Knjiga Sveta ekonomija avtorja Charlesa Eisensteina oriše zgodovino denarja od starodavnih darilnih ekonomij do modernega kapitalizma in ob tem razkriva, kako je denarni sistem prispeval k odtujenosti, tekmovalnosti in pomanjkanju, ter privedel do uničenja skupnosti in neskončne rasti. Danes so ti trendi dosegli ekstrem, a z njihovim sesutjem se odpira priložnost za prehod v bolj povezan, ekološki in trajnostni način življenja. Toplo priporočamo ogled spodnjega videoposnetka, ki je kratek vpogled v vsebino knjige.
Prevod zapisa videoposnetka:
"Vsi smo v dar prejeli darilo življenja. Kar naredimo s svojim življenjem, pa je darilo, ki ga podarjamo naprej." - Edo
Vsakič, ko bi radi nekaj razumeli... Zakaj se to ali ono dogaja? Zakaj je prišlo do krize biodiverzitete? Zakaj vrtamo, da bi prišli do še več nafte, ko pa z njo onesnažujemo atmosfero in okolje? In ko se tako sprašuješ “Zakaj?”, na koncu vedno prideš do denarja.
Veliko govorim o zgodbi o jazu, ki jo ima vsaka kultura. Ta zgodba odgovarja na vprašanji “Kdo si?” in “Kaj pomeni biti človek?”. Govori ti, da si ločeno bitje med drugimi ločenimi bitji, v vesolju, ki je prav tako ločeno od tebe. Ti nisi jaz, ta rastlina ni jaz, to je nekaj ločenega. In ta zgodba o jazu v resnici ustvarja naš svet. Če si ločen posameznik, tam zunaj pa so še drugi ločeni posamezniki in druge vrste, potem je vesolje v svojem bistvu brezbrižno ali celo sovražno do tebe, in v tem primeru nedvomno hočeš imeti nadzor. Želiš imeti moč nad ostalimi bitji in nad nepredvidljivimi, naključnimi silami narave, ki te lahko v vsakem trenutku uničijo.
Ta zgodba postaja zastarela in vedno manj resnična. Z njo se ne moremo več poistovetiti; povzročila je krize, ki so z metodo nadzora nerešljive. To odpira prazen prostor in nas vabi, da stopimo v novo zgodbo jaza in v novo zgodbo človeštva.
SVETA EKONOMIJA
Denar je dogovor. Sam po sebi nima vrednosti. Vrednost ima le takrat, ko se ljudje dogovorijo, da ima vrednost. Ekonomisti vam lahko povedo, kakšna je funkcija denarja. Da omogoča menjavo. Da ga lahko uporabite za štetje stvari in sledenje stvarem. Na magični kos papirja, ki se mu reče ček, napišete nekaj številk in na ta način povzročite, da pred vaša vrata dostavijo najrazličnejše dobrine. Lahko pa povzročite tudi stisko tisočih ljudi, če ste eden od posvečencev na samem vrhu magije denarja.
Očitno je, da je pomanjkanje vgrajeno v denarni sistem. Denar je namreč ustvarjen kot dolg, ki nosi obresti. Kadarkoli banka posodi denar ali centralna banka ustvari denar, ta vsota denarja pride skupaj s pripadajočim delom dolga, ta dolg pa je zaradi obresti vedno večji od posojene vsote denarja. To ljudi peha v to, da tekmujejo drug z drugim za denar, ki ga nikoli ni dovolj.
Rast je naslednja vgrajena lastnost našega denarnega sistema. Če ste banka, boste denar posodili osebi, ki bo ustvarila nove dobrine in storitve, saj bo le tako profitirala in vam denar lahko vrnila. Denarja ne boste posodili nekomu, ki ne ustvarja dobrin ali storitev. To pomeni, da gre denar k tistim, ki bodo ustvarili še več denarja. V svojem bistvu ekonomska rast pomeni, da moraš najti nekaj, kar je bilo nekoč del narave, in to pretvoriti v dobrino, ali pa moraš najti nekaj, kar je včasih predstavljalo obdarovanje, in to pretvoriti v storitev. Moraš najti nekaj, kar so ljudje nekoč dobili zastonj ali pa so sami izdelali, jim to odvzeti ter jim nato nekako prodati nazaj.
S pretvarjanjem stvari v dobrine se od narave oddaljujemo podobno, kot se oddaljujemo od skupnosti. Na naravo gledamo, kot da je le en kup stvari. In to nas dela zelo osamljene in ne zadovoljuje številnih osnovnih človeških potreb. Če imate denar, boste to lakoto morda poskušali zadovoljiti s potrošništvom, s kupovanjem stvari, ali pa s kopičenjem denarja.
Seveda se bližamo koncu rasti. Naš planet ni zmožen vzdržati veliko več rasti. Zato kriza, ki smo ji priča danes, ne bo izginila.
DARILO
Ena izmed stvari, o katerih govorim, je občutek nepravilnosti, ki sem ga čutil kot otrok. Mislim, da večina otrok na nek način čuti, da stvari niso takšne, kot bi morale biti. Na primer, da ni prav, da sovražijo ponedeljke in da so srečni, ko jim ni treba iti v šolo. Šola bi morala biti nekaj, kar imaš rad. Življenje bi moralo biti nekaj, kar imaš rad.
Nismo zaslužili nobene izmed stvari, ki nas ohranjajo žive oziroma nam omogočajo dobro življenje.
Nismo zaslužili zraka.
Nismo zaslužili našega rojstva.
Nismo zaslužili našega spočetja.
Nismo zaslužili sposobnosti diha.
Nismo zaslužili planeta, ki nam zagotavlja hrano.
Nismo zaslužili sonca.
Tako da mislim, da imamo ljudje hvaležnost do neke mere prirojeno. Globoko v sebi vemo, da ničesar od omenjenega nismo zaslužili. Zavedamo se, da je življenje darilo. In če veš, da si prejel darilo, potem je naravni odziv na to hvaležnost oz. želja, da povrneš nazaj.
V darilni ekonomiji ljudje - v nasprotju z denarno ekonomijo - niso v konkurenci z vsemi ostalimi. V darilni skupnosti velja, da če imate nečesa več kot rabite, boste to podarili nekomu, ki to potrebuje. Tako pridobite spoštovanje in celo varnost. Namreč, če ti je veliko ljudi hvaležnih, potem bo tudi zate poskrbljeno. Prav tako drži, da če ni darov, posledično tudi ni skupnosti. In dejansko lahko vidimo, da je s tem, ko je družba postala vse bolj monetizirana, tudi skupnost izginila. Ljudje hrepenijo po njej, a skupnost ne more obstajati le kot nekakšen dodatek monetiziranemu življenju. Ljudje morajo dejansko potrebovati en drugega.
Ljudje si želijo udejaniti svoje darove, in če ne bi bili vezani na denar, bi to tudi naredili. Denar je vse prepogosto ovira. Ljudje mislijo - oh, to ali ono bi zares rad počel, ampak ali si to lahko privoščim? Ali je praktično? Denar jih ustavi. Katero lepo stvar bi rad naredil? Za kaj sem poklican? Morda bi uredil velike vrtove za oskrbo brezdomcev in jih ponovno povezal z naravo? Morda bi zastrupljeno območje očistil nevarnih odpadkov? Kaj pa bi vi naredili? Katero lepo stvar bi radi naredili? In zakaj teh stvari ni praktično narediti? Zakaj ni denarja v teh stvareh?
PREMIK
Ekonomija, ki uteleša načela darovanja, je, zelo preprosto, osnovana na resnici. Naloga, ki je pred nami, je denar uskladiti z resničnim izražanjem naših darov. To pa zahteva čisto drugačne mehanizme tako za ustvarjanje kot za kroženje denarja.
Sem spadajo npr. negativne obresti, ki delujejo ravno obratno od obresti. Sem spada internalizacija stroškov, kar pomeni, da ne moreš več onesnaževati in računati na to, da bo nekdo drug (ali naslednje generacije) plačal stroške. Sem spadajo socialne dividende oz. delitev premoženja, ki predstavlja javno dobro - zemlja, voda, kulturna dediščina. Sem spada re-lokalizacija mnogih ekonomskih funkcij. In sem spadajo tudi različne vrste medvrstniškega (t.i. peer-to-peer) financiranja in medvrstniška revolucija.
Kaj bo potrebno za premik od obstoječega denarnega sistema? Očitno je, da obstoječi denarni sistem vedno slabše funkcionira. Za gospodarsko rast plačujemo vedno večji davek. Niti z največjim trudom ne moremo doseči, da bi ekonomija rasla tako hitro, kot bi morala oziroma da bi sistem deloval, kar ustvarja vedno več trpljenja. Ljudje ne zmorejo več. Niti ljudje pri vrhu, niti zmagovalci v tej umetno ustvarjeni tekmi niso srečni. Tudi zanje ta sistem ne deluje.
Menim, da bomo priča zaporedju kriznih situacij, ki bodo postajale vedno hujše, in vsakič bomo postavljeni pred kolektivno izbiro: ali se bomo tej igri odrekli in se pridružili ljudem? Ali pa se je bomo še močneje oklepali? V resnici je odločitev, kdaj se bomo prebudili, naša.
ODRASLOST
Je to, kar se dogaja, velika napaka? To je dobro vprašanje in vsekakor se včasih zdi, da je. Ko pogledaš okoli na vsa grozodejstva, ki so se zgodila in se še vedno dogajajo na Zemlji. Nekateri ljudje si mislijo: Enostavno nočem imeti nič s tem, civilizacija je bila velika napaka.
A jaz našega popotovanja proti ločenosti ne vidim kot napako, ampak kot del večjega procesa. Po mojem mnenju se je začelo z okoljskim gibanjem v 60. letih prejšnjega stoletja, ki je bilo prvo prebujenje kolektivne zavesti. Nato so astronavti odšli gor in izkusili vrhunec ločenosti. Fotografije, ki so nam jih pošiljali, nas še danes navdajo z ljubeznijo.
Zaljubljamo se v planet Zemljo. To je del našega prehoda v odraslost. Drugi del je iniciacija v polnoletnost, ko se stari svet poruši in se rodi nov svet.
Otrok se igra. Igra se in razvija svoje darove, a jih še ne uporabi za svoj pravi namen. In to smo kot človeštvo počeli doslej. Poigravali smo se z darovi tehnologije in kulture in jih razvijali. Sedaj prehajamo v odraslost in čas je, da naše darove uporabimo za pravi namen.
Na začetku se bo to po mojem mnenju odražalo tako, da bomo preprosto poskušali pozdraviti vso škodo, ki je bila narejena. In potrebno bo ogromno zdravljenja, pravzaprav je ozdravitev skorajda nemogoča. Lahko bi rekli, da je naša naloga, da na Zemlji ustvarimo čudež.
A to je nemogoče le v kontekstu starega razumevanja stvarnosti, medtem ko je v kontekstu novega razumevanja mogoče. In v resnici je nujno potrebno. V resnici se za karkoli manj od tega sploh ni vredno truditi.
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!