V prvem delu članka smo predstavili simptome kuge in opisali številne luknje v uradni razlagi, ki za izjemno visoko umrljivost med najhujšima epidemijama v zgodovini (Justinijanova kuga v 6. stoletju in črna smrt v sredini 14. stoletja) okrivi bakterijo Yersinio pestis, ki naj bi se na ljudi prenesla preko bolh. Nato smo predstavili ugotovitve dendrokronologa prof. dr. Mikea Baillieja, ki je tekom dolgoletnega preučevanja kronologij drevesnih letnic in podatkov iz ledenih jeder opazil, da omenjeni epidemiji sovpadata z nenadnim upadom rasti dreves po celem svetu in anomalijami v ledenih jedrih, kar ga je usmerilo v preučevanje vplivov iz vesolja in ga nazadnje privedlo do nenavadnih povzročiteljev bolezni – kometov. V drugem delu članka pa bomo z bralci delili še nekaj zanimivih pričevanj iz časa srednjeveških epidemij kuge, ki orišejo katastrofalne razmere, nudijo vpogled v tedanje razumevanje bolezni in še dodatno okrepijo povezavo s kometi.
SILOVITI PREMIKI V ORGANIZMU ZEMLJE
Baillie razloži, da tako pri Justinijanovi kugi kot pri črni smrti ni šlo za kratkotrajen dogodek, temveč je do večjih sprememb prihajalo že v letih pred izbruhom kuge (v primeru črne smrti po letu 1290, kar je zapisano tudi v drevesnih letnicah), kuga pa je težavno obdobje le “okronala”. Nemški zdravnik J.F.K. Hecker je zapisal,(1) da so se v letih pred izbruhom kuge v 14. stoletju dogajale zelo nenavadne reči. Prihajalo je do hudih potresov, ki so trajali več dni, močnih nalivov dežja in poplav, hudih suš, tektonskih premikov, nenavadnih atmosferskih pojavov, invazij kobilic, ogromne toče ipd. Nenavadna kombinacija obilne pomladanske moče in hladnega poletja je med leti 1315 in 1317 uničila pridelek in povzročila t.i. “veliko lakoto”, ki je po ocenah pomorila 10-25% evropskega prebivalstva. Tik pred kugo so poročali o “štirih letih brez poletja”. Šlo je torej za hitre podnebne spremembe oziroma ohlajanje, ki je sledilo srednjeveškemu toplemu obdobju, za katerega je bila značilna hitra rast prebivalstva, uspešno kmetovanje in razcvet civilizacije (v tem obdobju so npr. zgradili srednjeveške katedrale).
”Ob vsej tej lakoti, poplavah, megli, invazijah kobilic, potresih in podobnemu ni presenetljivo, da so mnogi mislili, da je čaša svetovnih grehov polna in konec sveta blizu.”
Pisatelj Charles Morris je situacijo opisal takole:
“Sredina 14. stoletja je bila za Evropo izjemno grozljivo in nesrečno obdobje. Številnim opozorilnim znakom, ki so tako žalostno prestrašili ljudi, je sledila epidemija in grozila, da bo kontinent spremenila v neposeljeno divjino. Leto za letom so se pojavljali znaki na nebu, na zemlji, v zraku, ki so naznanjali, kot so mislili ljudje, nek strašen dogodek. Leta 1337 se je na nebu pojavil velik komet in njegov ogromen rep je med množice zasejal hud strah. V naslednjih treh letih so Zemljo obiskale ogromne leteče vojske kobilic, ki so se množično spustile na polja in za seboj pustile lakoto. Leta 1348 se je zgodil tako strašen potres, da so mnogi mislili, da prihaja konec sveta. Posledice potresa so čutili daleč naokoli. Ciper, Grčija in Italija so utrpeli hudo škodo, širil pa se je tudi med alpskimi dolinami vse do Basla. Gore so se pogrezale v zemljo. Na Koroškem je uničil trideset vasi in stolp v Beljaku. Zrak je postal gost in zadušljiv. Pojavljala se je gosta in strašljiva megla. Vino je fermentiralo v sodih. Na nebu so se pojavljali ognjeni meteorji. Na stotine jih je videlo ogromen steber ognja, ki se je spustil nad streho papeževe palače v Avignonu. Leta 1356 se je zgodil še en potres, ki je uničil skoraj cel Basel. Ob vsej tej lakoti, poplavah, megli, invazijah kobilic, potresih in podobnemu ni presenetljivo, da so mnogi mislili, da je čaša svetovnih grehov polna in konec sveta blizu.”
(2)Kot razloži Baillie, takšni potresi, kot je bil zgoraj omenjen potres 25. januarja 1348 (ki je močno prizadel tudi Slovenijo), niso nujno tektonskega izvora, temveč bi bili lahko tudi posledica močne eksplozije delov kometa ali asteroida.
Hecker opisuje tudi “ognjeni komet, ki se je na Zemljo spustil daleč na Vzhodu … uničil vse v premeru [okrog 24.000 km2] in okužil zrak daleč naokoli”. O črni smrti nato sklene: “Ta bolezen je bila posledica silovitih premikov v organizmu Zemlje – če lahko to trdimo za katerokoli bolezen kozmičnega izvora.”(1)
Takšni premiki, vključno z močno povečano aktivnostjo neba, so se po koncu srednjega veka postopoma umirili in jim vse do danes v takšnem obsegu nismo bili več priča. To tudi razloži, zakaj si danes takšne dogodke težko razlagamo in zgodovinske opise pogosto uvrstimo v kategorijo “preveč neverjetno, da bi bilo lahko resnično”. A kot bomo videli v nadaljevanju, je pričevanj z apokaliptičnim pridihom iz obdobij kuge toliko, da ni dvoma, da je šlo za izjemno situacijo.
Baillie je tekom raziskovanja prišel do zanimive ugotovitve, da katastrofalna obdobja, ki so jih zabeležili v drevesnih letnicah in ledenih jedrih, časovno pogosto sovpadajo s pomembnimi zgodovinskimi spremembami, kot so propad civilizacij in menjava dinastij na Kitajskem (spomnimo na kitajsko izročilo, po katerem kometi “izbrišejo staro in uveljavijo novo”). Takšne katastrofe imajo torej tudi pozitivne posledice, saj po besedah Heckerja “s pomočjo uničenja prebudijo novo življenje ... narava se obnovi in duh se iz torporja ter depresije prebudi v zavest intelektualnega obstoja.”(1)
VOJNA MED SONCEM IN MORJEM
D’Agramont razloži, da izraz [pestilencia] predstavlja “hude čase, ki jih je povzročila svetloba, prihajajoča iz zvezd”.
Srednjeveški zapisi so pojav kuge večinoma pripisovali onesnaženemu ozračju in kot rečeno se tovrstna pričevanja ujemajo z Bailliejevimi ugotovitvami o kometih in njihovem vplivu na ozračje. Dr. Jon Arrizabalaga, ki je preučeval zapise izobraženih ljudi iz sredine 14. stoletja, je zapisal: “Večina zdravnikov, katerih dela sem preučeval, je ’pestilentio’ (latinski izraz za kugo, op.p.) smatralo za univerzalno stanje ozračja in jo pripisovalo nebesnim vzrokom.” Jacme D’Agramont, en od univerzitetno izobraženih pričevalcev iz srednjega veka, je podrobno obrazložil etimologijo izraza ’pestilencia’, ki sestoji iz treh delov: pes (+ tempesta: nevihta, vihar), te (+ temps: čas) in lencia (+ clardat: svetloba). D’Agramont razloži, da izraz predstavlja “hude čase, ki jih je povzročila svetloba, prihajajoča iz zvezd”.
Zgodovinar Philip Ziegler, ki je leta 1970 napisal znano knjigo o črni smrti,(3) je srednjeveške zapise povzel takole:
“Ta koncept pokvarjenega zraka, vidnega v obliki megle ali dima, ki se je valil po celem svetu in prevzel vse, ki so prišli v stik z njim, je bil ena od glavnih predpostavk srednjeveških zdravnikov, ki so se trudili zaustaviti kugo. Enemu od poročevalcev se je substanca v oblaku zdela bolj podobna pari kot dimu. Izvirala je iz “vojne med soncem in morjem” v Indijskem oceanu. Vode oceana je potegnilo navzgor kot paro, ki je bila zaradi množice mrtvih in razkrajajočih se rib tako pokvarjena, da je sonce ni moglo použiti, niti ni mogla ponovno pasti na zemljo v obliki zdravega dežja. in odlebdela je stran, ta zla, strupena megla, in onesnažila vse, česar se je dotaknila.”
Kot razloži Baillie, bi bila lahko omenjena “vojna med soncem in morjem” prispodoba za padec meteorja, ki se je zgodil nad Indijskim oceanom – kometi lahko namreč zažarijo tako močno, da spominjajo na sonce.
Slika 1: Ilustracija šeste izmed desetih nadlog, ki so se zgrnile nad Egipt prikazuje Mojzesa, ki v zrak vrže pest saj. Iz Biblije: “Tedaj je Gospod rekel Mojzesu in Aronu: »Vzemita si polna prgišča saj iz peči in Mojzes naj jih vpričo faraona vrže proti nebu. In postale bodo droben prah po vsej egiptovski deželi, ki bo povzročil tvore z gnojnimi mehurji na ljudeh in na živini po vsej egiptovski deželi.« Vzela sta torej saje iz peči, se postavila pred faraona in Mojzes jih je vrgel proti nebu. Nastali so tvori z gnojnimi mehurji na ljudeh in na živini.”
(4)
©Kupferstichkabinett der Staatlichen Museen zu Berlin - Preußischer Kulturbesitz
V knjigi The Historical Cabinet najdemo še eno pričevanje iz 14. stoletja, ki omenja “neprava sonca”:(5)
“Leta 1348, opisuje Lampadius, je na Nemčijo deževala kri, v zraku so se pojavljali meteorji in drugi svetlobni pojavi. Vidna so bila neprava sonca in včasih se je zdelo, kot da gori nebo.”
Tu gre torej zopet za referenco na močno žareče ognjene krogle, komete pa povezujejo tudi s pojavom “deževanja krvi” (rdeči dež).(6)
“Leta 1348, opisuje Lampadius, je na Nemčijo deževala kri, v zraku so se pojavljali meteorji in drugi svetlobni pojavi. Vidna so bila neprava sonca in včasih se je zdelo, kot da gori nebo.”
Podobna pričevanja so beležili tudi v obdobju Justinijanove kuge. Že nekaj let pred izbruhom kuge je prihajalo do ekstremnih vremenskih pojavov, ki jih je povzročil sloj prahu v atmosferi, kar je bilo po Baillieju najverjetneje posledica stika kometov oziroma njihovih ostankov z zemeljskim ozračjem. Za leto 536 je Prokopius poročal:
“… v tem letu se je zgodilo nekaj strašnega. Sonce je svetilo le medlo … zdelo se je, kot da je v mrku, saj se ga ni jasno videlo.”
Poročali so, da je bilo sonce zamegljeno leto in pol, letine so propadle in ljudje po celem svetu so trpeli lakoto. Prihajalo je do hudih suš, poletja pa so bila hladna – v avgustu so na Kitajskem zabeležili celo sneg!(7)
Zgodovinar Edward Gibbon je zapisal, da so leta 539 videli “velik komet”, ki je povzročil “skrb, da se bodo zgodile katastrofalne stvari” in katerega “napovedi so se popolnoma uresničile”. Dodal je tudi:
“Zrak je bil tako univerzalno pokvarjen, da bolezen, ki je izbruhnila v petnajstem letu Justinijana (l. 542), ni popustila niti s spremembo letnih časov … nesrečno obdobje je trajalo 52 let in šele potem si je človeštvo popolnoma opomoglo, zrak pa je bil zopet čist in poživljajoč.”
(8)Srednjeveški kronist Roger Wendoverski je zapisal, da se je “leta 541 v Gaulu pojavil komet, tako ogromen, da se je zdelo, kot da gori celo nebo. Še istega leta je iz neba deževala kri … in sledila je strašna smrtnost …”(9)
Slika 2: Ilustracija iz leta 1513 prikazuje kometa, ki so ju videli leta 1406. Iz neba dežuje “kri”, prisotno je dvoglavo tele (“pošast” kot znak božje kazni), na dveh ljudeh v ospredju so vidne zatekline, tipične za kugo. Drevesa so polomljena in nekaj stolpov je padlo, verjetno zaradi potresa.
Zanimiv primer uhajanja plinov iz podzemlja se je zgodil leta 1986 v Kamerunu, kjer je iz jezera Nyos ušla večja količina plina, ki je izpodrinila zrak in na območju 25 kilometrov pobila okrog 1700 ljudi.
Omeniti pa je potrebno še en možen izvor onesnaženja ozračja, ki ga omenjajo srednjeveški viri. Gre za uhajanje strupenih plinov iz notranjosti Zemlje, kar so večinoma povezovali s potresi. Poročilo pariške medicinske fakultete iz leta 1348 med drugim omeni tudi naslednje:
“Še en možen vzrok [onesnaženju zraka in zemlje], ki ga moramo imeti v mislih, je uhajanje gnilobe, ki je ujeta v središču Zemlje, kar povzročijo potresi – nekaj, kar se je dejansko pred kratkim zgodilo.”
(10)Raziskovalec Sacha Dobler v svoji brezplačni e-knjigi z naslovom Black Death and Abrupt Earth Changes in the 14th century (slo. Črna smrt in nenadne zemeljske spremembe v 14. stoletju)(11) opiše nekaj plinov takšnega izvora, npr. radon, vodikov sulfid in metan. (Če vas tematika zanima, boste v Doblerjevi knjigi našli tudi podrobnejšo razlago kozmičnih vplivov in številna pričevanja, za katera v tem članku ni prostora.)
Zanimiv primer uhajanja plinov iz podzemlja se je zgodil leta 1986 v Kamerunu, kjer je iz jezera Nyos ušla večja količina plina, ki je izpodrinila zrak in na območju 25 kilometrov pobila okrog 1700 ljudi. Za nesrečo so okrivili ogljikov dioksid, verjetno pa sta bila prisotna tudi žveplov dioksid in vodikov sulfid.(12)
ZAKLJUČEK
Teorijo o bakteriji, bolhah in glodalcih kot povzročiteljih srednjeveške kuge torej lahko označimo kot še en primer nagnjenosti sodobne znanosti k poenostavljenim, enovzročnim razlagam. Podatki iz drevesnih letnic in ledenih jeder namreč kažejo, da je do dveh izbruhov kuge, ki sta obenem tudi najhujši zabeleženi epidemiji vseh časov, prišlo v katastrofalnih obdobjih hitrih sprememb in vremenskih neprilik, Zemljo pa so v tistem času verjetno hudo prizadeli tudi deli kometov, ki so onesnažili ozračje. Te ugotovitve podpirajo tudi številna, pogosto naravnost apokaliptična pričevanja iz časov kuge, iz katerih je razvidno, da je bilo nebo takrat precej bolj aktivno kot v bližnji preteklosti. A kot se v svoji knjigi sprašuje Baillie: če je Zemlja zadnji tako pretresljiv dogodek doživela pred le dobrimi 600 leti, mar ni več kot verjetno, da ga bo doživela ponovno?
Za konec pa ne moremo mimo povezave omenjenih dogodkov z aktivnostjo sonca, ki jo v svoji knjigi opisuje Dobler.(11) Nesrečno obdobje pred izbruhom kuge v 14. stoletju je sovpadalo s pričetkom upadanja aktivnosti sonca, kar naj bi, tako Dobler, vplivalo na stabilnost podnebja in vodilo do neenakomerno porazdeljenih padavin, na daljši rok pa tudi do ohlajanja podnebja (mala ledena doba). Šibka aktivnost sonca je prav tako povezana s pogostejšimi izbruhi vulkanov, potresi in bližnjimi srečanji Zemlje z meteorji, v zdravstvenem smislu pa jo nekateri povezujejo s slabšim zdravjem populacije(13) in izbruhi epidemij gripe(14).
Ker trenutno kaže, da vstopamo v nov sončev minimum*, bo zanimivo opazovati, ali bodo tovrstni dogodki z leti bolj pogosti. Vsekakor se je na spremembe dobro pripraviti.
* Kot zanimivost – konec leta 2019 smo bili priča najšibkejši sončevi aktivnosti v zadnjem stoletju in astronom Chandra Wickramasinghe in kolegi, ki zagovarjajo teorijo panspermije, so novembra 2019 zato napovedali skorajšen izbruh nove epidemične bolezni,
(15) kasneje pa so covid-19 povezali z žarečo ognjeno kroglo,
(16) ki se je v oktobru 2019 pojavila nad kitajskim mestom Sonjyan. A tudi če je šlo za kozmične vplive, je potrebno poudariti, da je umrljivost v letih 2019 in 2020 v primerjavi s srednjeveško kugo praktično zanemarljiva.
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!VIRI
(1) J.F.C. Hecker; The Black Death and The Dancing Mania; CreateSpace Independent Publishing Platform; 2015
(2) Charles Morris; Historical tales; the romance of reality; J. B. Lippincott company; 1893
(3) Philip Ziegler; The Black Death; Harper Perennial Modern Classics; 2009
(4) 2 Mojzes 6,28-11,10; Svetopisemska družba Slovenije; 2003
(5) L. H. Young; The Historical Cabinet: Containing Authentic Accounts of Many Remarkable and Interesting Events, Which Have Taken Place in Modern Times; 1834
(6) Claim of alien cells in rain may fit historical accounts: study; world-science.net; januar 2008
(7) Extreme weather events of 535–536; Wikipedia; april 2021
(8) The History of the Decline and Fall of the Roman Empire; Wikipedia; april 2021
(9) Roger (of Wendover); Roger Of Wendover's Flowers Of History: Comprising The History Of England From The Descent Of The Saxons To A.d. 1235. Formerly Ascribed To Matthew Paris. Tr. From The Latin, By J.a. Giles; Arkose Press; oktober 2015
(10) Rosemary Horrox; The Black Death; Manchester University Press; avgust 1994
(11) Sacha Dobler; Black Death and Abrupt Earth Changes in the 14th century; abruptearthchanges.com; januar 2018
(12) Peter J Baxter, M Kapila, D Mfonfu; Lake Nyos disaster, Cameroon, 1986: the medical effects of large scale emission of carbon dioxide?; BMJ; maj 1989
(13) C L Z Vieira et al.; Long-term association between the intensity of cosmic rays and mortality rates in the city of Sao Paulo; Environmental Research Letters; februar 2018
(14) Jiangwen Qu, Chandra Wickramasinghe; SARS, MERS and the sunspot cycle; Current Science; marec 2018
(15) N C Wickramasinghe et al.; Space weather and pandemic warnings?; Current Science; november 2019
(16) Edward J. Steele et al.; Origin of new emergent Coronavirus and Candida fungal diseases—Terrestrial or cosmic?; Adv Genet; 2020