Dr. Weston A. Price (1870–1948), zobozdravnik iz Clevelanda v ZDA, se je pred slabimi stotimi leti odpravil na desetletno popotovanje okrog sveta, katerega cilj je bilo iskanje povzročiteljev zobne gnilobe (kariesa) in fizične degeneracije, ki ju je vse pogosteje videval v svoji zdravniški praksi. Pri svojih odraslih pacientih je Price pogosto opažal razširjen karies, ki so ga običajno spremljale hujše težave drugje v telesu, kot so artritis, osteoporoza, sladkorna bolezen, črevesne težave in kronična utrujenost. Najbolj alarmantno pa je bilo zobovje mlajših pacientov. Opazil je, da so krivi zobje in obrazne deformacije vse pogostejši. Takšni otroci so neredko trpeli zaradi ene ali več težav, ki so nam še danes dobro znane: pogoste infekcije, alergije, astma, slab vid, pomanjkanje koordinacije, utrujenost in vedenjske težave.
Price-a so takšna opažanja spodbudila, da je epruvete in mikroskope zamenjal z raziskovanjem ljudi, ki še niso bili pod vplivom civilizacije. Prepotoval je praktično cel svet in preučil ljudi v Švici, škotsko-galskih naselbinah na Hebridih, Eskime in Indijance Severne Amerike, Melanezijce in Polinezijce v Južnem morju, številna afriška plemena, avstralske Aborigine, novozelandske Maore in Indijance Južne Amerike. Ugotovil, da so za t.i. primitivne ljudi1 vsepovsod značilni lepi, ravni zobje, odpornost na karies, močna, lepo razvita telesa, izjemna odpornost proti boleznim in, zanimivo, tudi prijazni, pošteni značaji.
A kamorkoli je prišel, vedno so ljudje fizično in psihično ravnotežje ohranjali le, če so sledili svoji tradicionalni prehrani, bogati z esencialnimi prehranskimi faktorji. Ko so enkrat pričeli uživati "osiromašeno hrano civilizacije", so se pojavili karies, deformirane čeljusti s krivimi, pregostimi zobmi in različne deformacije okostja. Postali so podvrženi najrazličnejšim infekcijskim, degenerativnim in psihičnim boleznim. In medtem ko je prva generacija, ki je pričela z modernim načinom prehranjevanja, vedno utrpela določene posledice (npr. karies), pa so se hujše težave pojavile šele pri drugi generaciji.
Ena njegovih najzanimivejših ugotovitev je bila, da so bili zdravi "primitivni" ljudje v močnem kontrastu z ljudmi iste rase, ki so živeli le nekaj kilometrov stran in imeli dostop do industrijske hrane – predvsem sladkorja, bele moke, marmelad, želejev, piškotov, pasteriziranega mleka, konzerv, peciv, margarine in rastlinskih olj. Ugotovitve s celega sveta torej jasno kažejo, da zgoraj omenjene težave niso genetskega izvora, temveč so posledica industrijske hrane in pomanjkanja hranilnih snovi, ki so potrebne za pravilen razvoj človeškega organizma.
Njegova knjiga Nutrition And Physical Degeneration, ki je prvič izšla leta 1939, je še danes v tisku, na tej povezavi pa je brezplačno na voljo v elektronski obliki. Gre za izjemno antropološko študijo ljudstev, ki so do danes že praktično izumrla, in vključuje številne fotografije, ki na nepozaben način prikažejo, do česa pride, ko ljudje zamenjajo tradicionalen način prehranjevanja z moderno, industrijsko predelano hrano. Price in njegova žena sta med svojim potovanjem posnela približno 18.000 fotografij – nekaj si jih lahko ogledate spodaj.
Price je ugotovil tudi, da so "primitivni" ljudje dobro razumeli pomen prehrane med nosečnostjo, obenem pa so se bodoče matere in očetje posluževali posebnih prehranskih programov pred zanositvijo. Posebno vrsto hrane so poznali tudi za nosečnice in doječe matere.
Ko se je vrnil s potovanj, je v laboratoriju analiziral vzorce hrane "primitivnih" ter modernih ljudi in primerjal vsebnost hranilnih snovi. Ugotovil je, da je hrana "primitivnih" ljudi vsebovala vsaj štirikrat več kalcija in ostalih mineralov in vsaj desetkrat več v maščobah topnih vitaminov.
Nato je svoje ugotovitve testiral na otrocih iz Clevelanda in ugotovil, da je že en hranljiv obrok dnevno v praktično vseh primerih popolnoma zaustavil karies. Zapisal je tudi naslednje: "K meni sta prišla dva učitelja z vprašanjem, kaj je bilo storjeno, da se je določen otrok iz enega najmanj perspektivnih v razredu spremenil v enega najboljših učencev. Zobna gniloba je le en od mnogih izrazov naše sodobne pomanjkljive prehrane."
Nekatere izmed značilnosti tradicionalnih načinov prehranjevanja so naslednje (povzeto po Weston A. Price Foundation):
- Prehrana zdravih, neindustrializiranih ljudi ni vsebovala rafinirane oz. denaturirane hrane in sestavin, kot so: rafiniran sladkor ali fruktozni sirup; bela moka; konzervirana hrana; pasterizirano, homogenizirano ali posneto mleko; rafinirana ali hidrogenirana rastlinska olja; proteinski praški; umetni vitamini; toksični dodatki ter barvila.
- Vse tradicionalne združbe so uživale neko vrsto živalske hrane, na primer: ribe, školjke; kopensko in vodno perutnino; kopenske in vodne sesalce; jajca; surovo mleko in mlečne proizvode, itd. Pojedli so celo žival: meso mišičja, notranje organe, kosti in maščobo (na ta način so zaužili tudi želatino oz. kolagen). Zelo so cenili organe in maščobo, ki pa niso bili dostopni v velikih količinah.
- Prehrana zdravih, neindustrializiranih ljudi je vsebovala vsaj štirikrat več mineralov in v vodi topnih vitaminov ter vsaj desetkrat več v maščobah topnih vitaminov od povprečne prehrane v ZDA.
- Vse tradicionalne kulture so jedle določen delež kuhanih živil, a vedno tudi določen delež surovih živil.
- Skupna vsebnost maščob se v tradicionalni prehrani giblje med 30 in 80% kalorij, vendar le približno 4% kalorij prihaja iz rastlinskih olj (večkrat nenasičenih maščobnih kislin), ki so naravno prisotna v žitih, stročnicah, oreščkih, ribah, živalskih maščobah in zelenjavi. Velika večina maščob je v obliki nasičenih in enkrat nenasičenih maščobnih kislin.2
- Uporabljali so polnozrnata žita, stročnice in oreščke, vendar so bili le-ti skrbno pripravljeni z namakanjem, kaljenjem ali uporabo droži.3
- Vsi tradicionalni jedilniki so vsebovali nekaj soli.
- Tradicionalne kulture so poskrbele za zdravje prihodnjih generacij s posebno prehrano za bodoče starše, nosečnice in odraščajoče otroke, s primerno razporeditvijo nosečnosti ter s poučevanjem mladine o načelih zdrave prehrane.
Iz spodnje tabele je razvidno, kako drastično bolj pogost je postal karies pri ljudeh, ki so pričeli uživati moderno hrano:
Severni Indijanci
0,0-0,16
15-54
Seminole Indijanci
4,0
40,0
Melanezijci (Fiji)
0,42
30,1
Polinezijci (Rarotonga)
0,3
29,5
Tabela 1: Odstotek zob z zobno gnilobo pri različnih populacijah.
Kljub določenim skupnim značilnostim pa je bila prehrana zdravih "primitivnih" ljudi, ki jih je Price preučeval, po vsem svetu zelo različna. V odročnih švicarskih vaseh, kjer je Price pričel s svojimi raziskavami, so prebivalci jedli mlečne proizvode (sveže mleko, maslo, smetano in sir), gost ržen kruh, nekaj mesa, kostno juho in malo zelenjave (kar so jo lahko pridelali med kratkimi poletnimi meseci, ko uspeva v tem predelu Alp). Zobje otrok so bili prekriti z gosto zeleno sluzjo, a Price je kljub temu odkril le približno en odstotek zob z zobno gnilobo. Otroci so pozimi hodili bosonogi po ledenih potokih, medtem ko sta Price in njegova žena morala nositi debele volnene plašče. Kljub temu otroških bolezni praktično ni bilo in v vasi ni bilo nikoli niti enega primera tuberkuloze, ki je bila razširjena v drugih predelih Švice.
Slika 1: "Izolirani švicarski otroci so izjemnega zdravja. Odpornost jim dovoljuje, da se zvečer igrajo in divjajo naokoli brez pokrival in čevljev, v vodi, ki priteka iz ledenika; to isto vreme je naju prisililo, da sva nosila težke plašče in rokavice in se zapela do vratu." (Weston A. Price, Nutrition And Physical Degeneration)
Slika 2: "V moderniziranih območjih Švice je karies močno razširjen. Zgornja otroka uporabljata bel kruh in sladkarije brez omejitev. Otroka spodaj pa imata zelo slabo razvite čeljusti, zobje so pregosti. Ta deformacija ni genetska." (Weston A. Price, Nutrition And Physical Degeneration)
O ljudeh, ki so živeli v eni teh odročnih vasi, je Price zapisal: "Prebivalci doline Lötschental sestavljajo skupnost 2.000 ljudi, ki so svet zase. Nimajo ne zdravnika ne zobozdravnika, saj ju skoraj ne potrebujejo; nimajo ne policije ne zaporov, ker jih ne potrebujejo. Oblačila so domače pletenine iz volne njihovih ovc. Dolina ni proizvedla le vsega, kar je potrebno za oblačenje, ampak praktično vse, kar je potrebno za prehrano. Dosežek te doline je, da je ustvarila ene najbolj postavnih ljudi v vsej Evropi."
Odporni škotsko-galski ribiči, ki so živeli na otočju Hebridi na Škotskem, v nasprotju s Švicarji niso jedli nobenih mlečnih proizvodov. Sadja in zelenjave ti ljudje niso poznali, saj tam ne uspeva; Price piše o tem, kako majhna deklica s Hebridov ni še nikdar prej videla jabolka. Ribe so predstavljale večino njihove prehrane, jedli pa so jih skupaj z ovsom. Ribje glave, napolnjene z ovsom in nasekljanimi ribjimi jetri, so bile tradicionalna jed, in obenem zelo pomembna jed za odraščajoče otroke.
Slika 3: Zgornja vrsta fotografij: normalna razvitost. "Pregled odraščajočih deklet in fantov na Hebridih je pokazal, da ima le en zob od stotih zobno gnilobo. Splošno fizično stanje teh otrok je odlično. Njihovi obrazi so široki in dobro razviti." Spodnja vrsta fotografij: omejena razvitost. "To je v močnem kontrastu z otroci iz vasice Harris. Ti otroci imajo v povprečju 32,4 gnilih zob na vsakih sto preiskanih zob. Razlika med krajema, kjer živijo otroci z zgornje in spodnje slike, je manjša od desetih milj (16 km, op.pr.). A le spodnji imajo dostop do moderne hrane, ker ima vasica pekarno z modernimi marmeladami in ostalo konzervirano hrano." (Weston A. Price, Nutrition And Physical Degeneration)
Slika 4: "Fant s Hebridov na levi je imel odlične zobe, fant na desni pa razširjen karies. Ta dva fanta sta brata, ki jesta za isto mizo. Starejši brat z odličnimi zobmi še vedno uživa le tradicionalno hrano – ribe, oves ter nekaj mlečnih proizvodov. Mlajši brat na desni pa ima razširjeno zobno gnilobo, veliko zob mu celo manjka, vključno z dvema sprednjima. Ta brat želi jesti bel kruh, marmelade, osladkano kavo in čokolade. Njegov oče mi je zaskrbljeno pripovedoval, s kakšno težavo zjutraj vstane in se odpravi na delo." (Weston A. Price, Nutrition And Physical Degeneration)
Prehrana Eskimov je bila sestavljena pretežno iz lososa in drugih rib, tjulnjevega olja, karibujev, alg, jagodičevja, ribjih iker ter organov morskih sesalcev. Presenetljivo odkritje pri tej skupini je, da niso imeli rednega dostopa do rastlinske hrane, mlečnih izdelkov ali jajc, a so kljub omejeni prehrani zaužili vse potrebne minerale in vitamine. Dokler so uživali izključno tradicionalno hrano, so imeli izjemno nizko stopnjo zobne gnilobe (le okoli 0,1%) ter široke obrazne loke in močne čeljusti. A tudi pri njih je prišlo do drastičnega porasta zobne gnilobe ter dovzetnosti za tuberkulozo in druge bolezni, ko so pričeli uživati uvoženo hrano.
Slika 5: Tipični tradicionalni Eskimi. Vsi imajo široke obraze, široke zobne loke in praktično nobenega kariesa. Zgoraj levo ima ženska zlomljen spodnji zob. Rodila je 26 otrok, vendar njenih zob ni napadla zobna gniloba. Kot je razvidno iz fotografij, so zobje Eskimov zaradi uživanja sušenih rib, na katere se prilepi pesek, na stara leta lahko precej obrabljeni, a so kljub temu skoraj popolnoma zdravi.
Slika 6: Tipični modernizirani Eskimi. Medtem ko so deformacije čeljusti med "primitivnimi" Eskimi neznan pojav, se redno pojavljajo v prvi generaciji otrok, rojenih staršem, ki so prevzeli moderno prehrano. Obenem lahko opazimo tudi zožene nosnice in spremenjene obrazne poteze teh otrok.
V Kanadi, na Floridi, ob Amazonki, v Avstraliji in v Afriki so indijanski lovci in nabiralci jedli predvsem divjačino, še posebej pa so cenili dele, ki se jim civilizirani ljudje najrajši izogibamo – organe, kri, kostni mozeg in žleze. Jedli so tudi žitarice, korenine, rastline in sadje.
Slika 7: "Primitivne" pripadnice severnoameriškega indijanskega plemena Seminole (levo) imajo širok obraz z veliko prostora za pravilen razvoj čeljusti. Modernizirana pripadnica plemena Seminole (desno), rojena staršem, ki so opustili tradicionalen način prehrane, pa ima ozek obraz, pregoste krive zobe in zmanjšano odpornost proti boleznim.
Slika 8: Kjerkoli so Indijanci uživali tradicionalna živila (prehrana je temeljila na mesu losa in karibujev), je bila njihova fizična razvitost, vključno z obraznimi in zobnimi loki, popolna. Imeli so skoraj popolno imunost na zobni karies.
Slika 9: Hrana "belega človeka" je močno zaznamovala že prvo generacijo otrok Indijancev. Ti mladi ljudje z deformiranimi čeljustmi so tipični. Tudi pri njih lahko opazimo ozke nosnice in pregoste zobe.
Nekatera afriška plemena, npr. Masaji, so uživala pretežno živila živalskega izvora, redila živino in jedla njihovo meso, kri in mleko skupaj s široko paleto zelišč. Bili so zelo visoke rasti (moški nad 2 m, ženske okrog 180 cm) in odličnega zdravja. Zobna gniloba je načela le okrog 0,5% zob. Na drugi strani so se pretežno vegetarijanska plemena, npr. Kikuyu in Wakamba, ukvarjala s kmetijstvom. Njihova prehrana je vključevala sladek krompir, koruzo, fižol, banane in proso, pa tudi nekaj živil živalskega izvora. Price je zapisal, da so bili manj robustni kot njihovi pretežno mesojedi sosedje in imeli več zobne gnilobe – običajno je načela 5% ali 6% zob, kar pa je še vedno malo v primerjavi z belci, ki so jedli industrijsko hrano.
Najbolj zdravo afriško pleme od vseh pa so bili Dinke, sudansko pleme na zahodnem bregu Nila. Niso bili tako visoki kot živinorejska plemena, vendar so bili fizično bolje razviti in zelo močni. Njihova prehrana je vključevala predvsem ribe in žito. Iz teh poročil iz Afrike bi torej lahko sklepali, da prehrana, ki sestoji iz polnovrednih, hranilnih živil in ne gre v noben ekstrem (mesojedstvo/vegetarijanstvo), zagotavlja najbolj optimalen telesni razvoj.
Slika 10: "Nagrado za upoštevanje naravnih prehranskih zakonov ponazori pleme z zahodnega Nila v Belgijskem Kongu. Bodite pozorni na široke zobne loke in proporcionalne obrazne poteze. Telesa teh ljudi so prav tako dobro grajena kot njihovi obrazi. Dokler so se prehranjevali s tradicionalnimi živili, je izjemno malo zob napadla zobna gniloba." (Weston A. Price, Nutrition And Physical Degeneration)
Slika 11: Že pri prvi generaciji "moderniziranih" Afričanov se kažejo hude deformacije. Vidno je ekstremno izbočenje zgornjih zob s skrajšanjem spodnje čeljusti (zgornji posnetki) in izrazito zoženje in podaljšanje obraza (spodnji posnetki).
Jedilnik prebivalcev otokov Južnega Pacifika (npr. Maorov na Novi Zelandiji) je bil pretežno sestavljen iz morske hrane – rib, morskih psov, hobotnic, školjk – in svinjine ter svinjske maščobe. Uživali so tudi raznoliko rastlinsko hrano, na primer kokos, maniok in sadje. Price je ugotovil, da so izolirani ljudje (celo indijanska plemena iz Visokih Andov) tako zelo cenili morsko hrano, da so na vsak način poskušali priti do nje.
Slika 12: Dobro zdravje se prične z ustrezno prehrano staršev. Otočana s Samoe na zgornjih slikah sta bila rojena staršem na tradicionalni prehrani. Samojska fanta spodaj pa sta bila rojena staršem na moderni prehrani. Imata premajhno čeljust in manjšo odpornost na zobno gnilobo.
Slika 13: Prebivalci otočja Fiji. Razvoj obraznih kosti določi velikost in obliko čeljusti in velikost nosnih prehodov. Opazimo lahko izjemno moč vratu moških zgoraj in lepo oblikovane obraze deklet spodaj. Takšni obrazi so ponavadi del lepo razvitega telesa. Dokler se prehranjujejo s tradicionalnimi živili, je zobna gniloba pri teh ljudeh izjemno redka.
Slika 14: Modernizirani prebivalci otočja Fiji prikazujejo učinek uvožene komercialne hrane. Zobna gniloba postane en glavnih problemov. Zaradi deformacij je onemogočeno pravilno žvečenje hrane. Odraščajoči otroci in nosečnice so še posebej prizadeti zaradi kariesa.
Slika 15: Tudi pri drugih Melanezijcih lahko opazimo izredno lepo razvito čeljust in zobovje. Price je zabeležil, da so si bili "primitivni" ljudje iste rase med seboj izredno podobni, čeprav niso bili v krvnem sorodstvu. Ko so pričeli uživati industrijsko hrano, pa so obrazne poteze postale precej bolj raznolike in pričele odstopati od prejšnjih rasnih značilnosti. Pod zgornjimi fotografijami je zapisal: "Ti štirje melanezijski fantje, rojeni na različnih otokih, so videti kot bratje, vendar niso v krvnem sorodstvu. Ponazarjajo vlogo dednosti pri reprodukciji rasnega tipa. Dednost lahko normalno deluje le, če zarodne celice niso poškodovane." (Weston A. Price, Nutrition And Physical Degeneration)
Hrana, ki je bila zmožna ohranjati odlično zdravje ljudi raznolikih ras in različnih podnebij pa je bila vedno polnovredna, naravna hrana – polnovredne, pravilno pripravljene žitarice, polnovredni mlečni proizvodi, zelenjava in sadje, meso, ribe, korenine… Skupno vsem tradicionalnim ljudstvom je bilo tudi, da niso uživala "moderne" predelane hrane v obliki sladkorja, rafinirane moke in žarkih ter kemično spremenjenih rastlinskih olj.
Za konec dodajmo še, da čeprav je zdrava prehrana nedvomno ključna, pa Price morda ni dovolj poudarjal dodatnega, zelo pomembnega faktorja: industrijsko predelana hrana ni le osiromašena hranilnih snovi, temveč vsebuje tudi številne toksine. V njegovem času so bile to npr. kovine, ki so v hrano prehajale iz nezaščitenih konzerv ali tekom proizvodnega procesa, nevarni pesticidi ter različni aditivi. Vsi ti so verjetno še dodatno prispevali k degeneraciji, ki jo je opažal pri svojem delu.
OPOMBE
(1) Izraz "primitiven" se nam sicer zdi neprimeren, ampak ga bomo uporabljali, ker je splošno sprejet in se uporablja v originalnih zapisih.
(2) Industrijska rastlinska olja z visoko vsebnostjo omega-6 večkrat nenasičenih maščobnih kisln so zelo verjetno en glavnih dejavnikov sodobne epidemije kroničnih bolezni. Kot je opisano na tej povezavi, se je med letoma 1865 in 2008 poraba rastlinskih olj, ki so pogosto tudi visoko kemično obdelana, povečala za kar trinajstkrat. Ta dramatičen porast je povezan s povečano pojavnostjo bolezni srca in ožilja, nevrodegenerativnih bolezni, sladkorne bolezni, debelosti, raka in drugih obolenj.
(3) Naslednji opis, ki ga najdemo na strani Weston A. Price Foundation, kaže na to, kako zapletena je bila lahko tradicionalna priprava žit: "Afričani žit ne jedo tako kot mi na Zahodu, v obliki hitro vzhajanega kruha, hladnih kosmičev, energijskih ploščic in testenin, temveč predvsem kot kislo kašo. Po vsej Afriki takšne kaše pripravljajo s fermentacijo koruze, sirka, prosa ali kasave. Priprava se začne s pranjem zrn, ki jih nato namakajo v vodi 24 do 72 ur. Zrna se odcedi in voda zavrže. Namočena zrna se mokra zmeljejo in precedijo skozi sito. Luščine oz. ostanki v situ se zavržejo. Z drugimi besedami, Afričani zavržejo otrobe. Gladka pasta, ki preide skozi sito, se lahko še dodatno fermentira. Voda za namakanje, ki se dvigne na vrh, se zavrže, kaša spodaj pa zavre, da nastane kisla kaša. Včasih se kašo še naprej odceja in fermentira, da nastane gelu podobna snov, ki se zavije v bananine liste. Končni produkt je priročna in hranljiva 'energijska ploščica', enostavna za transport in uživanje brez nadaljnje priprave." Opišejo tudi, zakaj je takšna priprava žit pomembna: "Kisle kaše iz žit so veliko bolj zdrave od žit, ki jih uživamo v zahodnih državah. Fermentacija izboljša razpoložljivost mineralov z nevtralizacijo fitinske kisline, poveča vsebnost vitaminov, predhodno prebavi škrob in nevtralizira zaviralce encimov. Če niso pravilno namočene v kislem mediju, lahko netopne vlaknine povzročijo patogene spremembe v črevesnem traktu. Ovseni otrobi, ki vsebujejo veliko fitinske kisline, in sorodni izdelki iz otrobov lahko povzročijo številne težave s prebavo in asimilacijo, kar lahko pripelje do pomanjkanja mineralov, sindroma razdražljivega črevesja in avtoimunskih bolezni, kot je Crohnova bolezen. Študije primerov kažejo, da je uživanje žitnih vlaknin lahko povezano s škodljivimi učinki na nastanek raka debelega črevesa."
Vse fotografije so last Price-Pottenger Nutrition Foundation, ki je lastnik avtorskih pravic.
Podprite naše delo
Naše delo lahko podprete z donacijo. Z vašo podporo vam bomo lahko še naprej nudili kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!