Pred časom smo pisali o bolezni, poimenovani španska gripa, in se spraševali, kaj jo je v resnici povzročilo. Ugotavljali smo, da gre pri uradni razlagi le za hipotezo – naša kultura je namreč akutne bolezni vajena pripisovati patogenim mikrobom, pri teorijah pa pogosto vztraja tudi v primerih, ko le-te več kot očitno ne sovpadajo z dokazi. Kot bomo videli v nadaljevanju, je na podobno trhlih temeljih osnovana tudi splošno sprejeta razlaga dveh najhujših epidemij vseh časov: epidemije kuge, ki je izbruhnila okrog leta 540 in so jo po takratnem rimskem cesarju poimenovali Justinijanova kuga, in epidemije kuge, poimenovane tudi črna smrt, ki se je pojavila v sredini 14. stoletja. V obdobju črne smrti, ki je Evropo najhuje prizadela v letih 1348 in 1349, je po ocenah pomrlo več kot 30% evropskega prebivalstva – danes, v času koronavirusa, kjer umrljivost po najslabšem scenariju merimo v promilih, si kaj takšnega le stežka predstavljamo.
NENADNI SIMPTOMI IN HITRA SMRT
Uradna zgodba pravi, da je šlo pri zgoraj omenjenih epidemijah kuge za t.i. bubonsko kugo, ki jo opisujejo kot akutno epidemično bolezen podgan in drugih prostoživečih glodalcev, okuženih z bakterijo Yersinio pestis. Bolezen naj bi na ljudi prenesle kužne podganje bolhe.
Oktobra 2017 je Svetovna zdravstvena organizacija v svojem dokumentu o bubonski kugi zapisala:(1)
“Ljudje, ki se okužijo s kugo, običajno po inkubacijski dobi od 1 do 7 dni razvijejo akutno febrilno obliko bolezni z drugimi nespecifičnimi sistemskimi simptomi, kot so nenadna vročina, mrzlica, glavobol, bolečine v telesu in slabotnost, bruhanje ter slabost.”
Obstaja tudi t.i. pljučna kuga, ki naj bi bila ena od oblik iste bolezni, pri kateri pa so simptomi drugačni in vključujejo težave z dihanjem ter kašelj, včasih s krvavim ali vodenim izločkom.(2)
Bizantinski zgodovinar Prokopij, ki je opisoval Justinijanovo kugo v 6. stoletju, je med simptomi bolezni naštel vročino, zatekline pod pazduho, v mednožju in na drugih delih telesa (povečane bezgavke, poimenovane tudi bubo), blodnje, nočne more, črne izpuščaje, bruhanje krvi ter komo.(3)
“Neprevpraševana dogma, ki trdi, da je srednjeveška kuga oblika moderne bubonske kuge, je ne le napačna, temveč je onemogočila napredovanje znanja o tej bolezni in družbeno-kulturnih posledicah le-te.”
Simptomi epidemije kuge v 14. stoletju so bili podobni Justinijanovi kugi; med opisi bolezni najdemo tipične zatekline (bubo), črne izpuščaje po celem telesu, izkašljevanje krvi, naval vročine, razjede na različnih delih telesa, hude bolečine, vnetje pljuč in “glavobole, od katerih se je ljudem zmešalo”. Zatekline “so rasle v obliki oreška, nato v obliki kurjega ali gosjega jajca, ki je bilo izjemno boleče in napolnjeno s smrdečo tekočino, ki je iz telesa odvajala kri”. Pričevanja opisujejo tudi paciente s črnimi jeziki, rdečim ali črnim urinom in črnim blatom. Oboleli so umirali hitro, pogosto že v roku nekaj dni po pričetku simptomov.(4)
NEPREVPRAŠEVANA DOGMA
Splošno sprejeta doktrina pravi, da je kuga izbruhnila zato, ker so okužene bolhe nevarno bakterijo prenesle na razširjeno populacijo podgan, ki so podlegle bolezni in množično umirale. Ko so podganji gostitelji pomrli, naj bi se okužene bolhe preselile na človeka in okužile na milijone ljudi, od katerih naj bi jih velik del umrl, ker še niso razvili imunosti na bolezen. Bubonska kuga naj bi se nato še večkrat pojavila v blažji obliki, med drugim tudi v modernem obdobju (npr. v Indiji in na Kitajskem okrog leta 1900), kjer so pred izbruhom t.i. “moderne kuge” opažali poginule podgane.
A očitno je, da podgane z epidemijo črne smrti v 14. stoletju nimajo veliko skupnega. Kot v svoji poglobljeni in dobro dokumentirani knjigi The Black Death Transformed (slo. Preobrazba črne smrti) navaja zgodovinar prof. dr. Samuel Cohn:
“Neprevpraševana dogma, ki trdi, da je srednjeveška kuga oblika moderne bubonske kuge, je ne le napačna, temveč je onemogočila napredovanje znanja o tej bolezni in družbeno-kulturnih posledicah le-te.”
(4)
Naštejmo le nekaj težav s teorijo, ki epidemijo kuge v 14. stoletju enači z bubonsko kugo:
- Opisi srednjeveške kuge ne sovpadajo s simptomi moderne bubonske kuge. Še več, ne sovpadajo niti z nobeno drugo znano boleznijo.
- Srednjeveška kuga se je po svetu razširila izjemno hitro, kar ne sovpada s hitrostjo prenosa preko podgan in širitvijo moderne bubonske kuge, ki je, ravno nasprotno, izredno počasna. Nekateri srednjeveško kugo zato enačijo z moderno pljučno kugo (ki se je pojavila npr. v Mandžuriji leta 1910), ki naj bi se za razliko od bubonske kuge prenašala s stikom med ljudmi, vendar tudi tu prihaja do pomembnih razlik – od razlike v simptomih do težav, opisanih spodaj. Poleg tega pljučna kuga, kot navajajo Cohn in drugi viri(5), sploh ni tako zelo nalezljiva, kot se pogosto domneva.
- Širitev srednjeveške kuge ni sledila takratnim trgovskim potem, temveč se je celo izognila nekaterim mestom, skozi katera so potekale glavne trgovske poti (npr. Milano leta 1348). Vzorec širitve je bil bolj podoben smerem prevladujočih vetrov, tako da sta astronoma Fred Hoyle in Chandra Wickramasinghe leta 1993 ugotavljala, da izgleda, kot bi kugo povzročilo nekaj iz vesolja.(6)
- Medtem ko je bila umrljivost pri srednjeveški kugi izjemno visoka (30% ali več; ponekod tudi okrog 90%), je najvišja zabeležena umrljivost pri moderni bubonski kugi 3%, pri moderni pljučni kugi pa celo le 0,4%.
- Za razvoj moderne bubonske kuge je nujni pogoj vlažno in toplo podnebje, kar ne sovpada s tem, da se je srednjeveška kuga razširila tudi na mrzli sever Evrope. Pri enačenju srednjeveške kuge s pljučno kugo pa pridemo do težave, da se je slednja v modernem obdobju pojavljala izključno pozimi v hladnejših podnebjih, medtem ko je bila srednjeveška kuga s pljučnimi simptomi izjemno smrtonosna tudi sredi vročega sredozemskega poletja.
- Arheološke najdbe iz 14. stoletja ne kažejo na množice mrtvih podgan ali drugih glodalcev. Na primer, arheolog Barney Sloane je poročal, da arheologi v Londonu niso našli dokazov za množično umiranje podgan v tistem obdobju.(7) Poleg tega o množici mrtvih podgan ali drugih glodalcev ne govori nobeno pričevanje iz srednjega veka.
Opisi srednjeveške kuge ne sovpadajo s simptomi moderne bubonske kuge. Še več, ne sovpadajo niti z nobeno drugo znano boleznijo.
Poglobljeno razlago številnih lukenj v uradni razlagi srednjeveške kuge najdete v Cohnovi knjigi,(4) ki v bralcu vzbudi občutek, da o tej epidemiji morda sploh nič ne vemo. A k sreči imamo na voljo še nekaj virov, ki ponudijo sodobnemu človeku zelo tujo, a precej bolj logično razlago situacije, ki se v veliki meri ujema tudi s tedanjimi pričevanji. En od teh virov je knjiga priznanega dendrokronologa in paleoekologa prof. dr. Mikea Baillieja, poimenovana New Light on the Black Death – The Cosmic Connection (sl. Nova odkritja o črni smrti – kozmična povezava).(8)
OD DREVESNIH LETNIC IN LEDENIH JEDER DO NOVIH SPOZNANJ
Baillie je na Irskem preučeval kronologijo drevesnih letnic, ki se sestavlja tako, da podatke letnic dreves iz različnih obdobij med seboj prekrivajo in nato dobijo vzorec, ki lahko seže daleč nazaj v preteklost. Na ta način se lahko zelo natančno datirajo nekdanje okoljske katastrofe – drevesne letnice so namreč dober pokazatelj razmer, ki so jim bila drevesa izpostavljena v določenem obdobju.
Ko so sestavljali kronologijo drevesnih letnic za 6000 let nazaj, so ugotovili, da je za obdobje prve polovice 14. stoletja zazijala nekakšna vrzel v podatkih. Dreves za to obdobje je bilo izredno malo, tistih nekaj, ki so jih našli, pa je kazalo znake značilnega upada rasti. Sprva so mislili, da gre za lokalen učinek, a so anomalije tega obdobja nato potrdile tudi kronologije drevesnih letnic drugje po Evropi, kasneje pa tudi v ZDA, Južni Ameriki ter na Novi Zelandiji. Postalo je jasno, da je šlo v obdobju pred kugo za izrazite globalne okoljske spremembe in nenaden upad rasti dreves po vsem svetu. Baillie je nato preučil še podatke, dobljene iz ledenih jeder na Grenlandiji, in ugotovil, da za isto obdobje kažejo porast amonijaka in ogljikovega dioksida v ozračju.
Ko so sestavljali kronologijo drevesnih letnic za 6000 let nazaj, so ugotovili, da je za obdobje prve polovice 14. stoletja zazijala nekakšna vrzel v podatkih. Dreves za to obdobje je bilo izredno malo, tistih nekaj, ki so jih našli, pa je kazalo znake značilnega upada rasti.
Podobna odstopanja so v drevesnih letnicah in ledenih jedrih zaznali tudi za obdobje okrog Justinijanove kuge leta 540 in nekatera druga obdobja izjemno hudih katastrof (npr. leto 2350 pr.n.š., ki ga nekateri povezujejo z biblijskim vesoljnim potopom, in leto 1628 pr.n.š., kjer bi po Baillieju lahko šlo za biblijski eksodus in morda celo za izbruh vulkana na Santoriniju).
Najprej so mislili, da so takšne spremembe povzročili vulkani, a ker v primeru obeh najhujših epidemij kuge ni bilo prisotnega jasnega vulkanskega signala, je Baillie svojo pozornost usmeril v onesnaženje ozračja iz vesolja, natančneje s strani kometov oziroma njihovih ostankov, ki v stiku z zemeljskim ozračjem vanj vnesejo strupene snovi (podobne sledi v ledenih jedrih so namreč povzročili znani dogodki, kot je bila eksplozija dela kometa ali asteroida v Tunguski leta 1908(9)).
Teorija panspermije, ki sta jo podala zgoraj omenjena astronoma Hoyle in Wickramasinghe, trdi, da novi patogeni organizmi na Zemljo prispejo iz vesolja, preko prahu iz kometov;(6) Baillie jima glede kozmičnega izvora bolezni pritrjuje, a se ne strinja, da za razlago dogodkov potrebujemo patogene organizme, temveč bi šlo lahko preprosto za zastrupitev v kombinaciji z drugimi okoljskimi dejavniki.
Slika 1: Kronologije drevesnih letnic za 6. stoletje. V obdobju Justinijanove kuge okrog leta 540 je viden močan upad rasti dreves. ©Mike Baillie
ZNANILCI NESREČE NA NEBU
Bailliejeve ugotovitve glede kometov sovpadajo s starodavno modrostjo. Znano je, da so vse starodavne civilizacije na komete gledale s strahospoštovanjem. Opisovale so jih kot znanilce nesreče, bolezni, smrti in vojn; kometi naj bi “kontaminirali pridelek ter širili bolezen in kugo”. Stari Kitajci so zapisali:
“Kometi so zle zvezde. Kadarkoli se pojavijo na jugu, izbrišejo staro in uveljavijo novo. Ribe zbolijo, pridelek propade, cesarji in navadni ljudje pomrejo in moški se začno vojskovati.”
(10)
Slika 2: Starokitajski zapisi na svili Mawangdui prikazujejo 29 vrst kometov in z njimi povezane katastrofe. Datum nastanka je okrog 300 pr.n.š., zabeleženi koncepti pa naj bi bili še veliko starejšega izvora.
"... Na morski obali so bile množice mrtvih rib, živali in drugih stvari, drevesa so bila na veliko lokacijah prekrita s prahom ... in vse kaže, da vse to izvira iz hudo pokvarjenega zraka in zemlje. ..."
Danes vemo, da lahko kometi vsebujejo celo vrsto strupenih snovi, kot so dušikove spojine (amonijak, dušikov oksid, nitrati), ogljikov monoksid, metan, cianid, formaldehid ter železove in žveplove spojine.(11) Poleg tega oddajajo močno ultravijolično in ionizirajoče sevanje (žarki X),(12) nekateri viri pa poročajo tudi o intenzivnem električnem naboju, ki lahko v ozračju povzroči električne motnje.(13)
Kometi lahko ozračje napolnijo s prahom, ki zamegli sonce in povzroči ohlajanje, kar lahko posledično povzroči lakoto in druge katastrofe.(14)(15)(16) Ustvarijo lahko ozonsko luknjo (eksplozija v Tunguski je po ocenah uničila do 45% zaščitne ozonske plasti(17)), kar ljudi in živali izpostavi močnemu ultravijoličnemu sevanju(18) in kozmičnim žarkom (ionizirajoče sevanje).
Glede na navedeno si kometov ni težko predstavljati kot možnih povzročiteljev bolezni (t.i. patogeni organizmi, kot je Yersinia pestis, pa bi bili lahko posledica in ne vzrok bolezni(19)). Tudi zatečene bezgavke niso nujno posledica okužbe, temveč je ta simptom tudi znana posledica zastrupitve.(20)(21)
ZASTRUPLJENOST ZRAKA IN ZEMLJE
Baillie v svoji knjigi ugotavlja, da je teorija o katastrofalnih učinkih kometov na celoten ekosistem na Zemlji z vidika znanosti utemeljena, vendar se ne naslanja le na znanstvena dognanja, temveč se poglobi tudi v številna pričevanja iz časov kuge in celo mitologijo, za katero ugotavlja, da vsebuje precej resnice, če jo le znamo interpretirati. Zanimivo je, kako v luči Bailliejevih ugotovitev starodavna poročila, ki si jih prej nikakor niso znali razlagati, nenadoma postanejo razumljiva. Na primer, poročilo ugledne pariške medicinske fakultete iz leta 1348 pravi:
“Po presoji astrologov (ki sledijo Ptolemaju) so kuge verjetne, a ne neizogibne, ker so bili opaženi številni [pojavi], kot so komet in utrinki. Tudi nebo je zaradi zgorelih plinov izgledalo rumeno in zrak rdečkast. Bili smo priča pogostemu bliskanju in grmenju ter tako silovitim vetrovom, da so iz juga prinesli peščene viharje. Te stvari, in še posebej močni potresi, so povzročili vsesplošno škodo in za seboj pustili sled uničenja. Na morski obali so bile množice mrtvih rib, živali in drugih stvari, drevesa so bila na veliko lokacijah prekrita s prahom ... in vse kaže, da vse to izvira iz hudo pokvarjenega zraka in zemlje. Vse te stvari so številni modri ljudje, ki se jih še danes s spoštovanjem spominjamo in ki so jih sami doživeli, že prej zabeležili kot znake kuge.”
(22)
Iz zapisa je razvidno, da so izobraženi ljudje v tistem času kometom priposovali velik pomen, omenjena zastrupljenost zraka in zemlje pa bi bila lahko posledica srečanja kometa oziroma njegovih ostankov z zemeljsko atmosfero. (Mimogrede, pariško poročilo ni edino poročilo iz časa kuge, ki omenja mrtve in/ali bolne ribe, ki so jih v tistem času odsvetovali uživati. Več virov omenja tudi močan smrad, ki je prihajal iz morja, kar je morda povezano s tem, da so največjo smrtnost beležili ravno obmorski kraji.(23))
Slika 3: Ilustracija kuge iz obdobja papeža Gregorija Velikega (6. stoletje). Nad spokorniki je upodobljena podoba zmaja, ki je v ljudskem izročilu prispodoba za ognjeno kroglo (meteor oz. komet).
(8)(24) ©The Cloisters, Metropolitan Museum of Art, New York
V drugem delu članka bomo predstavili še nekaj zanimivih pričevanj iz časa srednjeveških epidemij kuge, ki orišejo katastrofalne razmere, nudijo vpogled v tedanje razumevanje bolezni in še dodatno podkrepijo povezavo s kometi.
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!
VIRI
(1) Plague; World Health Organization; oktober 2017
(2) Symptoms; Centers for Disease Control and Prevention; november 2018
(3) Joshua J. Mark, Procopius on the Plague of Justinian: Text & Commentary, World History Encyclopedia, april 2020
(4) Samuel K. Cohn Jr., The Black Death Transformed: Disease and Culture in Early Renaissance Europe, Hodder Education, 2003
(5) Jacob L. Kool, Risk of Person-to-Person Transmission of Pneumonic Plague, Clinical Infectious Diseases, Volume 40, Issue 8, Pages 1166–1172, april 2005
(6) Fred Hoyle, Chandra Wickramasinghe, Our Place in the Cosmos: The Unfinished Revolution, J M Dent & Sons Ltd., 1993
(7) Jennie Cohen, Can We Stop Blaming Rats for the Black Death?, History.com, avgust 2018
(8) Mike Baillie, New Light on the Black Death: The Cosmic Connection, The History Press, 2006
(9) Tunguska event, Wikipedia, marec 2021
(10) Rhawn Joseph, Chandra Wickramasinghe, Comets and Contagion: Evolution, Plague, and Diseases From Space, Cosmology.com, november 2016
(11) Comet - Physical characteristics, Wikipedia, april 2021
(12) T. E. Cravens, X-ray Emission from Comets, Science,
Vol. 296, Issue 5570, pp. 1042-1045, maj 2002
(13) Sally Fallon Morell, Comets or Contagions?, Nourishing Traditions, maj 2020
(14) Philip R. Burns, Clube and Napier: Coherent Catastrophism, maj 2009
(15) Impact winter, Wikipedia, marec 2021
(16) C Covey et al., Global climatic effects of atmospheric dust from an asteroid or comet impact on Earth, Global and Planetary Change, december 1994(17) R P Turco et al., Tunguska meteor fall of 1908: effects on stratospheric ozone, Science, oktober 1981
(18) Owen B. Toon et al., Environmental perturbations caused by the impacts of asteroids and comets, Reviews of Geophysics, februar 1997
(19) Zakaj zbolimo, Naravna imunost
(20) G Theodoropoulos et al., Lymph node enlargement after a single massive infusion of iron dextran, J Clin Pathol, julij 1968
(21) Dan Quan, North American poisonous bites and stings, Crit Care Clin, oktober 2012
(22) Rosemary Horrox, The Black Death, Manchester University Press, avgust 1994
(23) Sacha Dobler, Black Death and Abrupt Earth Changes in the 14th century, abruptearthchanges.com, januar 2018
(24) Alastair McBeath, Meteor beliefs project: Meteoric imagery in the works of William Blake, WGN, Journal of the International Meteor Organization, vol. 32, no. 6, p. 161-174, november 2004