'Mačji AIDS' in FIV - zakaj je panika povsem odveč

Ste že slišali za virus, poimenovan FIV (ang. feline immunodeficiency virus, slo. mačji virus imunskega primanjkljaja), ki naj bi povzročal bolezen, poimenovano 'mačji AIDS'? Izrazi nas prestrašijo, a resnica je povsem drugačna, saj ni na vsem skupaj čisto nič strašnega. Mnogi ste v obdobju covida-19 že posumili, da virologija ni ravno ekzaktna znanost. Na našem portalu smo med drugim pisali o nezanesljivih testih PCR, o dejstvu, da je t.i. SARS-CoV-2 po svetu krožil že dolgo pred uradnim začetkom ‘epidemije’ covida-19, in o nenalezljivosti t.i. španske gripe. Ena najbolj očitno za lase privlečenih pa je prav zgodba o 'mačjem AIDS-u', ki jo bomo obravnavali v tem prispevku.

Informacije, ki jih bomo delili z bralci, so pomembne, saj mačke, ki testirajo pozitivno na FIV, pogosto zaprejo v notranje prostore, osamijo ali celo evtanazirajo. Verjetno ne pretiravamo, če rečemo, da je zaradi pozitivnega testa umrlo na milijone mačk, ki so bile zaradi strahu pred hudo prognozo in nalezljivostjo evtanazirane. Nekateri ljudje so tako prestrašeni, da se ukrepov poslužujejo preventivno, ali pa v želji, da bi preprečili širjenje bolezni, mačke kastrirajo ali sterilizirajo, kar v resnici ne koristi, temveč škoduje zdravju živali.

Dobra novica je, da se je pri mačkah, ki testirajo pozitivno na FIV, panika v zadnjem času nekoliko umirila, saj postaja jasno, da stvari okrog 'mačjega AIDS-a' niso takšne, kot so nam jih predstavljali. Vendar mnoge FIV-pozitivne mačke še vedno evtanazirajo, ‘bolje obveščeni‘ posamezniki pa jih praviloma ‘le’ osamijo in/ali sterilizirajo/kastrirajo. A kot bomo pokazali spodaj, je strah povsem odveč, saj z zdravstvenega vidika ni popolnoma nobene razlike med mačkami, ki so pozitivne, in mačkami, ki so negativne na FIV. Pozitivni test je torej nerelevanten, virus, ki naj bi povzročal 'mačji AIDS', pa ni niti nalezljiv. Primer 'mačjega AIDS-a' je šolski primer, ki nam pokaže, kako zavajajoči sta lahko medicinska in njej sorodna veterinarska znanost, ki včasih nimata prav nič skupnega z realnostjo.

Za začetek si na hitro poglejmo zgodovino omenjene ‘bolezni’. Virus FIV je bil identificiran leta 1986. Ugotovili naj bi patogenost, nalezljivost in povezavo z določenimi bolezenskimi stanji,(1)(2)(3)(4)(5) in začela se je panika. 'Mačji AIDS' so vsepovprek opisovali kot nalezljivo bolezen mačk, ki podobno kot človeški AIDS prizadane imunski sistem, kar lahko več let po okužbi povzroči t.i. sekundarne okužbe in neredko celo smrt mačke. Še danes lahko na spletu najdemo grozeče zapise veterinarjev, kot je naslednji:

Raziskava za raziskavo je namreč pokazala, da FIV-pozitivne mačke po vsem svetu živijo enako dolga življenja kot FIV-negativne mačke.

Takšni opisi so v zadnjem času postali manj pogosti – tako raziskave kot opažanja iz realnega sveta so namreč pokazali, da zgornje trditve ne držijo. Poglejmo si npr. opis Društva za zaščito živali Ljubljana, ki je veliko bliže resnici:

Vendar takšna priznanja niso dovolj. Cesar je v tem primeru namreč popolnoma nag in nekdo mora to enkrat za vselej jasno in glasno povedati. Raziskava za raziskavo(8)(9)(10)(11)(12) je namreč pokazala, da FIV-pozitivne mačke po vsem svetu živijo enako dolga življenja kot FIV-negativne mačke. Torej, ne le, da te mačke lahko živijo enako dolgo, ampak dejansko živijo enako dolgo. Pomislite – če bi FIV povzročal kakršno koli omembe vredno bolezen, če bi vsaj del živali s FIV dejansko umrl predčasno, se to ne bi vsaj malo poznalo na povprečni življenjski dobi teh živali? Seveda bi se.

... FIV-pozitivne mačke se z zdravstvenega vidika ne razlikujejo od FIV-negativnih mačk, niti pri njih ni opaziti znižane odpornosti.

Tudi ljudje, ki se ukvarjajo s FIV-pozitivnimi mačkami, so na podlagi dolgoletnih izkušenj sklenili, da domnevno okužene mačke ne izgledajo nič bolj bolne od FIV-negativnih mačk. Na spletni strani angleškega zatočišča Catwork, kjer so skozi leta našle dom številne FIV-pozitivne mačke, so zapisali:

Z drugimi besedami, k veterinarju ljudje praviloma pripeljejo bolne mačke, in nekatere od njih bodo testirale pozitivno na FIV. Iz tega pa nikakor ne gre sklepati, da so te mačke bolne zaradi FIV.

Skrbnike iz zatočišča Catwork se je pobijanje FIV-pozitivnih mačk, s katerimi ni bilo očitno nič narobe, tako dotaknilo, da so pričeli s projektom, poimenovanim 1000 mačk s FIV (ang. 1000 FIV cats). Trenutno je v statistiko projekta vključenih preko 1000 mačk z vsega sveta in ponovno se je izkazalo, da imajo ‘okužene’ mačke popolnoma enake simptome in bolezni kot ‘neokužene’ mačke. Z drugimi besedami, FIV-pozitivne mačke se z zdravstvenega vidika ne razlikujejo od FIV-negativnih mačk, niti pri njih ni opaziti znižane odpornosti (kar je tudi edino logično glede na to, da obe skupini živita enako dolgo).(13)

Med stotinami FIV-pozitivnih mačk, ki so živele oziroma še vedno živijo skupaj s FIV-negativnimi mačkami, niso v vseh letih zabeležili niti enega primera prenosa virusa na neokuženo mačko.

A zgodba se tu še ne konča. Ena od groženj te ‘bolezni’ naj bi bila tudi njena nalezljivost. Če bolezen ni nalezljiva, so evtanaziranje in izolacija zdravih mačk še posebej nesmiselni. A ljudje, ki delajo in živijo s FIV-pozitivnimi mačkami, so opazili tudi, da se virus ni prenesel na neokužene mačke, čeprav so bile le-te dolga leta v stiku s FIV-pozitivnimi (‘okuženimi’) mačkami.(14)(15) Teh opažanj se je skozi leta nabralo že toliko, da se je veterinarka Annette Litster iz ZDA odločila narediti znanstveno raziskavo, s katero bi enkrat za vselej odgovorila na vprašanje, ali se t.i. virus FIV med mačkami sploh prenaša. Dlje časa je spremljala dve skupini FIV-pozitivnih mačk iz dveh zavetišč. V prvem zavetišču je neločeno bivalo 138 mačk, od katerih jih je 8 testiralo pozitivno na FIV. V času raziskave, ki je trajala več kot dve leti, ni niti ena od FIV-negativnih mačk postala FIV-pozitivna, kar je potrdilo hipotezo, da se FIV v običajnih pogojih med živalmi ne prenaša. V drugem zavetišču so spremljali pet FIV-pozitivnih mačk, ki so bile v času raziskave breje in imele skupno 19 mladičev. Vseh 19 mladičev je bilo negativnih na FIV, kar pomeni, da se FIV ne prenaša z matere na mladiče.(16)(17)

Tudi skupina, ki vodi projekt 1000 mačk s FIV, je dobila podobne rezultate. Med stotinami FIV-pozitivnih mačk, ki so živele oziroma še vedno živijo skupaj s FIV-negativnimi mačkami, niso v vseh letih zabeležili niti enega primera prenosa virusa na neokuženo mačko.(14) Omenjen je hipotetičen prenos z globokimi ugrizi, a po našem mnenju bi bilo pametno dvomiti tudi v to, saj tega ni nihče nikoli zares dokazal. Predvsem pa je nepomembno, ker FIV ni nevaren.

Kako je možno, da se je znanost tako zelo zmotila? Če odmislimo možno korupcijo (ki se nedvomno tudi dogaja, saj so finančni pritiski zelo močni), je težava verjetno tudi v tem, da laboratorijske raziskave praviloma ne predstavljajo realne slike. Večina ljudi se ne zaveda, kako zelo drugačni so lahko laboratorijski pogoji od naravnih. Znanstveniki se jih poslužujejo, ker jim omogočajo na hiter način pridobiti želene rezultate, vendar je situacija podobna, kot če bi npr. preučevali vpliv dežja na okolje, a bi vedno uporabili ekstremne količine padavin, ki povzročijo uničujoče poplave – verjetno se strinjate, da to ne predstavlja ravno običajne situacije. Dober primer je mačji infekcijski peritonitis (FIP), ki ga povezujejo z mačjim koronavirusom. Znanstvenica dr. Diane Addie je preučevala bolezen izven laboratorija in dobila popolnoma drugačne rezultate od prejšnjih raziskav, ki so se posluževale laboratorijskih poskusov. Na ta način je spremenila paradigmo na tem področju, saj je postavila pod vprašaj 40 let znanosti. Ko so jo v nekem intervjuju vprašali, če je bila uporaba namenoma okuženih laboratorijskih mačk kontraproduktivna in je znanstvenike pripeljala do popolnoma napačnih zaključkov, je odgovorila: ‘Absolutno!’(18)

... več kot 82% mačk, pozitivnih na tem testu (za mačjo levkozo - FeLV), je lahko lažno pozitivnih.

Naj ob tem dodamo, da pri pregledu znanstvene literature na to temo (vključno z laboratorijskimi raziskavami) nismo našli niti ene raziskave, ki bi prepričljivo dokazovala nevarnost ali nalezljivost virusa FIV. Sklenemo lahko, da je šlo v tem primeru že od samega začetka za medijski marketing in pretirano paniko, ki jo je verjetno še okrepila panika okrog človeškega AIDS-a (le-ta je dosegla vrhunec prav v točki, ko so ‘odkrili’ virus FIV).

V tej točki je potrebno omeniti tudi uradne (!) podatke, ki kažejo, da so testi za nalezljive bolezni lahko zelo nezanesljivi, kar je še posebej očitno pri testih za mačjo levkozo (FeLV). En od virov navaja, da je na vsakih 1000 testiranih mačk (v populaciji, kjer ima 3% mačk FeLV) 17 od 47 mačk, ki testirajo pozitivno na virus, v resnici neokuženih. To pomeni, da je kar 36% pozitivnih rezultatov lažno pozitivnih.(19) Drug vir navaja še bolj šokantne podatke, saj je test VetScan Rapid tako zelo nespecifičen, da so med 17 pozitivnimi na FeLV lahko le 3 resnično okužene živali. Z drugimi besedami, več kot 82% mačk, pozitivnih na tem testu, je lahko lažno pozitivnih.(20)

Zelo problematično je tudi testiranje mačjih mladičev na FIV. Ljudje, ki se ukvarjajo s FIV-pozitivnimi mačkami, ga opisujejo kot ‘popolno izgubo časa in denarja’. Mladiči so namreč lahko zaradi materinih protiteles lažno pozitivni.(21)

Zaradi nezanesljivosti testov in ugotovitve, da testiranje mačkam bolj škodi kot koristi, so v ZDA veterinarji zavetiščem v zadnjih letih pričeli priporočati, naj prenehajo z rutinskim testiranjem živali na FIV in FeLV.(19) Kar lahko komentiramo le z eno besedo – končno!

Če povzamemo, skrajni čas je, da se panika okrog 'mačjega AIDS-a' preneha in to enkrat za vselej. Dovolj živali je trpelo ali celo umrlo zaradi nepomembnega pozitivnega rezultata in ironično je, da se to počne prav v imenu preprečevanja trpljenja in smrti.

Za konec omenimo še eno zanimivo ugotovitev skupine, ki vodi projekt 1000 mačk s FIV. Svojim FIV-pozitivnim mačkam so vedno omogočali izhod na prosto in opazili, da je zdravstveno stanje teh mačk boljše od zdravstvenega stanja FIV-pozitivnih mačk, ki so zaprte v stanovanja. Sprašujejo se, ali ni morda prav ta faktor zelo pomemben za dobro zdravstveno stanje živali.(22) Seveda ni dvoma, da je žival (ali človek), ki ne dobi dovolj svežega zraka, svetlobe in gibanja, zdravstveno na slabšem od živali, ki to možnost imajo (z opozorilom, da vsa okolja, npr. bližina zelo prometne ceste, seveda niso najprimernejša za mačke). Za mačke lahko zaprt prostor predstavlja velik stres, le-ta pa je en glavnih faktorjev pri nastanku vseh vrst bolezni. Mnoge raziskave so pokazale nizko stopnjo FIV in FeLV (mačja levkoza) tudi pri prostoživečih, večinoma nesteriliziranih/nekastriranih in necepljenih mačkah.(23)(24)(25) Temu je tako, ker za ravnotežje med zdravjem in boleznijo v resnici niso odgovorni imaginarni virusi, temveč drugi dejavniki, kot so stres, pomanjkanje, neprimerna hrana in toksini.

DELITE NAPREJ

Podprite naše delo

Naše delo lahko podprete z donacijo. Z vašo podporo vam bomo lahko še naprej nudili kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!

Doniraj

VIRI