Če vas tematika vsaj malo zanima, ste v povezavi z zdravjem gotovo že velikokrat naleteli na besedo “stres”. Stres je vpleten v razvoj praktično vseh bolezni, zato je razumevanje stresnega odziva ključnega pomena za razumevanje in zdravljenje bolezni. A zgodba je malce bolj zapletena, kot si jo po navadi predstavljamo.
Kot uvod nekaj dejstev, ki jih razloži teorija stresa:
- shujševalne diete lahko povzročijo neplodnost,
- smrt starša ali drug hujši stres lahko v hitrem času pripelje do debelosti,
- pomanjkanje spanja lahko povzroči sladkorno bolezen,
- ljudje pogosteje umirajo ponoči kot podnevi,
- pretirano ukvarjanje s športom lahko vodi do zdravstvenih težav, kot so avtoimunske bolezni in amenoreja (izostanek menstruacije).
Kaj je stres?
Večina ljudi pozna najbolj očitne vire stresa, ki jim rečemo tudi stresorji: prenapolnjeni urniki, finančne težave, prepiri med zakoncema, izguba službe in številni drugi čustveni oziroma psihološki izzivi modernega življenja.
Obstajajo pa tudi drugi dejavniki, ki v telesu sprožijo popolnoma enak stresni odziv, kot ga povzroči psihološki stres. Mednje spadajo pomanjkljiva prehrana, najrazličnejše strupene snovi, mraz, vročina, hrup, pomanjkanje spanja, nekatere vrste sevanj, alergeni, premalo gibanja in pretirano ukvarjanje s športom. Vse našteto je lahko vir občutnega stresa, kar v praksi pomeni, da imamo lahko navzven urejeno in idilično življenje, pa smo vseeno pod stresom.
En manj poznanih stresorjev je tudi tema oziroma pomanjkanje svetlobe. To razloži, zakaj več ljudi umre ponoči kot podnevi in zakaj pogosteje zbolevamo in umiramo pozimi kot poleti. Ker spanje omili nočni stres, je dober spanec ključnega pomena za zdravje. Mnoge zdravstvene težave se izboljšajo ali celo pozdravijo v krajih z bolj blagim podnebjem, kjer lahko več časa preživimo zunaj na svetlobi, uspešne pa so tudi različne oblike svetlobne terapije.
Stresni odziv
Človek, ki mu gre največ zaslug za naše razumevanje vpliva stresa na zdravje, je Hans Selye, endokrinolog madžarskega rodu. Selye je bil izjemen znanstvenik in avtor več kot 1600 znanstvenih objav ter 40 knjig. Za svoje življenjsko delo na področju stresa je prejel kar 43 častnih doktoratov in 17 nominacij za Nobelovo nagrado.
O nespecifičnih učinkih stresa se je Selye pričel spraševati, ko je pri svojem delu opazil, da imajo pacienti z najrazličnejšimi boleznimi določene simptome, ki so sovpadali s simptomi zaužitja različnih toksičnih substanc in s simptomi alergij.
"Na prvi pogled je vzrok bolezni pogosto okužba, zastrupitev, živčna izčrpanost ali preprosto starost, dejansko pa je najpogostejši vzrok smrti pri človeku porušenje hormonskega prilagoditvenega mehanizma."
- Hans Selye
S poskusi je nato ugotovil, da vse vrste stresorjev v telesu poleg specifične reakcije povzročijo tudi nespecifično reakcijo, ki jo je poimenoval stresni odziv. Prišel je do sklepa, da imajo sesalci, vključno s človekom, enoten stresni odziv (koncept je poimenoval “splošni prilagoditveni sindrom”, saj gre v samem bistvu za prilagoditev telesa na neugodno situacijo). Preprosto povedano, stres se pojavlja v nešteto oblikah, osnovna reakcija pa je vedno enaka – laboratorijske živali, izpostavljene najrazličnejšim oblikam stresa, so imele vse povečane, vnete nadledvične žleze (organa na vrhu ledvic, ki izločata hormone za regulacijo stresnega odziva) in druge hormonske motnje.
O podobnih spremembah je pisal tudi znameniti britanski zdravnik Robert McCarrison. Pomanjkljiva prehrana (npr. pomanjkanje vitaminov B-kompleksa ali beljakovin) je pri laboratorijskih živalih v vseh primerih vodila do enakih motenj – povečanih nadledvičnih žlez, atrofije oziroma slabšega delovanja ščitnice ter spolnih žlez in slabo razvitega prebavnega sistema. (Mimogrede, McCarrisonova pomanjkljiva prehrana je bila sestavljena pretežno iz predelanih ogljikovih hidratov, ki predstavljajo dobršen delež moderne prehrane.)
Slika 1: Hans Selye je potek biološkega odziva na izpostavljenost stresorjem razdelil na tri faze – alarm, prilagoditev in izčrpanost.
Pri dlje trajajoči obremenitvi, ki preseže sposobnost prilagoditve posameznika, pride do faze izčrpanosti, pri kateri se pojavijo hujši simptomi oziroma bolezen. Vse skupaj si lahko poenostavljeno predstavljamo kot kozarec, ki se skozi življenje polni z različnimi stresorji. Dokler kozarec ni poln, ne občutimo hujših simptomov. Ko se seštevek stresorjev oziroma vsebina kozarca »prelije čez rob«, pa se pojavi bolezen. Velikost kozarca oziroma sposobnost prilagoditve se razlikuje od človeka do človeka – nekateri so že ob rojstvu bolj obremenjeni in hitreje dosežejo rob, spet drugi prenesejo več. Gre za to, da vsak od nas do neke mere podeduje stres svojih prednikov (staršev in nekaj predhodnih generacij).
Slika 2: Poenostavljen prikaz kozarca oziroma seštevka glavnih stresorjev, ki so pripeljali do bolezni. Čeprav je v tem primeru »kaplja čez rob« ločitev, pa kozarec polnijo tudi mnogi drugi stresorji. Odstranitev kateregakoli od njih bo pripomogla k ozdravitvi.
Posledice stresa
Simptomi stresa so številni in se razlikujejo od človeka do človeka glede na njegove predispozicije, odvisni pa so tudi od specifičnega učinka stresorja, ki smo mu izpostavljeni.
Hans Selye je v knjigi The Stress of Life zapisal, da so prvi simptomi stresa izguba spolnega poželenja (libida) ter prebavne motnje:
“Pri živalih, ki so dlje časa izpostavljene intenzivnemu stresu, najprej pride do različnih spolnih motenj. Med stresom se spolni organi skrčijo in postanejo manj aktivni. To se zgodi sorazmerno s povečanim delovanjem nadledvičnih žlez. Klinične raziskave so potrdile, da ljudje, izpostavljeni stresu, reagirajo podobno kot živali. Pri ženskah lahko pride do nerednih menstruacij ali pa menstruacija celo popolnoma izostane, med dojenjem pa imajo lahko premalo mleka. Pri moških se pogosto zmanjšata spolno poželenje in nastajanje semenčic.”
“Prebavni sistem je še posebej občutljiv na stres v katerikoli obliki. Izguba apetita je eden izmed prvih simptomov, spremljajo pa jo lahko bruhanje, driska ali zaprtje.”
"Nismo našli niti enega vira stresa, ki ne bi povzročil [splošnega prilagoditvenega sindroma]."
- Hans Selye
V The Story of Adaptation Syndrome Selye našteva tudi številne psihične simptome stresa, kot so razdražljivost, nihanje razpoloženja, zasvojenost, nočne more, nespečnost, tesnoba, impulzivno vedenje, depresija, nezmožnost koncentracije, hiperaktivnost, izguba volje do življenja, predmenstrualni sindrom...
Če stres oziroma omenjene hormonske motnje trajajo dlje časa, lahko sledijo številne druge, resnejše posledice, kot so padec odpornosti, visok krvni tlak, bolezni srca in ožilja, razjede želodca, artritis, migrene, psihoze, rak, sladkorna bolezen ter avtoimunske bolezni.
Selye je ugotovil tudi, da stres pospeši proces staranja, kar razloži, zakaj se nekateri ljudje med izpostavljenostjo hudemu stresu hitro in opazno postarajo.
Sklep
V splošnem velja naslednje: ukrepi, ki zmanjšajo stres (npr. pravilna prehrana, zadostno spanje in gibanje, dobri odnosi, sprostitvene tehnike, izogibanje toksinom, izpostavljenost naravni svetlobi, opravljanje dela, ki nas izpolnjuje...), izboljšajo zdravje. Pri zdravljenju bolezni moramo torej poiskati in minimizirati glavne povzročitelje stresa, ki se od posameznika do posameznika razlikujejo, in biti pozorni tudi na dejavnike, ki so morda manj očitni, a zato nič manj pomembni.
PS: Veliko zanimivega o stresu lahko izveste v dokumentarnem filmu Stress, Portrait of a Killer. V njem je med drugim predstavljeno življenjsko delo raziskovalca Roberta Sapolskyja, ki je stres preučeval na pavijanih. Proti koncu filma Sapolsky opiše neverjetno preobrazbo, kateri je bil priča po tragediji, ki je doletela skupino pavijanov, iz česar se lahko naučimo pomembno lekcijo: stres in agresija nista nujno stalna spremljevalca narave...
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!