Koloidno srebro – ko naravno ne pomeni varno

"Vse vrste srebra so zelo toksične in koloidna oblika ne bi uničila mikrobov, če ne bi bila kemično zelo aktivna. Srebro ni tako nevarno kot živo srebro, a tako toksičnih je le malo stvari. Je malce manj toksično kot svinec."

– dr. Ray Peat

Koloidno srebro pogosto opisujejo kot "naravno podporo imunskemu sistemu" ali kot varen antibiotik. V zadnjih letih njegova uporaba narašča, saj ga mnogi vidijo kot neškodljivo alternativo zdravilom.

A "naravno" ne pomeni varno. Srebro je toksična težka kovina, ki se kopiči v organih in jo telo težko izloči. Novejše raziskave kažejo, da lahko srebrni nanodelci – ki jih najdemo v pripravkih koloidnega srebra – povzročijo resne poškodbe, vključno s trajno modro-sivo obarvanostjo kože ter okvarami organov, DNK in reproduktivne funkcije. Povezani so tudi z različnimi nevrodegenerativnimi in psihiatričnimi motnjami.

Srebrni nanodelci so se izkazali za tako nevarne, da so v ZDA regulirani kot pesticid za zunanjo uporabo. V EU prodaja koloidnega srebra kot prehranskega dopolnila za oralno uporabo ni dovoljena, a kljub temu brez težav najdemo spletne strani, ki ga oglašujejo za ta namen.

Zgodovina je polna tragičnih primerov "terapevtske" uporabe toksičnih kovin.

V tem članku bomo preučili najpogostejše trditve o koloidnem srebru in jih primerjali z znanstvenimi ugotovitvami. Če povzamemo: koloidno srebro ni varno, njegov dolgoročni potencial za poškodbe organizma pa je večinoma podcenjen – po pregledu literature lahko sklenemo celo, da tudi uradne institucije, ki svarijo pred uživanjem srebrovih pripravkov, premalo poudarjajo nevarnosti. Trajna modro-siva obarvanost kože je najbolj očiten, a še zdaleč ne edini stranski učinek koloidnega srebra, saj gre le za zunanji znak zastrupitve s srebrom (argirije).

Mit št. 1: Koloidno srebro je naravno in se je uporabljalo skozi zgodovino, zato mora biti varno.

Res se je uporabljalo skozi zgodovino, vendar enako velja tudi za arzen, svinec in živo srebro, ki so stoletja veljali za čudežna zdravila. Na primer, arzen so v 18. in 19. stoletju uporabljali kot univerzalno zdravilo za lajšanje najrazličnejših tegob (Fowlerjeva raztopina), z živim srebrom so do sredine 20. stoletja zdravili sifilis in kožne bolezni, svinčeve spojine pa so v medicini in kozmetiki uporabljali že stari Rimljani in Grki, prenehale pa so se uporabljati šele konec 19. stoletja.

Zgodovina je polna tragičnih primerov "terapevtske" uporabe toksičnih kovin, ljudi pa je zavedlo predvsem to, da so lahko za kratek čas omilile simptome (glej podrobnejšo razlago spodaj). Še posebej nevarne so težke kovine, vključno s srebrom, v zvezi s tem pa moramo omeniti tudi železo, o katerem smo že pisali.

Različna poročila pogosto dajejo vtis, da je koloidno srebro neškodljivo, a novejše znanstvene raziskave kažejo, da lahko povzroča resne poškodbe in motnje, ki so v več pogledih podobne zastrupitvam s svincem. Ključne ugotovitve so:

• Nevrotoksičnost: Srebro lahko prečka krvno-možgansko pregrado, se kopiči v možganih, poškoduje nevrone in prispeva k boleznim, kot so Alzheimerjeva bolezen, amiotrofična lateralna skleroza (ALS), multipla skleroza, epilepsija in psihoza.
• Poškodbe DNK: Srebro povzroča kromosomske nepravilnosti in oksidativne poškodbe DNK, kar lahko prispeva k nastanku raka.
• Poškodbe organov: Srebro se kopiči v jetrih, ledvicah in srcu ter povzroča vnetje, oksidativni stres in okvarjeno delovanje.
• Motnje reproduktivne funkcije: Srebro poškoduje spermije in jajčnike, deluje kot motilec hormonov ter negativno vpliva na razvoj zarodka in potomcev.
• Poškodbe dihal: Vdihavanje srebrnih delcev ali hlapov lahko povzroči vnetje pljuč in poškodbe dihalnih poti.
• Obarvanje kože: Zaužitje ali dermalna uporaba lahko povzroči trajno modro-sivo obarvanje kože (argirijo).

Njegov učinek ni omejen le na bakterije – srebro je toksično za vse vrste celic, vključno s človeškimi.

Pregledni znanstveni članek s področja okoljske toksikologije je srebrove ione uvrstil med najnevarnejše oblike težkih kovin, saj jih v toksičnosti prekaša le živo srebro, in jih uvrstil v najvišji razred tveganja skupaj s kadmijem, kromom, bakrom in živim srebrom.(1) To jasno ponazarja, kako tvegano je lahko koloidno srebro (in srebrni nanodelci) – njihovo delovanje namreč temelji na sproščanju teh visoko reaktivnih srebrovih ionov.

Nekateri trdijo, da ni znanih primerov zastrupitve s koloidnim srebrom, vendar temu ni tako. Na primer, leta 2023 so švedski zdravniki poročali o primeru starejše ženske, ki je dva do tri tedne uživala doma narejeno koloidno srebro. Na urgenco je prišla z močno utrujenostjo in slabostjo, preiskave pa so pokazale hudo anemijo, nenormalno delovanje jeter in zgodnje znake srčnega popuščanja. Po transfuziji in podporni terapiji se je njeno stanje izboljšalo, koncentracija srebra v krvi pa je po treh mesecih padla z 20 μg/L na 3,3 μg/L.(2)

Mit št. 2: Koloidno srebro je varen antibiotik.

Srebro res deluje protimikrobno, zato se uporablja kot razkužilo in premaz za različne medicinske pripomočke. Vendar ni varno protimikrobno sredstvo, kar še posebej drži pri interni uporabi.

Manjši nanodelci so bolj bioaktivni in zato tudi bolj toksični, saj imajo večjo površino, sproščajo več srebrovih ionov in zaradi svoje majhnosti lažje vstopajo v celice.

Srebro se v nekaterih državah uporablja tudi kot pesticid za škropljenje pridelkov. EPA, ameriška Agencija za zaščito okolja, srebrne nanodelce (obliko srebra, ki jo najdemo v koloidnem srebru) uradno uvršča med pesticide in jih kot take regulira.

Tudi arzen, svinec in živo srebro so se v preteklosti uporabljali kot pesticidi in/ali razkužila. Vse te kovine delujejo po podobnem principu – so obstojne v okolju in zelo toksične za žive celice, saj motijo osnovne encimske procese in celične funkcije. Lastnosti, zaradi katerih so učinkovite proti mikrobom oz. škodljivcem, pa predstavljajo nevarnost tudi za človeka.

Srebro ubija mikrobe z neselektivno oksidacijo. Kot težka kovina poškoduje celične strukture, moti delovanje encimov in sproža nastajanje reaktivnih kisikovih spojin. Njegov učinek ni omejen le na bakterije – srebro je toksično za vse vrste celic, vključno s človeškimi.

Mit št. 3: Argirija (trajno modro-sivo obarvanje kože) je edina negativna posledica zaužitja prevelike količine srebra in je le estetska težava.

Za argirijo je značilno nepopravljivo modro-sivo obarvanje kože zaradi kopičenja srebra v tkivih. Najbolj znan primer je Američan Paul Karason, znan tudi kot "ata Smrk". Njegova koža je postala izrazito modro-siva zaradi uporabe koloidnega srebra za zdravljenje težav s sinusi, dermatitisa in zgage. Karason je kljub očitnim posledicam srebro uporabljal vse do svoje smrti leta 2013. Umrl je v starosti 62 let zaradi srčnega infarkta, pljučnice in kapi, pred tem pa prestal tudi trojno koronarno obvodno operacijo, zbolel za rakom prostate in končal v zavetišču za brezdomce. Čeprav ne vemo, v kolikšni meri je na takšen izid vplivala "terapija" s srebrom, pa ta primer zelo očitno ne potrjuje njenih zdravilnih moči.

V literaturi je opisanih veliko primerov argirije. Ti primeri kažejo, da za obarvanje kože ni potrebno dolgotrajno ali vsakodnevno uživanje koloidnega srebra (ali uživanje s soljo, kot trdijo nekateri).

Argirija ni le estetska težava. Pogosto nakazuje, da se je srebro nakopičilo po vsem telesu in morda že povzročilo notranje poškodbe.

Na primer, eno od poročil opisuje 59-letnega moškega, ki je skozi obdobje dveh let koloidno srebro jemal le dva- do trikrat na leto za lajšanje prehladov, a se je pri njem kljub temu razvila argirija.(3) Znan je tudi primer 63-letnega moškega, ki je med epidemijo covida-19 užival doma narejeno koloidno srebro le dva meseca, nato pa si ga še dve leti nanašal na noge. Nato se je tudi pri njem pojavila argirija, vključno z obarvanostjo obraza.(4)

V sredini 20. stoletja so neredko poročali o primerih, pri katerih je dlje časa trajajoča uporaba kapljic za nos, ki vsebujejo srebro, povzročila generalizirano argirijo (obarvanje kože na več delih telesa). Eden najbolj znanih primerov je Rosemary Jacobs, pri kateri se je generalizirana argirija razvila po uporabi srebrovih kapljic za nos v najstniških letih. Njeno življenje je bilo zaznamovano z izrazito sivo-modro obarvano kožo, pri 42 letih pa je zbolela tudi za rakom dojke. Velik del svojega življenja je posvetila opozarjanju pred uporabo izdelkov, ki vsebujejo srebro.

Argirija ni le estetska težava. Pogosto nakazuje, da se je srebro nakopičilo po vsem telesu in morda že povzročilo notranje poškodbe. V številnih študijah primerov se je argirija pojavila skupaj z nevrološkimi ali psihiatričnimi simptomi, kot so shizofrenija, manično-depresivna motnja in epileptični napadi,(5)(6)(7)(8)(9)(10)(11) pa tudi z drugimi resnimi težavami, vključno s poškodbami ledvic (12)(4), poškodbami jeter (13), hudo anemijo z nevropatijo(14) in miopatijo(15). Nekatere od teh težav so bile opisane tudi pri primerih zastrupitve s srebrom brez prisotnosti obarvane kože – najpogosteje so omenjene nevropsihiatrične motnje.(16)(17)

Poznamo tudi primer človeka, ki je dlje časa promoviral koloidno srebro, z leti pa se je pri njem razvila zelo neprijetna avtoimunska bolezen. Zaradi počasnega in kumulativnega učinkovanja srebra mnogi primeri zastrupitve ostanejo neprepoznani, prizadeti posamezniki – in celo zdravniki – pa simptomov nikoli ne povežejo s kronično izpostavljenostjo srebru. Vzroke je v takih primerih težko ugotoviti, saj se lahko simptomi pokažejo šele mesece ali celo leta po zaužitju.

Mit št. 4: Ampak koloidno srebro deluje za (vstavi simptom)!

Res je, da nekateri ljudje po jemanju koloidnega srebra občutijo začasno olajšanje simptomov. To pa ne pomeni, da je srebro varno ali da takšno izboljšanje pomeni ozdravitev. Zgodovina nam ponuja jasno lekcijo: živo srebro, arzen in svinec so bili nekoč hvaljeni kot učinkovita zdravila prav zato, ker so lahko začasno odpravili simptome – včasih celo na izrazito dramatičen način.

Zakaj?

"Še varen" odmerek ostaja neznanka, a glede na podobnosti s svincem lahko sklepamo, da niso varne niti najmanjše količine srebra.

Številne strupene snovi lahko začasno odpravijo simptome, saj v telesu sprožijo stresni odziv in nadledvične žleze spodbudijo k proizvodnji kortizola in adrenalina, kar začasno zmanjša vnetje.

Te izboljšave so realne, a zavajajoče. Kratkoročno olajšanje namreč spremlja dolgoročna, kumulativna toksičnost. Situacijo bi lahko primerjali z bičanjem utrujenega konja – morda ga boste spodbudili, da bo še nekaj časa aktiven, a obenem ga boste izčrpali in povečali tveganje za poškodbe.

Poleg tega je potrebno omeniti tudi učinek placeba, ki pa bi ga bilo bolje izkoristiti z uporabo snovi, ki se ne nalagajo v tkivih, ne poškodujejo organov in ne povzročajo trajnega obarvanja kože.

Mit št. 5: Koloidno srebro je varen način zdravljenja raka.

Laboratorijske raziskave na celicah in miših so pokazale, da lahko srebrni nanodelci uničijo rakave celice. Učinek srebra je bil primerljiv z delovanjem kemoterapevtskih zdravil, kot je fluorouracil. (Kot zanimivost – nekatera kemoterapevtska zdravila dejansko vsebujejo kovine, denimo platino in celo arzen.)

Drži torej, da lahko srebro, podobno kot kemoterapija, poškoduje rakave celice. Vendar to ni dobra novica, saj isti mehanizmi poškodujejo tudi zdrave celice in lahko dolgoročno celo povečajo tveganje za raka. Raziskave kažejo, da srebro poškoduje DNK, za tovrstne poškodbe pa je znano, da prispevajo k nastanku raka.

Mit št. 6: Koloidno srebro je škodljivo le v velikih odmerkih.

Zagovorniki koloidnega srebra pravijo, da je nevarno le pri zelo visokih odmerkih. Vendar obstajajo dokazi o toksičnosti tudi pri nizkih ali zmernih odmerkih, zlasti pri dolgotrajni uporabi. "Še varen" odmerek ostaja neznanka, a glede na podobnosti s svincem lahko sklepamo, da niso varne niti najmanjše količine srebra.

Notranje poškodbe se verjetno pojavijo že dolgo pred vidno obarvanostjo kože. Natančne količine in časovni okvir, potrebni za razvoj različnih oblik toksičnosti, pri srebru še niso povsem znani, kar že samo po sebi predstavlja argument proti njegovi uporabi.

Notranje poškodbe se verjetno pojavijo že dolgo pred vidno obarvanostjo kože.

Nekateri zagovorniki kot dokaz relativno visokega "varnega" odmerka navajajo NOAEL (raven, pri kateri niso bili opaženi neželeni učinki), ki jo je določila Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) za doživljenjsko izpostavljenost srebru. Vendar NOAEL ni zagotovilo za varnost, temveč le ocena, ki temelji pretežno na pojavu argirije, ne pa na podatkih o vplivu na notranje organe. Kot smo že omenili, se argirija lahko pojavi šele po tem, ko je v telesu že nastala škoda. Ljudje, skeptični do avtoritet, bi morali biti torej skeptični tudi do te navedbe SZO.

Poleg tega se srebro kopiči v tkivih. Ko se naloži v organih, kot so možgani, moda, srce, jetra in ledvice, lahko tam vztraja več let in povzroči nepopravljivo škodo.(5)(19)

Potrebno pa je upoštevati še en vidik. Izpostavljenost srebru se drastično povečuje in ni omejena le na prehranska dopolnila. Srebrni nanodelci (imenovani tudi nanosrebro) se vse pogosteje uporabljajo v številnih potrošniških izdelkih, vključno z medicinskimi pripomočki, kozmetiko, higienskimi izdelki, nogavicami, športnimi oblačili, spodnjim perilom, posteljnino, sesalniki, pralnimi stroji, igračami, kremami za sončenje, filtri za vodo in drugimi izdelki. To pomeni, da smo ljudje hkrati izpostavljeni srebru iz več virov, kar povečuje kumulativno izpostavljenost in s tem potencialno tveganje za zdravje.

Mit št. 7: Koloidno srebro je boljše in varnejše od ionskega srebra.

Pogosto zasledimo trditve, da je koloidno srebro varnejše ali učinkovitejše od ionskega srebra. Oznake, kot so "pravo koloidno srebro", "ultra-majhni nanodelci" ali "pravilno pripravljeno koloidno srebro", naj bi nakazovale superiornost določenega produkta.

A dejstvo je, da koloidno srebro ni varnejše, saj večji del škode v organizmu povzročijo srebrovi ioni, ki se sproščajo s površine nanodelcev v teh pripravkih. Z drugimi besedami, tako ionsko kot koloidno srebro telesu škodita na enak način – preko toksičnih srebrovih ionov.

Manjši nanodelci so bolj bioaktivni in zato tudi bolj toksični, saj imajo večjo površino, sproščajo več srebrovih ionov in zaradi svoje majhnosti lažje vstopajo v celice.

Mit št. 8: Pravilno pripravljeno koloidno srebro se izloči iz telesa.

Nekateri zagovorniki trdijo, da se srebro hitro izloči in se ne kopiči v telesu, pri čemer pogosto navajajo samoposkus enega človeka (Roger Altman). Ta poskus pa ni bil recenziran, vključeval je le enega posameznika in ni bil neodvisno preverjen.

Raziskave kažejo, da lahko srebrni nanodelci prodrejo v kožo (še posebej, če je poškodovana ali dlje časa izpostavljena), vstopijo v krvni obtok in se kopičijo v organih, kot so jetra, vranica in ledvice.

Čeprav se posamezniki razlikujejo v tem, kako učinkovito izločajo srebro, toksikologija in številni primeri jasno kažejo, da se srebro pri mnogih ljudeh kopiči v tkivih, pogosto v znatnih količinah. Tudi majhni, ponavljajoči se odmerki lahko sčasoma povzročijo argirijo in druge zdravstvene težave.

Raziskava z radioaktivnim sledilnikom je merila kopičenje srebra pri 47-letni ženski z argirijo in ugotovila, da se je v telesu zadržalo približno 18% zaužitega srebra. Tako visok delež nikakor ni zanemarljiv.(20)

Zagovorniki trdijo tudi, da je EPA (ameriška Agencija za zaščito okolja) na podlagi Altmanovega poskusa in lastnih raziskav spremenila svoje stališče o kopičenju srebra. To ne drži. EPA ali katera koli druga javna agencija takšnega samoposkusa ne bi nikoli upoštevala kot veljaven dokaz. Vse do danes EPA srebro uvršča med bioakumulativne toksične kovine.

Trditev, da je koloidno srebro "varno, če je pravilno pripravljeno", prav tako ne drži. Nobenih dokazov ni, da bi katera koli metoda priprave srebro naredila varno. Telo se na srebrove ione odziva enako, ne glede na njihov izvor.

Mit št. 9: Koloidno srebro je varno pri zunanji uporabi.

Zunanja uporaba srebra je sicer manj tvegana od uživanja, a ni brez nevarnosti. Raziskave kažejo, da lahko srebrni nanodelci prodrejo v kožo (še posebej, če je poškodovana ali dlje časa izpostavljena), vstopijo v krvni obtok in se kopičijo v organih, kot so jetra, vranica in ledvice. Tam lahko sprožijo oksidativni stres, vnetje in poškodbe tkiva.

Kontrolirani poskusi na živalih so pokazali, da izpostavljenost kože srebrnim nanodelcem povzroča ne le spremembe na koži, temveč tudi nepravilnosti v notranjih organih.(21)

Srebro, naneseno na kožo, lahko povzroči tudi trajno modro-sivo obarvanje kože. Dolgotrajna ali ponavljajoča se uporaba je v nekaterih primerih povzročila celo generalizirano argirijo, pri kateri modro-sivo obarvanje ni ostalo omejeno le na mesto nanosa, temveč se je razširilo po večjem delu telesa.(22)

Mit št. 10: Koloidno srebro je varno, če ga vdihavamo.

Vdihavanje srebra – bodisi z razpršilci ali v obliki hlapov – ni varno. Raziskave kažejo, da lahko srebrni delci povzročijo draženje in vnetje pljuč, hkrati pa lahko preidejo iz pljuč v druge organe, kot so bezgavke, jetra, ledvice, vranica, jajčniki in moda.

Pri živalih je dolgotrajno vdihavanje srebra povzročilo vnetje pljuč, okvarjeno delovanje dihal in spremembe na jetrih. Pri ljudeh so bili primeri akutne izpostavljenosti povezani s hudimi težavami z dihanjem in srcem. Velik del škode povzročijo srebrovi ioni, ki se sproščajo iz delcev, in že relativno nizka ponavljajoča se izpostavljenost je lahko nevarna.(23)

Zaključek

Koloidno srebro ni čudežno zdravilo. Čeprav lahko – podobno kot številne druge kovine – začasno ublaži določene simptome, to nikakor ne pomeni, da je varno. Gre za toksično težko kovino, ki se kopiči v telesu in lahko sčasoma povzroči resne poškodbe ter trajno modro-sivo obarvanje kože. Ni znano, da bi obstajal "varen" odmerek za notranjo uporabo, in tudi nanos na kožo ni brez tveganja. Enako velja za ionsko srebro, nanosrebro in različne srebrove soli. Ker se izpostavljenost srebru iz različnih virov stalno povečuje, je pomembno, da se zavedamo tveganja in zmanjšamo izpostavljenost, kjer je mogoče.

Žal tudi alternativna medicina pogosto ponuja napačne rešitve za napačno razumljene probleme. To še posebej velja, kadar se skuša boriti proti mikrobom, kar je že v osnovi zgrešen pristop. Ključ do zdravja ni v hitrih rešitvah, temveč v krepitvi telesa z ustrezno prehrano, zdravim načinom življenja in obvladovanjem stresa. To je pristop, ki ne prinaša takojšnjih učinkov, vendar je varen, preverjen in učinkovit.

DELITE NAPREJ

Podprite naše delo

Naše delo lahko podprete z donacijo. Z vašo podporo vam bomo lahko še naprej nudili kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!

Doniraj

VIRI