Kartice zvestobe, jumbo plakati s smejočimi podobami igralcev, reklamni letaki, spletni in televizijski oglasi, prodajniki na terenu, po telefonu ali po e-pošti - vsi nas hočejo prepričati, da so njihovi izdelki ali podjetje zaupanja vredni in da smo prav mi tisti kupec, ki ga tako zelo cenijo in mu zaupajo. Kupec je kralj, pravijo…
A poglejmo si zaupanje na primeru trgovskih centrov. Pogosto se zgodi, da težko najdemo kakega zaposlenega (sploh v novejših trgovskih centrih), na vprašanja nam odgovarjajo hladno in zdolgočaseno ali pa nam sploh ne znajo odgovoriti. Če so prijazni, to velikokrat izpade prisiljeno.
Seveda jim ne smemo zameriti, saj so samo ljudje, ki delajo za večinoma skromne urne postavke, pod izrednimi pritiski, v ekonomiji nezaupanja. Tudi njim zaupajo le ob pogoju, da bodo opravili normo, da bodo oddelali nadure in bodo pridno delali tudi ob vikendih in praznikih. In ob pogoju, da ne bodo kritični do sistema dela - do ekonomije nezaupanja.
Velika trgovska podjetja nas stalno nagovarjajo preko raznih reklam in plakatov, češ da delajo dobro, rešujejo svet, so družini prijazna podjetja, skrbijo za kvaliteto izdelkov in storitev itd. Zdi se, da je vse v dobrih rokah, lahko jim zaupamo.
Ne vemo, kako je bil nek izdelek pridelan, na kakšni zemlji in s kakšnimi semeni, kako je bil predelan in kako skladiščen, od kod pripeljan in kam vse prepeljan, kako so bili delavci plačani in ali so jim bile kršene pravice, kakšni so motivi proizvajalca in še in še bi lahko naštevali.
Vendar pomislimo za trenutek, kaj izražajo blagajne na koncu trgovine. In kaj naprave za preprečevanje kraj poleg njih? Izražajo neko vrzel, globoko nezaupanje, izražajo misel "ne zaupamo vam".
Če bi rekli bobu bob, bi v skladu s tem nezaupanjem na vsaki izmed blagajn z velikimi črkami (tako kot to piše na tobačnih izdelkih) moralo pisati:
"Preprosto vam ne zaupamo, da boste vzeli izdelke in plačali svoj nakup. Ne zaupamo vam zato, ker ste najbrž zelo pokvarjeni."
Šalo na stran, a vseeno se mnogi slepijo, da je tako samo zaradi nekaj posameznikov, ki goljufajo, a v temelju gre za obsežen sistemski problem, ki ni prisoten le v trgovskih centrih, katere smo vzeli za primer. Gre za vsesplošno ekonomijo nezaupanja. V današnjem času preprosto ne moreš več nikomur zaupati, pravijo. Takšni so pač časi. Kako smo prišli tako daleč?
Kot mnogi opažamo, se je nezaupanje z vsesplošnim "napredkom" le še poglobilo, medtem ko tržniki uporabljajo se trše in bolj krute prijeme, da bi nas prepričali in ohranjali iluzijo o ekonomiji zaupanja. Odgovor je ponavadi še več oglasov, več jumbo plakatov, več telefonskih klicev, več e-poštnih novic, več popustov in aktualnih ponudb itd.
To je vsekakor v skladu s širjenjem globalizacije, ki ima nezaupanje vgrajeno v samo bistvo. Z razpadom skupnosti – z industrializacijo, urbanizacijo in na koncu globalizacijo – se je izgubilo tudi zaupanje, saj kar naenkrat v prehranski verigi ne poznamo več nikogar.
Ne vemo, kako je bil nek izdelek pridelan, na kakšni zemlji in s kakšnimi semeni, kako je bil predelan in kako skladiščen, od kod pripeljan in kam vse prepeljan, kako so bili delavci plačani in ali so jim bile kršene pravice, kakšni so motivi proizvajalca in še in še bi lahko naštevali. Težko je vzpostaviti zaupanje s popolnim tujcem, ki ga nismo nikoli ne videli ne slišali, kaj šele pobliže spoznali. Potemtakem se sploh ne bi smeli čuditi, da je velika večina izdelkov zasnovanih tako netrajnostno in izdelanih tako nekakovostno, da se po nakupu lahko počutimo naravnost opeharjene. Glede na to, da med proizvajalcem in kupcem ni več nobenega, kaj šele pristnega stika, je to povsem pričakovano. Vprašajmo se – ali bi sami izdelali tako nekakovosten izdelek za svoje otroke, starše ali stare starše?
Ekonomija nezaupanja je del stare zgodbe, ki se zaključuje kljub temu, da bi jo nekateri želeli čim dlje ohraniti pri življenju. V življenju je dostikrat potrebno obrniti nov list in na vidiku je nova zgodba, z njo pa prihaja tudi ekonomija zaupanja. Velik del le-te predstavlja t.i. re-lokalizacija, kar pomeni, da bomo zopet izbirali izdelke od ljudi, ki jih poznamo in jim zaupamo, se pravi od bližnjega kmeta, od specializiranega lokalnega trgovca, od obrtnika, ki del izdelkov podarja tistim, ki si jih ne morejo privoščiti.
Ekonomija nezaupanja je del stare zgodbe, ki se zaključuje kljub temu, da bi jo nekateri želeli čim dlje ohraniti pri življenju.
Obenem bomo sodelovali z ljudmi, ki so nam pripravljeni priskočiti na pomoč in s katerimi se bomo "začutili", z njimi bomo ustvarjali, se povezovali, gradili na odnosih in si med seboj izmenjevali in/ali podarjali izdelke, tako kot je bila navada v starodavnih družbah in kot je praksa še danes v družinah in drugih povezanih skupnostih.
Tem ljudem ne bo vseeno, kakšne izdelke bodo izdelovali, prodajali, menjali ali darovali, saj bodo želeli razvijati novo mrežo zaupanja in sodelovanja, od katere bomo imeli vsi več koristi. Mantra stare zgodbe "manj zate = več zame" se bo pretvorila v samoumevno "več zate = več zame". Ne bo se več splačalo biti konkurenčen in svojega znanja skrivati pred drugimi, saj s takšno mentaliteto ne bo več možno napredovati. Sodelovanje bo prevladalo nad konkurenčnostjo.
Ekonomija zaupanja pa bo imela tudi daljnosežne pozitivne vplive na vsa ostala področja našega življenja. Strah bo izginil. Predvsem pa se bo vrnila ljubezen. In razumevanje. Z njima se bosta vrnili neskončna moč do življenja in kipeča ustvarjalnost, ki bosta vodili do kakovosti in brezskrbnosti.
Star svet umira, na obzorju pa se rojeva nov svet. Na nas je, da ga pričnemo graditi.
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!