Kali juga je pogubna, svet se hoče slepiti,
nihče ne sliši besede izgovorjene.
Ko govorim človeku o njegovi dobrobiti,
skoči na noge in moj sovražnik postane.
– Kabir
Državi je zavladal nered… pojavile so se velike laži.
- Lao Ce
Zdi se, da je svet "izgubil kompas". Hitre spremembe, pogosto prehitre, da bi jim človek sploh še lahko sledil, izgubljanje v virtualnem svetu in poplavi (dez)informacij, nora politika, razkroj moralnih vrednot, uničevanje okolja, razpad skupnosti in vse pogosteje celo osnovne celice družbe – družine... preplet naštetega je včasih že skoraj vrtoglav in vse skupaj je težko razumeti. Veliko ljudi ima občutek, da je ta čas nekaj posebnega, da se nahajamo v tranziciji oziroma pred pomembno prelomnico, morda celo pred samim koncem sveta, vendar je težko priti do informacij, zakaj je temu tako. A dejstvo je, da je bila razlaga trenutnega stanja zapisana že zdavnaj. Pravzaprav starodavno izročilo današnji čas opiše skoraj do potankosti natančno, a kaj ko je med opisanimi značilnostmi tudi to, da "resnice, ki so bile prej na voljo vsakomur, postajajo vse bolj skrite in nedostopne" (Rene Guenon).
Kot sta v svojih delih(1) zapisala francoska intelektualca, t.i. tradicionalista Rene Guenon in Alain Danielou, hindujsko izročilo uči, da je kozmični cikel človeštva (ki ga poimenuje manvantara) razdeljen v štiri obdobja(2). Ta štiri obdobja sovpadajo z obdobji, ki jih starodavno izročilo Zahoda poimenuje zlata, srebrna, bronasta in železna doba. Skozi celoten cikel človeštvo v splošnem vse bolj nazaduje, vse pogostejši so nemiri, nasilje, nevednost in trpljenje (takoj lahko opazimo, da je starodavna modrost v diametralnem nasprotju s konceptom napredka, s katerim se kiti sodobna družba). Gre za naraven proces, ki ga lahko primerjamo z življenjskim ciklom vseh živih bitij, kjer se mladost in vitalnost sčasoma prevesita v starost, opešanost ter končno smrt.
Po izročilu se bo stanje proti koncu z vse večjo hitrostjo stopnjevalo, dokler ne bo dosežena točka, ko se bo trenutni cikel zaključil, verjetno v obliki hujše kataklizme.
Po Guenonu se zdaj že več kot 6000 let(3) nahajamo v četrti dobi, t.i. železni dobi, ki jo hindujska doktrina poimenuje kali juga (kar bi lahko prevedli kot doba teme ali doba konfliktov(4)), trenutno pa smo priča samemu koncu te dobe, kar sovpada s ključno prelomnico – koncem kozmičnega cikla človeštva (manvantare)(5). Po izročilu se bo stanje proti koncu z vse večjo hitrostjo stopnjevalo, dokler ne bo dosežena točka, ko se bo trenutni cikel zaključil, verjetno v obliki hujše kataklizme. Kataklizme namreč spremljajo vsak prehod med cikli, med dobami in celo med pomembnejšimi obdobji znotraj posamezne dobe. Nato se bo pričel nov cikel oziroma nova zlata doba.
S te perspektive je jasno, da trenutni časi ne morejo biti drugačni, kakršni so, saj so namreč točno takšni, kakršni naj bi po vseh napovedih bili. Starodavni indijski vedski spisi, imenovani purane, napisani pred več kot tisoč leti, so kali jugo opisovali takole (iz Linga-purana in Višnu-purana):
- Od pričetka kali juge ljudi vodijo najnižji instinkti. Raje izbirajo napačne ideje. Neovirano preganjajo modrece. Muči jih vseh vrst poželenje. Širijo se lenoba, bolezen, lakota in strah.
- Ljudje bodo brez morale, razdražljivi in sektaški. V tej dobi se širijo lažne doktrine in zavajajoči zapisi.
- Vodje držav ne bodo več ščitili ljudi, ampak jim bodo skozi davke pobrali vse premoženje.
- Zarodki bodo pobiti v trebuhih njihovih mater in heroji bodo umorjeni.
- Zemlja bo ponekod obilno, drugod pa premalo obrodila.
- Navadni ljudje, ki si bodo pridobili nekaj znanja, a ga ne bodo imeli sposobnosti dobro uporabiti, bodo spoštovani kot modreci.
- Učeni možje bodo služili povprečnim, ošabnim in slabonamernim ljudem.
- Duhovniki se bodo spustili na nizek nivo in prodajali zakramente.
- Veliko bo razseljenih ljudi, ki bodo prehajali iz države v državo.
- Prodajala se bo vnaprej pripravljena hrana.
- Svete knjige se bodo prodajale na uličnih vogalih. Mlada dekleta bodo prodajala svojo deviškost.
- Trgovci bodo vodili nepoštene posle.
- Ljudje bodo obkroženi z lažnimi, nepravimi filozofi.
- Ogromno bo beračev in nezaposlenih ljudi.
- Vsi bodo uporabljali težek, vulgaren jezik.
- Degradacija vrednot in cenzura dvoličnih in moralizirajočih puritancev okarakterizirajo obdobje konca kali juge.
- Ljudje bodo postali neaktivni, letargični in brez cilja. Preganjale jih bodo bolezni, podgane in strupene snovi.
- Sveti zapisi bodo prirejeni.
- Nekvalificirani ljudje bodo delovali kot eksperti na področju morale in religije.
- Moški se bodo posvetili služenju denarja; najbogatejši bodo imeli oblast. Tisti, ki imajo v lasti veliko slonov, konjev in kočij, bodo kralji. Ljudje brez lastnine bodo njihovi sužnji.
- Kmetje bodo opustili svoje delo oranja in žetja, postali nekvalificirani delavci in prevzeli navade izobčencev. Mnogi bodo oblečeni v razcapane cunje, nezaposleni, spali bodo na tleh in živeli kot berači.
- Zaradi napačnega ravnanja avtoritet bo umrlo veliko otrok.
- V tej dobi bodo ljudje skrenili s poti, ki so jo začrtali sveti zapisi. Verjeli bodo v iluzorne teorije. Ker ne bo več morale, se bo skrajšala življenjska doba.
- Ljudi, ki bodo dočakali sto let, bo malo.(6)
- Ljudje bodo slepo verjeli teorijam ne glede na to, kdo jih bo predstavil. Lažni bogovi bodo čaščeni v lažnih ašramih, kjer bodo v imenu lažne religije zapovedani posti, pokore, romanja, donacije lastnine in asketicizem. Ljudje nizkega rodu se bodo oblekli v verske kostume in si z zavajajočim vedenjem pridobili spoštovanje.
- Prišlo bo do pomanjkanja vode in na veliko območjih bodo ljudje opazovali nebo ter upali, da bo pričelo deževati.
- Ne bo dovolj dežja; polja bodo postala nerodovitna; sadje bo brez okusa.
- Plenilske živali bodo postale bolj nasilne.
- Ljudje bodo brez užitka in veselja. Veliko jih bo storilo samomor. Ker bodo trpeli zaradi lakote in revščine, bodo mnogi migrirali proti državam, kjer uspevata pšenica in rž.
- Ne preveč inteligentni ljudje, ki bodo pod vplivom absurdnih teorij, bodo živeli v zablodi. Spraševali se bodo: Kaj naj z vsemi temi bogovi, duhovniki, svetimi knjigami...? Linije prednikov ne bodo več spoštovane.
Rene Guenon v enem svojih pomembnejših del, The Reign of Quantity & the Signs of the Times, opisuje glavne značilnosti obdobja kali juga. Po njegovem mnenju je bistvena izguba tradicionalnega izročila, ki je v prejšnjih obdobjih človeštvu služilo kot glavno vodilo. To izročilo je bilo na najrazličnejših koncih sveta pravzaprav zelo podobno, saj je izhajalo iz iste brezčasne modrosti (ang. perennial wisdom) oziroma resničnega védenja. V kali jugi to védenje postopoma postane nedostopno, ljudje pa so prepuščeni individualnemu razumu oziroma sklepanju, ki je zmotljivo in vodi do nešteto medsebojno izključujočih se opažanj, hipotez, teorij, prepričanj ipd. (čemur logično sledi za današnji čas tako zelo značilen razdor med ljudmi). Značilna za kali jugo je tudi obravnava vsega in vsakogar s posluževanjem kvantifikacije – poleg sodobne znanosti, ki temelji na meritvah, in iz nje izpeljane industrije, je tu tudi vedno bolj zapletena birokracija, ki "oštevilči" celo ljudi. Religije, prej nosilke izročila (ki je bilo lahko čisto praktično; npr. krščanstvo in islam prepovedujeta zaračunavanje obresti), postanejo v tej dobi moralistične, obenem pa vzniknejo številne zavajajoče novodobne (new age) teorije. Človeštvo v kali jugi prične tudi z množično uporabo kovin(7). Delovanje materialistične civilizacije proti koncu postaja vse bolj nespametno in destruktivno.
Ko človek opazuje srednjeveško arhitekturo, zgrajeno po načelih svete geometrije, se lahko le vpraša – smo res kdaj verjeli, da so te stavbe zgradili ljudje, ki so bili v primerjavi z nami primitivni in nevedni?
Zanimivo je, da začetek kali juge sovpada z več pomembnimi prelomnicami – poleg pričetka razvoja metalurgije se je zgodil tudi prehod na stalen način življenja v mestih in uvedba prvih sistemov pisanja.
Guenon govori o Zahodu kot izvorni lokaciji, kjer se je po 14. stoletju pričela degeneracija zadnjega obdobja kali juge. Vzhodne civilizacije (npr. indijska in kitajska) pa so do začetka 20. stoletja do neke mere še ohranile starodavno izročilo in običaje (o tem smo pisali tu in tu), a potem tudi same sledile poti Zahoda. Guenon navaja tudi, da srednji vek v resnici ni bil zaostalo obdobje, temveč poslednje obdobje razcveta (tudi) zahodne civilizacije. Takšno naj bi bilo stanje vse do 14. stoletja, ko je prišlo do prelomnice, ki so jo spremljali podnebni ekstremi, hudi potresi in kuga, po čemer si zahodna civilizacija ni nikoli več opomogla. Tradicionalna (starodavna) znanost namreč ni bila primitivna, le sodobnemu človeku je povsem tuja in je posledično ne razume – tako je po Guenonu na primer starodavna sveta geometrija nekaj čisto drugega od sodobne geometrije, podobno kot starodavna astrologija nima nič skupnega s sodobno astrologijo.
Ko človek opazuje srednjeveško arhitekturo, zgrajeno po načelih svete geometrije, se lahko le vpraša – smo res kdaj verjeli, da so te stavbe zgradili ljudje, ki so bili v primerjavi z nami primitivni in nevedni?
Kako je prišlo do napačnega pojmovanja zgodovine, je ugotavljal tudi ameriški režiser, pisatelj in scenarist Michael Crichton:
"Dejstvo je, da je pojmovanje srednjega veka kot mračne in surove dobe izum renesanse, katere zagovorniki so se na vso moč trudili, da bi uveljavili novega duha, celo na račun pravih dejstev. Če se je nevedni srednji vek izkazal za napačno pojmovanje, se je morda zato, ker potrjuje prepričanje, ki vlada v sodobnosti – da naša vrsta nenehno napreduje, se izboljšuje in živi vedno bolj prosvetljeno življenje. Takšno prepričanje je popolna izmišljija, vendar je trdovratno. Današnjemu človeku je še posebej težko pomisliti na to, da naša moderna doba, znanstvena doba v primerjavi s predznanstvenimi obdobji morda niti ne predstavlja napredka."
"Današnjemu človeku je še posebej težko pomisliti na to, da naša moderna doba, znanstvena doba v primerjavi s predznanstvenimi obdobji morda niti ne predstavlja napredka."
Še ena zanimivost iz zapisov Guenona in Danielouja – starodavne civilizacije so bile lahko zelo kompleksne in (na svoj način) razvite, a za seboj niso pustile sledov, saj niso gradile z obstojnimi materiali, kot sta kamen in kovina (kovin, kot že rečeno, niso uporabljali). Gradile so z materiali, kot je les, ki sčasoma razpadejo, kar pomeni, da jih metode sodobne arheologije spregledajo. Pradavni človek naj bi torej ne živel niti v jamah, niti kot lovec in nabiralec.
O štirih dobah so govorili tudi mnogi misleci na Zahodu, na primer rimski pesnik Ovid ter grški pesnik Heziod in filozof Platon. Ovid je v Metamorfozah, 1. knjiga, o življenju v zlati dobi (imenovani tudi satja juga ali krita juga) zapisal naslednje:
"Zlata doba je napočila prva, brez prava, zakonov, čisto po lastnem nagibu, gojila je čast in poštenje. Kazen in strah sta bila še neznana. Ni bilo niti čelad in ne mečev: ljudstva so v miru, ne da rabila bi vojsko, živela v lagodnem brezdelju. Zemlja je sama od sebe in kar brez dotika kopače, ne da bi ranil jo plug, neobdelana vse obrodila. S hrano povsem samoniklo bili so ljudje zadovoljni. Večno bila je pomlad in zefirji so božali blago s toplimi sapami cvetje, ki ni iz semen priklilo, kmalu zatem je še prst nezorana rodila plodove, polja, nikoli spočita, zlatilo je klasje obilno, v rekah se tu je pretakalo mleko, drugje pa spet nektar, zlatorumenkasti med je curljal z zimzelene črnike."
Heziod v Dela in dnevi o zlati dobi govori takole:
"Zlat rod ljudi ni poznal skrbi, živeli so kakor bogovi, proč od nadlog, napornega dela, in ni jim grozila starost betežna, mladostni v rokah in prožnih korakov vselej brez zla so uživali v svojih veselih gostijah: Imeli vseh so dobrin na pretek. Rodovitna zemlja je dajala sama od sebe jim mnogo plodov; zadovoljni in mirni sredi obilja dobrot opravljali svoja so dela."
Podobno je zapisal tudi Platon v Politik:
"Bog je bil pastir ljudi. Z dreves in mnogih drugih rastlin so imeli obilico plodov, ki niso zrasli zaradi poljedelstva, temveč jih je zemlja podarila sama od sebe. Letni časi so bili urejeni tako, da jim niso povzročali bolečine. Tedanji ljudje so v sreči neizmerno prekašali sedanje. Če pa so jedli in pili, kolikor jih je bila volja, ko so se pogovarjali med seboj in z divjimi živalmi – kakšne so zgodbe, ki jih celo zdaj o njih pripovedujejo? Na kakšen način so tedanji ljudje hrepeneli po védenjih? Pustiva to ob strani, dokler se ne pojavi nekdo, ki nama bo to zadovoljivo pojasnil."
"Dokler je bil Tao na Zemlji, je svet pripadal vsem; za vodjo so izbrali najprimernejšega; govorili so resnico in negovali slogo. Poznali niso niti laži niti prevare; bilo ni niti tatov niti razbojnikov."
O zlati dobi govori tudi kitajsko izročilo, na primer Konfucij (pod izrazom Tao je mišljena brezčasna modrost, ki jo prenaša tradicionalno izročilo):
"Zlata doba ni drugega kot bit, popolna celota, skupna, in to vidna in nevidna. Zemlja, Nebo, Bog in človek. To je Velika Skupnost. Dokler so bili tukaj še veliki vladarji, sicer nisem živel, poznam pa izročilo. Dokler je bil Tao na Zemlji, je svet pripadal vsem; za vodjo so izbrali najprimernejšega; govorili so resnico in negovali slogo. Poznali niso niti laži niti prevare; bilo ni niti tatov niti razbojnikov. Hiše niso imele vrat, pa vendar se ni nihče priplazil v hišo. To je bil čas velike skupnosti. Potem pa se je Tao skril, svet pa ni več skupen, marveč je v zasebni lasti. Postavljajo obzidja in stolpe, da bi zavarovali mesta. Pojavili so se prevara, laž in orožje… Ta čas imenujejo Drobna Blaginja."
Delo Guenona in drugih tradicionalistov je poglobljeno preučeval celo trenutni britanski kralj Karel III. Pred leti je na to temo zapisal nekaj vrstic:
Že dolga leta se trudim – pogosto navzlic hudim kritikam in posmehovanju – pritegniti pozornost k nekaterim elementom krize in k načinom, na katere so povezani s konvencionalnimi vrednotami. Včasih, ko sem optimistično razpoložen, skušam verjeti, da se bomo pravočasno spametovali in spremenili naše delovanje, preden nas bo v to prisilila kakšna katastrofa. A žal nisem vedno takšnega mnenja. Pogosto sem prepričan v svarila [...] modrecev in mistikov vseh verstev in vseh časov; svarila, da prihaja doba teme, doba, ko nas bosta naša nevednost in aroganca – kar je nedvomno zelo nevarna kombinacija – pripeljali, ali pa sta nas celo že pripeljali, do katastrofe. Trenutni primeri bolezni, poplav, lakote, neurij in podnebnega neravnovesja so gotovo zadosten dokaz, da je temu res tako. V najboljšem primeru se zdi, da napovedujejo pogoje kroničnega neravnovesja in disharmonije – ki sta nedvomno del našega zunanjega kot tudi našega notranjega stanja.
"Bolj kot kdajkoli prej so nam na voljo informacije iz vsepovsod o vsem – na voljo so nam dobesedno na pritisk gumba. A informacije niso znanje, in znanje ni modrost."
Ob vsem tem praksa moderne znanosti bolj ali manj ignorira vprašanje, kakšen je končni cilj in namen inteligence in znanja. Zdi se, da materialistična znanost praviloma privzema, da bo stalna in napredujoča širitev znanja o fizičnem svetu nedvomno vodila do želenega cilja, kjer bodo rešene praktično vse težave. Jaz pa pravim, da to privzema kljub preštevilnim dokazom – ki nam jih nudi ta ista znanost –, da temu ne bo tako.
Zdi se mi, da je naša nevednost glede tega tesno povezana z našo obsedenostjo z informacijami. Bolj kot kdajkoli prej so nam na voljo informacije iz vsepovsod o vsem – na voljo so nam dobesedno na pritisk gumba. A informacije niso znanje, in znanje ni modrost. Ne manjka nam informacij, a z izgubo vrednot in načel, o katerih govori izročilo, izgubimo stik z brezčasno modrostjo [...] To me spomni na preroške besede T.S. Eliota:
"Kje je življenje, ki smo ga izgubili, ko smo živeli?
Kje je modrost, ki smo jo izgubili v znanju?
Kje je znanje, ki smo ga izgubili v informacijah?
Nebeški cikli v dvajsetih stoletjih
nas vodijo stran od Boga in bliže Pepelu."
Tradicionalisti so mnenja, da živimo na koncu zgodovinskega cikla. Na začetku tega cikla so vse možnosti latentne. Ko se cikel odvija, se te možnosti manifestirajo v svetu časa in prostora, začenši z najvišjo in postopoma premikajoč se k nižjemu. Na koncu cikla se manifestirajo najnižje možnosti. Tradicionalisti pravijo, da se na kozmični ravni temu procesu ne da izogniti oziroma ga prekiniti. Cikel se mora izčrpati, preden ga lahko zamenja nov cikel.
To morda zveni, kot da smo pasivne žrtve tega kozmičnega procesa. A po mojem razumevanju bi tradicionalisti rekli, da če bi bila to edina realnost, potem bi bili vsi poskusi, da skušamo priti do in se ravnati po duhovnih resnicah in izkušnjah, brezplodni. Temu pa gotovo ni tako. V resnici je prav na individualni ravni in skozi naše razumevanje in prevzemanje tradicionalnih norm metafizične doktrine in duhovne prakse možno, vsaj delno, preseči škodljiv vpliv padca, ki ga predstavlja eventuelno izčrpanje in konec našega zgodovinskega cikla, in sebe in svet pripraviti na začetek novega cikla. Na ta način, in morda le na ta način, lahko premagamo zadušljivi obup modernizma – ne z lažnim optimizmom, temveč z razumevanjem in povezanostjo z resničnim Realnim.
S tem zapisom je že delno odgovoril na vprašanje, kako v danem trenutku ravnati. Nihče ne ve, kako se bo trenutna situacija razpletla. Razumevanje pa je v vsakem primeru koristno, saj lahko pripomore k potrpežljivosti, sprejemanju in sočutju. Živimo namreč v svetu, kjer je laž postala resnica in kjer vse sile težijo k razdvajanju in razdoru, proces pa se bo morda še nekaj časa stopnjeval. Vsekakor se je koristno naučiti, kako te sile ozavestiti in minimizirati njihov vpliv – morda pa bomo ravno skozi krizo spoznali, kaj je v življenju resnično pomembno. Starodavni zapisi omenjajo, da nam v časih kali juge lahko pomaga le dobrodelnost oziroma pomoč sočloveku, kar nedvomno drži. Trenutna situacija namreč spomni na zgodbo o peklu, kjer ljudje sedijo ob velikem loncu hrane, vendar ostajajo lačni, saj imajo na voljo le zelo dolge žlice, s katerimi ne dosežejo svojih ust. Vendar v raju ob loncu prav tako sedijo ljudje s predolgimi žlicami, a so kljub temu vsi siti, saj namesto da bi s predolgo žlico skušali nahraniti sebe, hrano ponudijo svojemu sosedu.
Podprite naše delo
Naše delo lahko podprete z donacijo. Z vašo podporo vam bomo lahko še naprej nudili kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!OPOMBE
(1) Če naštejemo le nekaj pomembnejših:
Rene Guenon – The Crisis of the Modern World
Rene Guenon – The Reign of Quantity & the Signs of the Times
Rene Guenon – East and West
Alain Danielou – While the Gods Play
(2) Ta štiri obdobja so satja / krita juga (doba resnice, pravičnosti in vrlin – t.i. zlata doba), treta juga, dvapara juga in kali juga.
(3) Rene Guenon je v The Crisis of the Modern World zapisal: "Trenutno se nahajamo v četrti dobi, kali jugi oz. ‘dobi teme’, in rečeno je, da je temu tako že več kot šest tisoč let..." Danieloujev izračun je malenkost drugačen in pravi, da se v kali jugi nahajamo od leta 3102, torej dobrih pet tisoč let.
(4) Sanskrtski izraz "kali" lahko prevedemo kot "prepir", "nesoglasje" ali "konflikt".
(5) Po Danielouju naj bi celotni kozmični cikel trajal približno 58.000 let. A kot je značilno za današnji čas, tudi na tem področju vlada velika zmeda s številnimi med seboj izključujočimi se teorijami. Obstajajo teorije (glej npr. opis na Wikipedii), ki trdijo, da je kali juga dolga 432.000 let in se je torej komaj dobro začela. Spet drugi (npr. Rudolf Steiner) so bili mnenja, da se je kali juga že končala. Vendar Guenon in Danielou te trditve zavračata z obrazložitvijo, da gre za napačne izračune. Ker značilnosti današnjega časa sovpadajo z opisi konca kali juge, in ker je očitno, da živimo v izjemnem, zelo hitro spreminjajočem se obdobju, smo verjetno dejansko na samem koncu kali juge oz. trenutnega kozmičnega cikla.
(6) Če ste prepričani, da zdaj živimo dlje kot kadarkoli prej, si preberite tale citat iz Valvasorjeve knjige Slava Vojvodine Kranjske: "Ko so pisali 1444, je v Medvodah ob Savi, dve milji od Ljubljane, umrl za katarjem kmet z imenom Peter Labing, ko je živel sto sedemintrideset let. Da gre kdo v grob s sto leti, ni na Kranjskem nič nenavadnega; ne mine leto, da ne bi zaključil življenja kak stoletnik. Malokdo pa postane čisto siv, temveč ohrani podobo, kakor bi dosegel komaj petdeseto ali šestdeseto leto. Kranjski kmet ne bo dal dosti zaslužka zdravniku; tudi ga ne bo klical, pa naj mu je smrt že na ustnah, zakaj večina kmetov se sama zdravi in navadno ne slabo, ker prav dobro poznajo zelišča in korenine."
(7) Raba kovin je tako zelo ključna, da je zahodna tradicija štiri obdobja kozmičnega cikla poimenovala po kovinah (zlato, srebro, bron in železo). Za kali jugo oz. železno dobo je npr. značilna vsesplošna raba železa. Zapisi o peklu in podzemlju v Bibliji bi bili pravzaprav lahko le simbolika za čas, ko človek s svojo dejavnostjo prične posegati v podzemlje, saj so kovine, fosilna goriva in ostalo, kar pridobivamo iz globin Zemlje, dejansko bistvenega pomena za potek dogodkov v današnjem času.