"Podatki o ekstremni starosti ljudi so gnili od znotraj navzven" – dr. Saul Justin Newman
V zadnjem času se je tudi pri nas razširila teorija o t.i. modrih conah – krajih, kjer naj bi živeli izjemno dolgoživi in zdravi ljudje. Dolgoživost prebivalcev Okinave na Japonskem, Sardinije v Italiji, Nicoye v Kostariki, Ikarije v Grčiji in Loma Linde v Kaliforniji naj bi bila posledica zdrave prehrane, socialne povezanosti ter ugodne genetike. Ideja je na prvi pogled privlačna, saj sovpada z ugotovitvami o koristih tradicionalnega načina življenja, ki jih je dobro dokumentiral že Weston A. Price. Sčasoma se je na njej osnoval dobičkonosen imperij, ki vključuje knjige, diete, večmilijonsko podjetje in dokumentarno serijo, ki modre cone predstavljajo kot nekakšen recept za dolgoživost. A izkazalo se je, da je velik del te zgodbe mit in da je številnim domnevnim stoletnikom skupno le to, da sploh ne obstajajo. Njihova "dolgoživost" je namreč pogosto zgolj posledica napačnih evidenc, zamenjanih identitet in namernih goljufij.
Težava pa je še mnogo širša, saj so modre cone le vrh ledene gore. Leta 2010 je Japonsko pretresel odmeven škandal: obsežna vladna preiskava je pokazala, da je kar 82% domnevnih stoletnikov v resnici že dlje časa mrtvih. Preiskavo je sprožila šokantna ugotovitev, da je domnevno najstarejši Japonec (star naj bi bil 111 let) že 30 let pokojni. Njegova 81-letna hči je skrila truplo in si prisvojila dobrih devet milijonov jenov (okoli 120.000 dolarjev) njegove pokojnine. Po zaključku preiskave so oblasti poročale o več kot 230.000 "izginulih" stoletnikih.
Znanstvenik dr. Saul Justin Newman z Univerze v Oxfordu je na podlagi takšnih razkritij podrobno preučil stoletnike po svetu in ugotovil, da jih velika večina obstaja le na papirju. Recept za dolgoživost je torej preprost: ponaredi podatke o rojstvu ali ne prijavi smrti. Pri svojem raziskovanju je Newman naletel celo na primere "stoletnikov", ki so jih odkrili v zmrzovalnikih. Lahko bi rekli, da so iz omar pričeli padati okostnjaki, in v tem primeru dejansko ne bi bili daleč od resnice.
A šalo na stran – Newmanova odkritja pod vprašaj postavijo mnogo stvari, med drugim tudi ustreznost izračuna pričakovane življenjske dobe, na katerem temeljijo premije za pokojninsko zavarovanje, ki jih plačujemo vsi. Za svoje delo je Newman leta 2024 prejel Ig Nobelovo nagrado, ki jo v satiričnem slogu podeljujejo za zanimive znanstvene dosežke, ki "ljudi sprva nasmejijo, nato pa jih spodbudijo k razmišljanju".
Ko se je Newman osredotočil na domnevno dolgožive prebivalce modrih con, je ugotovil, da so zanje značilni nizki dohodki, nizka stopnja pismenosti, visoka stopnja kriminala in paradoksalno, slabše zdravje in krajša življenjska doba. Ja, prav ste prebrali – krajša življenjska doba! Nadpovprečno število superstoletnikov (oseb, starih več kot 110 let) ni rezultat zdravja ali genetike, temveč netočnih podatkov in goljufij, kjer družinski člani zamolčijo smrt, da bi še naprej prejemali pokojnino umrlega.
Usodna kombinacija nizkih dohodkov in pomanjkljivega vodenja evidenc lahko pripelje do skušnjave, ki je do neke mere razumljiva – če živiš v odročnem kraju, nimaš službe in ti na primer umre oče, lahko smrt zamolčiš, truplo zakoplješ v oljčniku in še naprej prejemaš njegovo pokojnino. Druga možnost je zamenjava identitete, pri kateri mlajša oseba prevzame dokumente starejše, pokojne osebe ter tako čez noč (vsaj na papirju) postane veliko starejša, kot je v resnici. Takšna zamenjava ima lahko več motivov; med bolj očitnimi sta predčasna pridobitev pokojnine in izogibanje služenju vojaškega roka.
Poleg že omenjenega dejstva, da se je 82% japonskih stoletnikov izkazalo za prikazni, je Newman ugotovil, da so podatki o japonski modri coni Okinava tudi z drugih vidikov "komično napačni". Japonska vlada že od leta 1975 izvaja eno najobsežnejših zdravstvenih raziskav na svetu in skozi celotno obdobje beleži najslabše zdravje prav pri prebivalcih Okinave. Ti pojedo najmanj zelenjave in sladkega krompirja od vseh regij na Japonskem, a se ti živili kljub temu promovirata kot ključna sestavina prehrane na Okinavi. Prebivalci Okinave imajo največ debelosti in četrto najvišjo stopnjo samomorov v državi. Poleg tega pojejo veliko svinjine in popijejo ogromne količine alkohola. Največ "stoletnikov" se na Okinavi pojavlja prav v krajih, ki so bili med drugo svetovno vojno bombardirani, kar je uničilo arhive z dokumentacijo o rojstvih.
Poglejmo si še modre cone bližje nam, na mediteranskih otokih – italijanski Sardiniji in grški Ikariji. Tudi tam naletimo na problem, da velik del zabeleženih stoletnikov – podobno kot na Japonskem – preprosto ne obstaja. Po uradnem pregledu leta 2012 so v Grčiji ugotovili, da je vsaj 72% domnevnih stoletnikov mrtvih, pogrešanih ali pa gre za očitne primere goljufij z namenom ohranitve pokojnine. Približno 6.500 "stoletnikov" je bilo že pokojnih, a so še vedno prejemali pokojnino. Podobno so v Italiji leta 1997 odkrili, da je bilo okoli 30.000 domnevno živih prejemnikov pokojnin v resnici mrtvih. V nekaterih primerih je bila vpletena mafija, v drugih družinski člani. Zastavlja se vprašanje, koliko takšnih primerov ostaja neodkritih.
A tudi če upoštevamo vse zabeležene stoletnike, so statistike za ta območja neimpresivne. Eurostat spremlja pričakovano življenjsko dobo po vsej Evropi. Od skupno 128 evropskih regij so bili leta 1990 starostniki na Sardiniji na 51., na Ikariji pa na 109. mestu po pričakovani življenjski dobi. Gre torej za podatke, ki so povsem v neskladju s teorijo o izjemni dolgoživosti modrih con.
Dober primer napačnega beleženja, ki je pripeljalo do lažnih trditev o izjemni dolgoživosti, je Guinnessova knjiga rekordov, ki je desetletja navajala, da je najstarejši moški na svetu Pierre Joubert dočakal starost 113 let in 124 dni. Trditev naj bi bila preverjena s strani več uglednih demografov, a se je kljub temu kasneje izkazalo, da je neresnična . Šlo je za preprosto (namerno ali nenamerno) napako – pri izračunu so upoštevali datum smrti njegovega sina, ki se je prav tako imenoval Pierre Joubert. V resnici je Joubert starejši umrl star 65 let, kar je bilo ves čas zapisano v njegovem mrliškem listu, vendar tega ni nihče preveril.
V okviru svoje raziskave je Newman analiziral približno 80% vseh superstoletnikov na svetu. Skoraj nihče od njih ni imel rojstnega lista, s katerim bi bilo mogoče potrditi starost, čeprav je bil v mnogih državah ob njihovem rojstvu že uveden obvezni sistem vodenja evidence rojstnih listov. V ZDA je superstoletnikov več kot 500, a le sedem jih je imelo veljaven rojstni list. V Združenem kraljestvu je imelo od 1.116 superstoletnikov rojstni list le 18 oseb, čeprav so bili skoraj vsi rojeni po uvedbi obveznih rojstnih listov leta 1864.
Še posebej težko pa je razložiti dejstvo, da je imelo le približno 10 % umrlih superstoletnikov smrtni list, čeprav jih je večina umrla nedolgo nazaj in bi ga morali dobiti. Dokumentacija za superstoletnike je v primerjavi z običajno populacijo torej izjemno nepopolna, kar postavlja pod vprašaj resničnost njihovih trditev o izjemni starosti.
Newman o še živih "superstoletnikih" s kančkom ironije pove: "Ti ljudje se odlično zabavajo. Kaj imaš izgubiti, če si star 96 let in se pretvarjaš, da si star 119 let, vsi okoli tebe pa temu verjamejo? Kaj pa bodo – te bodo vrgli v zapor?"
Področje preučevanja človeške dolgoživosti je torej povsem nerealno, za takšno stanje pa so odgovorne goljufije, napake in pobožne želje. "Podatki o dolgoživosti se uporabljajo za napovedovanje pričakovane življenjske dobe, ti podatki pa se uporabljajo za določevanje pokojninske stopnje, ki se tiče nas vseh. Govorimo o milijardah, ki se namenjajo za pokojnine. Če so podatki napačni, so tudi te napovedi napačne. To pomeni tudi, da namenjamo napačne zneske denarja za načrtovanje ustanov, ki bodo v prihodnosti skrbele za starejše ljudi. Vaše zavarovalne premije so osnovane na teh podatkih," zaključuje Newman.
Newmanova kritika podatkov o dolgoživosti torej odpira širše vprašanje: kako zanesljive so napovedi o pričakovani življenjski dobi, na katerih temeljijo zavarovalne premije in pokojninski sistemi?
Ob tem velja omeniti, da veliko ljudi ne ve, da sta pričakovana življenjska doba (ob rojstvu) in povprečna starost ob smrti (dejanska življenjska doba) dve povsem različni stvari. Pričakovana življenjska doba je le statistična ocena, izračunana na podlagi trenutnih trendov. Gre za številko, ki je v resnici precej nerealna: pove nam le, kako dolgo bi ta trenutek rojeni človek živel, če bi se trenutne razmere nadaljevale nespremenjene do konca njegovega življenja, kar pa je zelo malo verjetno.
To pa ne pomeni, da ljudje danes dejansko umirajo pri tej starosti. Na primer, leta 2010 je bila pričakovana življenska doba za moške v Sloveniji 75 let, v realnosti pa so v povprečju umirali že pri 67 letih – šlo je torej za kar osem let razlike.
Če se trend podaljševanja življenjske dobe upočasni ali celo obrne (kar se v nekaterih državah že dogaja), postanejo stare statistične ocene netočne. Pričakovana življenjska doba se namreč izračunava glede na preteklost — če se kazalci v prihodnosti obrnejo v drugo smer, bodo prejšnje projekcije hitro zastarele.
To je še posebej pomembno za primere, kjer zavarovalnice ljudi zavarujejo za 25 let vnaprej, kar menda počnejo celo na podlagi starih demografskih podatkov. Če zavarovalnice uporabljajo zastarele ali napačno interpretirane demografske podatke, lahko pride do velikih odstopanj med pričakovanimi in dejanskimi izidi.
Podprite naše delo
Naše delo lahko podprete z donacijo. Z vašo podporo vam bomo lahko še naprej nudili kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!