“Železo je za življenje nujno potrebno, vendar gre obenem tudi za zelo toksično kovino. Večini ljudi je znano, da svinec, živo srebro, kadmij, mangan, aluminij in arzen spadajo med toksične kovine. Zelo malo ljudi pa se zaveda, da je železo odgovorno za več bolezni in smrti kot vse omenjene kovine skupaj."
– dr. Jym Moon, biokemik in specialist za toksikologijo kovin
V zahodni kulturi že dolgo prevladuje prepričanje, da je železo nujno potrebno za moč in premagovanje utrujenosti. Veliko se vas verjetno spomni risanke o mornarju Popaju, ki je mišice ohranjal z uživanjem špinače (zgodba je sicer osnovana na napaki, saj špinača sploh ne vsebuje posebej veliko železa; menda se je nekdo zmotil in pri beleženju meritev narobe umestil decimalno vejico(1)). A znanstveni dokazi so v zadnjih desetletjih jasno pokazali, da je v razvitem svetu prekomerno nalaganje železa v telesu veliko bolj pogosto od pomanjkanja železa (ki ga ne bi smeli enačiti s slabokrvnostjo oz. anemijo(2)); v nekaterih zahodnih državah je celo tako pogosto, da ga znanstveniki označujejo kot resen javnozdravstveni problem in pomemben faktor tveganja za številna obolenja. Raziskave so presežek železa povezale z boleznimi srca in ožilja, več vrstami raka, sladkorno boleznijo, boleznimi jeter, hormonskimi motnjami, nevrološkimi boleznimi (npr. Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen), artritisom, osteoporozo, infekcijskimi boleznimi idr.(3)(4) Spodaj je predstavljenih nekaj ugotovitev specialistov za toksikologijo železa.
Dr. Randall B. Lauffer, Harvard Medical School, je s svojimi raziskavami pokazal, da bi bilo kopičenje železa v telesu lahko glavni vzrok koronarne arterijske bolezni [najpogostejši vzrok smrti na svetu, op. pr.]. Dr. Lauffer je urednik prve strokovne knjige o toksikologiji železa z naslovom Iron and Human Disease (CRC Press, 1992).
Dr. Jerome L. Sullivan, Univerza na Floridi, je ugotovil, da so zaloge železa v telesu boljši indikator tveganja za bolezni srca in ožilja od holesterola.
Dr. Eugene D. Weinberg, Univerza v Indiani, je poročal, da je železo dokazano rakotvorno za laboratorijske živali, znano pa je tudi, da povzroča raka na jetrih pri človeku. Kovina generira nastanek kisikovih radikalov in služi kot nujno potrebno hranilo za invazivne mikrobe in rakave celice.
Dr. Baruch S. Blumberg, nobelov nagrajenec za medicino, je veliko let preučeval razmerje med virusom hepatitisa B in zalogami železa v jetrih. Ugotovil je, da visoke zaloge železa v jetrih hranijo virus hepatitisa B, kar bi lahko razložilo visoko incidenco raka na jetrih pri ljudeh s hepatitisom B.
Železo je nujno potrebno za razvoj in pravilno delovanje telesa, a potrebujemo ga le v majhnih količinah, karkoli več pa za telo lahko predstavlja resno obremenitev. Presežek železa v telesu namreč ni varno vezan na organske spojine, ampak se nahaja v prosti obliki Fe(II) in Fe(III), kar ustvarja superoksidne in hidroksilne radikale, ki poškodujejo celične strukture in DNK. Železo se v prosti obliki lahko kopiči kjerkoli v telesu, kar nam razloži, zakaj presežek železa vpliva na najrazličnejše organe oziroma telesne funkcije. Železo obenem močno pospeši razvoj patogenih organizmov, kot so bakterije, virusi in glive.(3)(4)
Po naših izkušnjah je presežek železa zelo pogost problem tudi v Sloveniji – največkrat pri moških, a tudi ženske niso izvzete, še posebej po menopavzi. Zdravniki paciente redko napotijo na ustrezne teste za preverjanje zalog železa, saj le-ti niso del rutinskih preiskav, vendar jih lahko v laboratorijih enostavno naročite samoplačniško. Tudi reševanje problema je v veliko primerih enostavno – pri blažjih primerih kopičenja železa je dovolj že redno darovanje krvi in/ali sprememba prehrane, pri težjih pa pride v poštev terapevtska flebotomija oziroma redno odstranjevanje krvi pod nadzorom zdravnika.
Po naših izkušnjah je presežek železa zelo pogost problem tudi v Sloveniji – največkrat pri moških, a tudi ženske niso izvzete, še posebej po menopavzi.
Ker omenjena znanstvena dognanja o toksičnosti železa še niso dosegla javnosti, z železom še vedno ravnamo zelo neprevidno. Ženskam s slabokrvnostjo oz. anemijo (ki je v resnici lahko celo posledica kopičenja železa v telesu(2)) pogosto predpišejo dodatke železa, železo vsebujejo mnogi vitaminski dodatki in tablete, v hrano zaide v obliki prehranskih aditivov, problematično pa je lahko tudi kuhanje v železnih posodah. In kar je verjetno najhuje od vsega – v številnih državah (npr. ZDA, Kanada, Velika Britanija) se mora železo po zakonu dodajati žitaricam,(5) kar pomeni, da reaktivne železove spojine vsebujejo vsa živila, narejena iz njih. V Sloveniji so nam takšni ukrepi zaenkrat prihranjeni, a večje količine železa vseeno najdemo v proizvodih iz žitaric, uvoženih iz tujine (npr. žitarice in kosmiči za zajtrk).
Še posebej morajo biti z železom previdni posamezniki s pri belcih najpogostejšo genetsko motnjo, poimenovano hemokromatoza, pri kateri telo akumulira večje količine železa. Tudi v tem primeru gre za velikokrat spregledano bolezen, ki jo zdravniki pogosto odkrijejo šele v poznem stadiju, ko je telo že utrpelo resne poškodbe. Če je hemokromatoza odkrita pravočasno, posameznik z njo lahko normalno živi.(6)
Iz zgoraj omenjenega izhaja tudi zanimiva ugotovitev: tradicionalne prakse, kot sta puščanje krvi, ki je bilo v najrazličnejših delih sveta prakticirano kot del tradicionalne medicine, in obredni zakol (npr. košer in halal), pri katerem mora iz zaklane živali odteči čim več krvi, imajo v resnici trdno znanstveno osnovo. Kri namreč vsebuje velike količine železa, meso, ki vsebuje malo krvi, pa je bolj zdravo in bolj higienično, saj železo pospeši razvoj patogenih mikrobov. Redno izgubljanje krvi z menstruacijo je verjetno tudi en od razlogov, zakaj imajo ženske v rodni dobi nižje tveganje za bolezni srca in ožilja od moških, in zakaj se po vstopu v menopavzo njihovo tveganje prične hitro izenačevati s tveganjem pri moških. Raziskave so pokazale tudi, da je redno darovanje krvi v povprečju zelo zdrava praksa.
Uvodnemu članku o železu bo sledilo še nekaj objav na to temo, v katerih bomo pisali o testiranju in drugih praktičnih rešitvah. Če bi se želeli sami poglobiti v problematiko, pa priporočamo v branje knjigi Exposing the Hidden Dangers of Iron, avtor dr. Eugene D. Weinberg,(7) in Iron: The Most Toxic Metal, avtor dr. Jym Moon(8) (oba avtorja sta specialista za toksikologijo kovin z dolgoletnimi izkušnjami na področju motenj v presnovi železa, zato gre za nekoliko zahtevnejše branje). Kot zanimivost – dr. Eugene D. Weinberg, svetovno priznani strokovnjak za toksikologijo železa, je po kratki bolezni umrl marca 2019, star 97 let.(9) Tako on kot njegova žena, ki ga je preživela, sta za zdravje skrbela tako, da sta z rednim darovanjem krvi ohranjala zelo nizke zaloge železa.
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!VIRI
(1) How the spinach, Popeye and iron decimal
point error myth was finally bust; HealthWatch; 2016
(2) The Iron Disorders Institute Guide to Anemia; Cheryl Garrison; 2009
(3) The hazards of iron loading; Metallomics; 2010
(4) Iron toxicity (New conditions continue to emerge); Oxid Med Cell Longev; 2009
(5) Global Progress of Industrially Milled Cereal Grain Fortification; Food Fortification Initiative; 2019
(6) https://www.hemochromatosis.org/
(7) Exposing the Hidden Dangers of Iron: What Every Medical Professional Should Know about the Impact of Iron on the Disease Process; Weinberg Ph.D., E.D.; 2004
(8) Iron: The Most Toxic Metal; Moon PhD, Jym; 2008
(9) In memory of Gene Weinberg; Indiana University Bloomington; 2019