Zamolčana zgodba o AIDS-u, 1. del

AIDS ali sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti, ena najbolj znanih bolezni na svetu, ima tudi svojo skrivno plat, ki jo pri nas pozna le malokdo. Tekom 80. in 90. let prejšnjega stoletja so številni znanstveniki pričeli dvomiti v uradno sprejeto hipotezo, da AIDS povzroča virus, poimenovan HIV, in opozarjati na druge možne vzroke. Poleg več Nobelovih nagrajencev je bil najbolj znan kritik Peter H. Duesberg, ki je s svojimi vprašanji postal trn v peti uveljavljenim lovcem na viruse. Kot eden najboljših retrovirologov svojega časa je opozarjal na številne težave z uradno teorijo, leta 1996 pa je luč sveta ugledalo njegovo najpomembnejše delo – knjiga Inventing The AIDS Virus. Kritičen je bil tudi do "zdravljenja" AIDS-a s toksičnim zdravilom AZT.

"Katastrofalna epidemija", ki se ni nikoli uresničila, nas opozarja, da zgodba o AIDS-u ni nič drugega kot le zgodba, ki jo dokazom navkljub kot družba še vedno nekritično sprejemamo. Hkrati je AIDS mejnik, ki je ključno preoblikoval nadaljnji potek dogodkov. Znanost se je v tej točki namreč znova pričela intenzivno ukvarjati z mikrobi kot domnevnimi povzročitelji bolezni. Ogromno denarja je bilo preusmerjenega v preučevanje "nalezljivih" bolezni in posledično v ustvarjanje novih histerij. AIDS je bil tako v več pogledih pomemben predhodnik COVID-a.

V nadaljevanju bomo v več delih povzeli zgodbo o AIDS-u, ki jo je podrobno obravnavala tudi leta 2021 izdana knjiga The Real Anthony Fauci, katere avtor je ameriški minister za zdravje Robert F. Kennedy ml. in ki je bila prodana v več kot milijon izvodih.

PRVI ZABELEŽENI PRIMERI

Pisalo se je leto 1981, ko je mladi raziskovalec Michael Gottlieb pri raziskovanju pacientov z oslabljenim imunskim sistemom v bolnišnicah v Los Angelesu zaznal prve primere mladih moških, ki so vsi imeli kandidiazo, redko obliko pljučnice (Pneumocystis carinii) in nizko število T-celic. Nenavadno je bilo, da so zbolevali mladi moški na vrhuncu svojih moči, saj za tovrstno pljučnico običajno zbolijo le dojenčki z oslabljenim imunskim sistemom, starejši ljudje ali bolniki, ki prejemajo imunosupresivna zdravljenja (npr. kemoterapijo).(1)

Po zgolj petih odkritih primerih je Gottlieb aprila 1981 sklenil, da gre za novo, resno bolezen, ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) pa je njegove ugotovitve nemudoma vključil v svoje tedensko poročilo.(1) Brez trdnih dokazov je bila postavljena hipoteza, da bi bolezen lahko bila tudi spolno prenosljiva, saj so bili vsi oboleli homoseksualci (ki se sicer med seboj niso poznali, niso imeli skupnih partnerjev, niti niso imeli primerljive zgodovine spolno prenosljivih bolezni).(2) Vendar poročilo ni upoštevalo pomembnega rizičnega dejavnika: izjemno nezdravega življenjskega sloga.

Število odkritih primerov je iz leta v leto naraščalo, največ pa jih je bilo zabeleženih v New Yorku, San Franciscu in Los Angelesu, kjer so bila središča homoseksualne skupnosti.

Veliko homoseksualcev je bilo v tistem času vajenih aktivnega nočnega življenja v diskotekah in klubih, kjer so imeli številne spolne partnerje (v le nekaj letih so jih mnogi zamenjali na stotine ali celo na tisoče).(3) Veliko njih je imelo zato težave s spolno prenosljivimi boleznimi in glivičnimi obolenji, vsled česar so jemali številna zdravila, vključno z antibiotiki, protiglivičnimi sredstvi, antiparazitiki ... K zdravnikom so prihajali s simptomi, kot so vročina, driska in kandidiaza, nekateri pa so imeli tudi resnejše bolezni, npr. Kaposijev sarkom, tuberkulozo ali redko obliko pljučnice (Pneumocystis carinii).(4) Bolniki so zaradi odpovedi imunskega sistema pričeli izgubljati telesno moč in vitalnost.

Število odkritih primerov je iz leta v leto naraščalo, največ pa jih je bilo zabeleženih v New Yorku, San Franciscu in Los Angelesu, kjer so bila središča homoseksualne skupnosti.(1) Hitro se je izkazalo, da je velika večina bolnikov moških (več kot 90%), od katerih je bila več kot tretjina odvisna od trdih drog, preostali bolniki pa so bili skoraj brez izjeme homoseksualci in uporabniki rekreativnih drog.(5) Ker so bili prvi bolniki vsi homoseksualci, je bil sindrom sprva poimenovan GRID (ang. Gay-Related Immune Deficiency), leta 1982 pa ga je CDC preimenoval v AIDS (ang. Acquired Immune Deficiency Syndrome).(6)

POVEZAVA Z DROGAMI

Kot že omenjeno, je veliko homoseksualcev v velemestih živelo izjemno nezdravo, pri tem pa so pomembno vlogo igrale droge, katerih uporaba je od 60. let prejšnjega stoletja naprej močno porasla. Larry Kramer, aktivist za pravice homoseksualcev in bolnikov z AIDS-om, je l. 1978 v svoji knjigi Faggots opisal takratni razuzdan življenjski stil in naštel najbolj razširjena, izjemno toksična zdravila ter številne droge, ki so ga omogočale. Na seznamu najdemo halucinogene (LSD, mezkalin, PCP, DMT, STP, ketamin), empatogene (MDMA/ekstazi, MDA), stimulanse (kokain, crack, kristalni metamfetamin in drugi amfetamini), uspavala (pentobarbital, sekobarbital, amobarbital, fenobarbital, metakvalon), pomirjevala (diazepam, klordiazepoksid), antidepresive (amitriptilin), opioide (opij, propoksifen), inhalante (lepilo, etilklorid, dušikov oksid) ...(7)

Med homoseksualci je bila v tistem času zelo razširjena uporaba t.i. poppersa (alkilnitriti), inhalanta za kratkotrajno sprostitev analnih mišic, ki okrepi občutek spolnega vzburjenja in intenzivnost orgazma.

V ZDA se je število hospitaliziranih zaradi predoziranja s kokainom samo med 1981. in 1993. letom povečalo iz 3.000 na 120.000.(8) Mnogi so uživali več drog hkrati, nekateri pa so si intravenozno vbrizgavali tudi heroin in/ali kokain. Joan McKenna, ki je kot terapevtka na področju AIDS-a obravnavala več kot 100 homoseksualnih pacientov, je opisala takšno pretirano rabo drog:

Ni si težko predstavljati, da je opisan način življenja pripeljal do oslabitve imunskega sistema, zaradi česar so ti ljudje vse pogosteje iskali zdravniško pomoč. Zdravniki so jim predpisovali antibiotike in druga zdravila za zdravljenje ponavljajočih se oportunističnih okužb, seveda pa je takšen koktejl zdravil pri bolnikih pogosto povzročil še dodatne zaplete.

POPULARNI POPPERS

Med homoseksualci je bila v tistem času zelo razširjena uporaba t.i. poppersa (alkilnitriti), inhalanta za kratkotrajno sprostitev analnih mišic, ki okrepi občutek spolnega vzburjenja in intenzivnost orgazma.(10)(11) Pri uporabi alkilnitritov lahko v telesu nastanejo škodljivi razgradni produkti, npr. dušikov oksid in nitrozamini,(11) ki zavirajo delovanje imunskega sistema in povzročajo raka.(11)(12)

Poppers so uporabljali v nočnih klubih in ga pogosto razpršili tako, da je megla nitritov preplavila cel prostor. Mnogi so ga nosili s seboj in ga neprestano inhalirali. Bil je poceni in intenzivno oglaševan v popularnih gejevskih medijih.(8)(13)(14) Šlo je za tako popularno drogo, da je svoje mesto dobila celo v stripu.(5)

Ameriški Nacionalni inštitut za zlorabe psihoaktivnih drog (NIDA) je že leta 1976 poročal, da so prihodki od prodaje poppersa v eni sami zvezni državi ZDA dosegli 50 milijonov dolarjev, kar pomeni, da je bilo prodanih približno 16 milijonov stekleničk. Do leta 1979 naj bi poppers v ZDA več kot enkrat tedensko uživalo že več kot 5 milijonov ljudi.(11) Bil je tako priljubljen, da so opozorila znanstvenikov o možnih škodljivih učinkih v gejevski skupnosti pogosto naletela na odpor ali bila preprosto prezrta.(15)

Ker je veliko bolnikov z AIDS-om uporabljalo poppers (uporabljali so ga tudi vsi prej opisani prvi primeri), je CDC začel raziskovati morebitno povezavo med uporabo nitritov in okvaro imunskega sistema. A namesto da bi preučili vpliv dolgoročnega inhaliranja nitritov, so se osredotočili le na iskanje kontaminiranih serij poppersa, ki pa jih na tržišču niso našli. CDC se je nato namesto na raziskave, ki bi preučile toksične učinke dolgotrajnega uživanja drog, osredotočil na epidemiološko iskanje "okuženih" oseb in domnevnega virusnega povzročitelja.(3)(6)

Do leta 1979 naj bi poppers v ZDA več kot enkrat tedensko uživalo že več kot 5 milijonov ljudi.

Morebitno povezavo med AIDS-om in uporabo drog so preučevali tudi drugi znanstveniki. Leta 1981 je ugledna revija The New England Journal of Medicine (NEJM) objavila več študij, ki so kot možen vzrok bolezni obravnavale nezdrav življenjski slog. Le-ta je temeljil na nekakovostni prehrani, dolgotrajnemu uživanju antibiotikov in protiglivičnih zdravil, ki poškodujejo mitohondrije (t.i. celične elektrarne), poleg tega pa je vključeval tudi uporabo številnih drugih zdravil in drog.(16)(17)(18) Dr. David Durack, specialist infektologije, se je v eni izmed objav v NEJM spraševal o resničnih vzrokih AIDS-a – ob upoštevanju dejstva, da sta tako homoseksualnost kot virusi na svetu že od vekomaj:

CDC je leta 1982 prišel do istih spoznanj. Na osnovi treh anket so pri bolnikih z AIDS-om odkrili močno povezavo z uživanjem drog. A CDC raziskave sprva ni hotel objaviti, tako da je bila objavljena šele leta 1985 in sicer v reviji Sexually Transmited Diseases.(19)(20) To je bilo po odkritju "virusa HIV", ko se s povezavo z drogami ni nihče več ukvarjal in raziskava ni bila več zanimiva. Kljub temu je Wall Street Journal na osnovi te raziskave sklenil, da bi se morala kot pravi vzrok bolezni smatrati pretirana raba drog in ne virus.(21)

LOVCI NA VIRUSE

Ko so bili virologi pod okriljem CDC že skoraj odpisani kot nepotrebni, saj nalezljive bolezni v ZDA od 50. let prejšnjega stoletja niso več predstavljale grožnje javnemu zdravju, so po letu 1971 v okviru Nixonove "vojne proti raku" prejemali velike vsote denarja za morebitna dognanja o tem, ali virusi povzročajo raka. Uveljavilo se je namreč prepričanje, da je za vsako vrsto raka kriv določen virus. V obdobju dvajsetih let se je za tovrstne raziskave porabilo kar 22 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja.(22)(23)

Zelo optimistična obljuba t.i. vojne proti raku je bila, da naj bi v petih letih (torej do leta 1976) povsem odpravili raka.(24) A program se je izkazal za popolno polomijo, saj niso našli nobenega pomembnega virusa, ki bi lahko povzročal raka. Virologi so bili demoralizirani, javnost pa razočarana, saj je epidemija raka doživljala nove vrhunce.(22)(24)(25)

Glede na dejstvo, da so že več kot stoletje (od časov Louisa Pasteurja in Roberta Kocha) krivce za bolezni iskali v mikroorganizmih, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo "lovci na viruse" našli krivca tudi za AIDS.

Leta 1976 se je zgodil še fiasko s prašičjo gripo – epidemije gripe kljub apokaliptičnim napovedim ni bilo, s cepivi pa so po nepotrebnem poškodovali večje število ljudi, o čemer za spremembo zgovorno pričajo celo uradni podatki. Potrjeno je bilo namreč, da je zaradi cepljenja okoli 500 ljudi zbolelo za Guillain-Barréjevim sindromom (oblika periferne paralize), več kot 30 ljudi pa je umrlo. Za primerjavo – zaradi “epidemije” naj bi takrat umrla ena sama oseba, skupno pa naj bi zbolelo le 230 ljudi. Stroški zaradi odškodninskih tožb so dosegli vrtoglavih 2,7 milijarde dolarjev. Škandal je bil tako odmeven, da je moral takratni direktor CDC David Sencer odstopiti.(8)(26) V tej točki so bili CDC-jevi "lovci na viruse" že skoraj odpisani, nadaljnje financiranje njihovih programov pa je bilo močno ogroženo.

"Nalezljiva bolezen" je še danes najučinkovitejši način, kako pritegniti pozornost javnosti in si zagotoviti vladni denar. Leta 1983 je uradnik Rdečega križa Paul Cumming izjavil:

AIDS je torej prišel kot nalašč, da se CDC ohrani pri življenju, ter hitro postal prava senzacija. Peter Duesberg je v knjigi Inventing The AIDS Virus situacijo opisal takole:

Nobelovec Kary Mullis pa je potek dogodkov v svoji biografiji iz leta 1998 komentiral z besedami:

Glede na dejstvo, da so že več kot stoletje (od časov Louisa Pasteurja in Roberta Kocha) krivce za bolezni iskali v mikroorganizmih, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo "lovci na viruse" našli krivca tudi za AIDS. Vendar je bilo v veliko primerih – npr. skorbut,(29) beriberi(30) in pelagra(31) – dolgo splošno sprejeto, da gre za nalezljive bolezni, sčasoma pa so se kot pravi vzroki izkazali pomanjkljiva prehrana, slabi življenjski pogoji ali toksini. A ker takšni vzroki niso finančno donosni, v veliki večini primerov ostajajo odrinjeni na obrobje. Pomislite – kdo bi imel finančno korist, če bi krivdo za AIDS pripisali pretirani uporabi drog in zdravil? Težava je tudi v tem, da industrijo lahko tožite za škodo, ki vam jo je povzročila, medtem ko mikroorganizmov pač ne morete.

HIV = AIDS KOT ZACEMENTIRANA DOGMA

Leta 1983 je francoski virolog Luc Montagnier odkril t.i. virus človeške imunske pomanjkljivosti ali HIV (sprva ga je poimenoval LAV), ki ga je iskal v povezavi z AIDS-om. Istočasno je virus iskal tudi vodilni ameriški virolog Robert Gallo. Ko je Montagnier Američanom poslal svoj izolat virusa, je Gallo izkoristil priliko in ga predstavil kot svoje odkritje.(32)

Skupaj s takratno ameriško ministrico za zdravje Margaret Heckler je Gallo leta 1984 na odmevni tiskovni konferenci virus predstavil kot "verjeten" (ang. probable) vzrok AIDS-a.(33) Obenem sta Gallo in Hecklerjeva ameriški javnosti obljubila cepivo, ki naj bi luč sveta ugledalo v dveh letih (cepiva do danes nismo dočakali).(34)

V javnosti je bil tako za vselej zapečaten vtis, da je AIDS nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus, in to kljub temu, da je bil predstavljen kot "verjeten" vzrok in je šlo torej le za nepotrjeno hipotezo. Robert Gallo je bil v medijih predstavljen kot znanstveni heroj in rešitelj. Njegova tesna sodelavka Flossie Wong-Staal ga je leta 1986 takole poveličevala v časopisu Los Angeles Times:

Leto dni kasneje je Washington Post uporabil citat Sama Broderja, direktorja ameriškega Nacionalnega inštituta za raka (National Cancer Institute - NCI):

V javnosti je bil tako za vselej zapečaten vtis, da je AIDS nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus, in to kljub temu, da je bil predstavljen kot "verjeten" vzrok in je šlo torej le za nepotrjeno hipotezo.

Z zacementirano dogmo HIV = AIDS so se po hitrem postopku končale tudi vse raziskave, ki so pod drobnogled vzele droge kot morebiten vzrok bolezni, odprl pa se je ogromen, neusahljiv vir financiranja raziskav na področju preučevanja "virusa HIV". Industrija HIV/AIDS je bila tako leta 1994 vredna 7 milijard dolarjev letno, skupno pa je bilo do takrat zapravljenih kar 35 milijard dolarjev. Do leta 1996 je bilo objavljenih že preko 100.000 strokovnih raziskav.(8) To je, podobno kot pri nedavni "pandemiji" koronavirusa, predstavljalo neobvladljivo poplavo informacij, zaradi česar nihče več ni mogel videti celotne slike. Robert Gallo si je s pomočjo tujega izolata lastil pravice za test na HIV, od katerega je vsako leto dobil še dodatnih 100.000 dolarjev (patent je prijavil še isti dan, ko je bil na tiskovni konferenci razglašen "verjeten" povzročitelj AIDS-a).(8)

Vprašanje, ki je še nekaj časa burilo duhove, je bilo: kdo je v resnici prvi odkril virus – Gallo ali Montagnier? Gallo je zatrjeval, da je neodvisno od Montagnierja izoliral retrovirus HTLV-III, ki naj bi povzročal AIDS.(32) A primerjava je pokazala, da sta bila HTLV-III in francoski LAV praktično identična, kar bi bilo, če bi šlo res za neodvisni odkritji, statistično nemogoče. Očitno je bilo, da je Gallo uporabil Montagnierjev izolat, kar je bilo kasneje tudi uradno potrjeno.(37)(38)(39) Obenem je Gallo ob objavi odkritja v znanstvenih revijah leta 1984 uporabil fotografije francoskega virusa LAV in trdil, da prikazujejo "njegov" HTLV-III.(35)(40) Ujet na številnih lažeh se je nato skliceval na laboratorijske nesreče, ki naj bi uničile vse njegove izolate.(37)(38)(39)(40)

A nihče se ni vprašal, na kakšnih dokazih sloni Gallova teza, in nihče ni preverjal njegovih nerecenziranih raziskav, ki so bile objavljene v reviji Science šele več tednov po tiskovni konferenci, kar je predstavljalo hudo kršitev profesionalnih znanstvenih standardov, saj je namreč pomenilo, da v času javne razglasitve njegovih raziskav še ni bilo možno pregledati.(33) Morda je bilo temu tako zato, ker se je kasneje izkazalo, da Gallo v svojih raziskavah ni predstavil prav nobenega dokaza za svojo hipotezo o virusu.

V drugem delu se bomo posvetili začetku histerije, ki je v začetku 80-let prejšnjega stoletja zajela ZDA in kmalu zatem cel svet. Od blizu bomo spoznali, kakšna je definicija sindroma, poimenovanega AIDS, in kako je domnevno odkritje virusa HIV razklalo znanstveno stroko. Dvomi uglednega virologa Petra Duesberga in številnih drugih znanstvenikov o tem, da virus HIV povzroča AIDS, so bili povsem upravičeni, s svojimi argumenti pa so se tisti čas odkrito in pogumno zoperstavili vsem tistim, ki so zagovarjali uradno doktrino.

DELITE NAPREJ

Podprite naše delo

Naše delo lahko podprete z donacijo. Z vašo podporo vam bomo lahko še naprej nudili kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!

Doniraj

VIRI