova izjavil, da ni dokazov, da HIV povzroča AIDS, se zastavlja vprašanje, ali je sploh verjel v kakršnokoli povezavo med njima. Morda si, tako kot mnogi drugi, svojih prepričanj zaradi hudega pritiska preprosto ni upal direktno priznati.

TEŽAVE Z URADNO DOKTRINO

Peter Duesberg in drugi kritiki so izpostavili številne luknje v uradni teoriji:

1. Virus HIV ne povzroča AIDS-a.

Kochovi postulati – klasični kriteriji za določanje povzročitelja bolezni – za HIV/AIDS niso izpolnjeni.(1) Prvi postulat zahteva prisotnost povzročitelja v vseh primerih bolezni, a kot že rečeno, pri večini bolnikov z AIDS-om virusa HIV niso našli, niti ga niso našli v prizadetih tkivih.

Luc Montagnier je že leta 1984 poudaril, da je edini način za dokaz vzročne povezanosti med virusom HIV in AIDS-om uspešen poskus na živalih. Vendar takšnega dokaza do danes ni, saj "okužene" opice in miši niso razvile simptomov AIDS-a.

Drugi Kochov postulat narekuje izolacijo povzročitelja in pridobitev njegove čiste kulture. Ker je virus HIV v bolnikih z AIDS-om tako težko najti, je "izolacija" mogoča izključno z uporabo indirektnih metod. To v praksi pomeni dolgotrajno laboratorijsko stimulacijo celic z različnimi dodatki in toksičnimi kemikalijami, kar naj bi "prebudilo" latentni virus. Medtem ko je Duesberg na tej podlagi priznaval obstoj virusa HIV, pa večina kritičnih raziskovalcev meni, da je takšna "izolacija" neustrezna, kar pomeni, da obstoj virusa ni dokazan. Raziskave so namreč pokazale, da različne oblike stresa (npr. izpostavljenost toksinom) v celicah sprožijo tvorbo novih genetskih zaporedij in celičnih delcev. Kot navajajo avtorji knjige Virus Mania, "te delce, ki jih v resnici ustvari celica sama, medicinska industrija brez kakršnegakoli dokaza označi za viruse, ki v telo vdirajo od zunaj".(15)

Nekateri trdijo, da je prisotnost virusa HIV mogoče potrditi s PCR-testi, ki naj bi zaznali tudi najmanjše delce latentnega virusnega genoma. Vendar pa brez ustrezne izolacije virusa ni mogoče z gotovostjo vedeti, kaj ti testi v resnici merijo. Kot je poudaril dr. Heinz Ludwig Sänger, zaslužni profesor molekularne biologije in dobitnik prestižne nagrade Roberta Kocha:

Tudi sam izumitelj tehnike PCR, nobelovec Kary Mullis, je PCR-teste označil za metodološko neustrezne za diagnosticiranje bolezni:

Tretji Kochov postulat zahteva, da mora povzročitelj po vnosu v zdravega gostitelja izzvati isto bolezen. Luc Montagnier je že leta 1984 poudaril, da je edini način za dokaz vzročne povezanosti med virusom HIV in AIDS-om uspešen poskus na živalih. Vendar takšnega dokaza do danes ni, saj "okužene" opice in miši niso razvile simptomov AIDS-a.(19)(27) Prav tako ni znan primer, kjer bi za AIDS-om zbolela oseba, ki se je nenamerno okužila pri delu – denimo zdravstveni delavec v stiku s HIV-pozitivnimi bolniki ali raziskovalec, ki je z virusom delal v laboratoriju.

Duesberg je preučil tudi primere hemofilikov, ki naj bi se z virusom HIV okužili preko transfuzij. To hipotezo je mogoče preveriti z odgovorom na dve vprašanji: 1) ali so smrti zaradi transfuzij med domnevno epidemijo HIV-a narasle in 2) ali so upadle, ko so darovano kri začeli testirati na prisotnost HIV? Če bi HIV v transfuzijah dejansko povzročal AIDS, bi moral biti odgovor na obe vprašanji pritrdilen. Vendar Duesberg ni nikjer našel podatkov, ki bi kazali porast smrti zaradi "epidemije HIV", niti te niso upadle po uvedbi testiranja darovane krvi.(1)

Čeprav pogosto slišimo, da so Kochovi postulati zastareli, pa je njihova "zastarelost" v resnici le posledica številnih nesmislov v virologiji, ki jih ni možno pojasniti drugače, kot da se odpovemo osnovni logiki.

2. AIDS ni nalezljiv.

Če bi HIV dejansko povzročal AIDS, bi morala oba pojava (HIV in AIDS) naraščati ali upadati sorazmerno. Ker sta poteka krivulj povsem različna, lahko sklenemo, da HIV ne more povzročati AIDS-a.

Nalezljive bolezni se v skladu s Farrovim zakonom širijo eksponentno in v populaciji hitro dosežejo vrhunec, nato pa pride do upada zaradi pridobljene naravne imunosti. Pri AIDS-u ne le, da ni prišlo do takšne eksplozije, ampak je delež "okuženih s HIV" že ves čas praktično nespremenjen (okrog 0,4% populacije ZDA).(1)(28) Do epidemije ni prišlo niti v skupinah z domnevno visokim tveganjem, kot so prostitutke ali igralci v pornografski industriji.(29)

Medtem ko je delež "okuženih s HIV" skozi čas ostajal nespremenjen, pa je delež "bolnikov z AIDS-om" nekaj časa naraščal (glej spodnja grafikona). Če bi HIV dejansko povzročal AIDS, bi morala oba pojava (HIV in AIDS) naraščati ali upadati sorazmerno. Ker sta poteka krivulj povsem različna, lahko sklenemo, da HIV ne more povzročati AIDS-a.(28)

Dokumentarni film House of Numbers demonstrira, kako trdno je v javnosti zasidrano prepričanje o visoki prenosljivosti virusa HIV. Večina vprašanih je menila, da je za okužbo s HIV dovolj že en sam spolni odnos, kar je v diametralnem nasprotju z znanstvenimi ugotovitvami. Po uradnih podatkih CDC je verjetnost prenosa izjemno nizka – pri vaginalnem spolnem odnosu verjetnost prenosa ocenjujejo na 4-8 prenosov na 10.000 odnosov; pri analnem spolnem odnosu pa na 11-138 prenosov na 10.000 odnosov.(30)

Ste presenečeni nad nizkimi številkami? Kritiki so mnenja, da so še vedno previsoke, saj so najobsežnejše, najdlje trajajoče in dobro zasnovane raziskave pokazale, da se HIV pri heteroseksualnem spolnem odnosu sploh ne prenaša.(19)(31)(32)(33)

3. Protitelesa proti virusu HIV ne zagotavljajo zaščite pred AIDS-om.

AIDS se diagnosticira s pomočjo testov na protitelesa proti virusu HIV. Posamezniki s pozitivnim rezultatom – torej tisti s povišano ravnjo protiteles – so obveščeni, da trpijo za smrtonosno boleznijo. Tu je tradicionalna imunologija zopet postavljena na glavo: visoka raven protiteles namreč običajno pomeni, da je telo virus uspešno premagalo in razvilo imunost. Osnovna vloga protiteles naj bi bila nevtralizacija specifičnega virusa oziroma patogena.(1)

Ker imajo HIV-pozitivne osebe že povišano raven protiteles in ker je virus pri bolnikih težko najti, je tudi iskanje cepiva proti HIV povsem iracionalno početje (cilj cepljenja je namreč spodbujanje tvorbe protiteles, ki naj bi telo zaščitila pred določenim virusom).(28) Reinhard Kurth, nekdanji direktor nemškega Inštituta Roberta Kocha, je leta 2004 priznal:(34)

4. Virus HIV se v različnih državah obnaša drugače.

Zastavlja se vprašanje: zakaj bi isti virus v razvitih državah prizadel skoraj izključno moške iz rizičnih skupin, v nerazvitih državah pa bi se širil med celotno populacijo?

Medtem ko je v razvitih državah AIDS skoraj v celoti omejen na rizične skupine (homoseksualci in uporabniki drog), pa je v Afriki in drugih nerazvitih državah vsesplošno razširjen tudi med heteroseksualci. Na Zahodu je približno 90% bolnikov z AIDS-om moškega spola, medtem ko naj bi bilo v Afriki prizadetih 50% žensk in 50% moških. Zastavlja se vprašanje: zakaj bi isti virus v razvitih državah prizadel skoraj izključno moške iz rizičnih skupin, v nerazvitih državah pa bi se širil med celotno populacijo?(1) (Omenili smo že, da se AIDS v nerazvitih državah diagnosticira drugače kot na Zahodu. Afriško "epidemijo AIDS-a" bomo podrobneje obravnavali v tretjem delu.)

5. Virus HIV diskriminira.

Osnovni epidemiološki zakon pravi, da nalezljivi mikrobi ne diskriminirajo med spoloma. Zakaj bi torej virus HIV v razvitih državah izbiral pretežno moške homoseksualce iz starostne skupine 25-49 let? Zakaj je AIDS mogoče najti skoraj izključno v rizičnih skupinah (kar 94% bolnikov v ZDA je odvisnikov od trdih drog, homoseksualcev in/ali uporabnikov rekreativnih drog)?(1)

EPIDEMIJA, KI SE NI NIKOLI ZGODILA

Že v devetdesetih letih se je izkazalo, da se apokaliptične napovedi niso uresničile. "Epidemija AIDS-a" pravzaprav ni bila nobena epidemija, saj je bilo število diagnosticiranih primerov v ZDA kar desetkrat manjše od napovedi. Do leta 1996 so kumulativno našteli le 750.000 primerov, medtem ko je celotna populacija ZDA takrat štela 270 milijonov ljudi.(35) Kot že rečeno – če bi šlo za spolno prenosljiv virus, ki bi ogrožal tudi heteroseksualce, bi morali biti priča strmi eksponentni rasti (in nato padcu) primerov. Vendar do takšne eksplozije primerov, ki je značilna za nalezljive bolezni, ni prišlo v nobeni državi razvitega sveta. Obenem je struktura primerov po več desetletjih ostala nespremenjena: med bolniki z AIDS-om je bilo še vedno več kot 90 % homoseksualcev, v tretjini primerov pa je šlo za uporabnike trdih drog.(1)

Pri AIDS-u se je – za doseganje dramatičnega učinka – prvič v zgodovini uporabilo kumulativno seštevanje vseh "okuženih", kar je kasneje priznal celo nemški Inštitut Roberta Kocha:

Naj opozorimo, da se je število primerov na enak način seštevalo tudi pri COVIDU-19. Namesto da bi beležili število novih okužb (ali umrlih) v posameznem letu, so podatke skozi celotno obdobje kumulativno seštevali. Na ta način so prikazali precej višje številke in dosegli bistveno bolj dramatičen učinek.

Poleg tega so številke "umrlih zaradi AIDS-a" neredko zgolj ocene, pridobljene s pomočjo računalniških modelov – in višje ko so te številke, višja so sredstva, ki jih prejemajo z AIDS-om povezana podjetja in institucije. To je verjetno tudi razlog, zakaj je v ZDA vsak, ki umre z diagnozo AIDS-a zaradi katerega koli vzroka (tudi denimo v nesreči ali zaradi stranskih učinkov zdravil), zabeležen kot žrtev AIDS-a.(37)

V tretjem delu bomo pisali o brutalni cenzuri drugače mislečih, zaradi katere večina ljudi – kljub izrazito živahni polemiki znotraj znanstvenih krogov – ni še nikoli slišala za alternativno teorijo o nastanku AIDS-a. Obravnavali bomo težave s testi na HIV, situacijo v Afriki in "zdravljenje" AIDS-a s toksičnimi odmerki AZT, ki je pri bolnikih – ironično – povzročilo simptome, podobne AIDS-u, ter še utrdilo prepričanje o njegovi smrtonosni naravi.

DELITE NAPREJ

Podprite naše delo

Naše delo lahko podprete z donacijo. Z vašo podporo vam bomo lahko še naprej nudili kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!

Doniraj

VIRI