Sterilizacija in kastracija psov in mačk – pregled raziskav o škodljivosti

V poglobljeno raziskovanje škodljivih učinkov sterilizacije in kastracije pri domačih živalih nas je prisilila zgodba naše mačje mladičke, ki je po spletu naključij pri starosti treh mesecev pristala v zavetišču Horjul. Zavetišče nam je že več tednov ne želi vrniti brez opravljene sterilizacije (in drugih posegov, za katere bi nam zaračunali nekaj sto evrov), s čimer se kot lastniki ne strinjamo.

Mucka je namreč še zelo mlada in dobili smo potrditev, da bi velika večina veterinarjev v Sloveniji sterilizacijo v njenem primeru (torej pri treh do štirih mesecih starosti) odsvetovala. Poleg tega se ravnanje zavetišča Horjul zdi v očitnem nasprotju nasprotju s kodeksom veterinarske etike, ki pravi, da mora veterinar lastnika živali seznaniti z možnostmi izida posega in s potencialnimi nevarnostmi ter drugimi okoliščinami, dolžan pa je tudi dopustiti lastniku živali možnost, da se kadarkoli posvetuje o problemu z drugim veterinarjem ali specialistom.

Ta zapis je posvečen naši mucki, pri čemer upamo, da bo njena sicer zelo grenka izkušnja pomagala tudi komu drugemu.

V nekaterih državah (na primer na Norveškem) sta sterilizacija in kastracija domačih živali s kirurško odstranitvijo spolnih organov nezakoniti in se smatrata za pohabljanje oziroma kruto ravnanje z živaljo.(1)(2) Pri nas temu ni tako, vendar velika večina slovenskih veterinarjev vseeno odsvetuje prezgodnjo sterilizacijo in kastracijo domačih živali ter priporoča, da se poseg izvede šele po tem, ko so se spolni organi živali dodobra razvili (kar je pri psih in mačkah okrog 6. meseca starosti), obenem pa je žival dosegla določeno težo. Kljub temu lahko v zadnjih letih vse pogosteje zasledimo trditve, da za škodljive učinke prezgodnje sterilizacije in kastracije ni nobenih dokazov; to idejo so pri nas prevzela skoraj izključno zavetišča, ki živali sterilizirajo že zelo zgodaj (mačke na primer že pri starosti en mesec in pol).

Mnogi v vnemi, da bi se domače živali steriliziralo ali kastriralo čim prej, poseg sterilizacije in kastracije prikažejo kot tako blagodejen, da bi se v trenutku spozabe najraje šli sterilizirati ali kastrirati še sami. A se hitro spomnimo na dejstvo, da je sterilizacija, kakršna se izvaja pri domačih živalih (odstranitev jajčnikov in včasih tudi maternice pri samicah), pri ljudeh dokazano zelo škodljiv poseg z resnimi doživljenjskimi posledicami.

Mnogi v vnemi, da bi se domače živali steriliziralo ali kastriralo čim prej, poseg sterilizacije in kastracije prikažejo kot tako blagodejen, da bi se v trenutku spozabe najraje šli sterilizirati ali kastrirati še sami.

Odstranitev jajčnikov (ovariektomija) pri ženskah povzroči hiter upad pomembnih spolnih hormonov – t.i. “kirurško menopavzo” – in je bila v številnih študijah povezana s prezgodnjim staranjem in smrtjo,(3)(4)(5)(6)(7)(8) boleznimi srca in ožilja,(9)(10) kognitivnimi motnjami in demenco,(6)(11) anksioznostjo in depresijo,(6)(12)(13) parkinsonovo boleznijo,(6)(14) kroničnimi boleznimi pljuč,(15)(16) artritisom,(17) osteoporozo,(7)(17) inkontinenco(18) in še bi lahko naštevali. Posledice so toliko hujše, če se jajčnike odstrani v zgodnejši reproduktivni dobi.(3) Raziskovalci znamenite klinike Mayo so leta 2016 poročali o rezultatih njihove študije:

Tudi kastracija moških (odstranitev mod in včasih tudi penisa) se že dlje časa smatra za neetično in se z izjemo nekaj držav ne izvaja niti pri obsojenih spolnih zločincih (“… v ne tako davni preteklosti smo pričeli uporabljati drugačne načine za izražanje nehumanosti do sočloveka”(19)), kar je razlog, zakaj škodljivih učinkov kastracije pri moških ni preučevalo veliko študij. Kljub temu je bila ugotovljena povezava kastracije s sarkopenijo, preveliko telesno težo, skeletnimi težavami, kot sta osteoporoza in ukrivljenost hrbtenice, ginekomastijo (povečane prsi pri moških), pretiranim potenjem, izgubo dlake na telesu, zmanjšanjem vsebnosti kalcija v kosteh, depresijo, samomorilnostjo, čustveno labilnostjo in apatijo. Nekateri izmed teh problemov so bili še posebej povezani z zgodnjo kastracijo.(20)(21)

(Opomba: Zaradi številnih negativnih učinkov se pri ženskah in moških sterilizacija ne izvaja z odstranjevanjem spolnih organov, temveč z neprimerno varnejšimi posegi prekinitve jajcevodov in vazektomijo; ti posegi so potencialna alternativa tudi za domače živali, a več o tem spodaj.)

Kot bomo videli v nadaljevanju, se je poseg sterilizacije z odstranjevanjem spolnih organov (v nadaljevanju sterilizacija/kastracija) izkazal kot potencialno zelo škodljiv tudi pri psih, kar ni presenetljivo, saj sta si biologija človeka in biologija psa precej podobni.(22) Kljub temu lahko vsepovsod zasledimo takšne informacije:

Pregled študij iz leta 2012 razloži, da gre pri vse močnejših težnjah po rutinskemu in zgodnjemu steriliziranju/kastriranju za trend, ki v Evropo prihaja iz ZDA in v primeru katerega imajo veterinarji “očiten komercialni interes”.

Kot je razvidno iz študij, opisanih spodaj, so takšne trditve izjemno enostranske ali celo popolnoma neresnične (in to kljub temu, da so veterinarji po kodeksu veterinarske etike dolžni ravnati po znanstvenih dosežkih stroke ter nenehno obnavljati in poglabljati svoje znanje). Sistematični pregled raziskav iz leta 2007, ki vključuje več kot 50 strokovno pregledanih študij o dolgoročnih posledicah sterilizacije/kastracije psov, je zaključil:

Nadalje pregled študij iz leta 2012 razloži, da gre pri vse močnejših težnjah po rutinskemu in zgodnjemu steriliziranju/kastriranju za trend, ki v Evropo prihaja iz ZDA in v primeru katerega imajo veterinarji “očiten komercialni interes”. Pregled sklene, da je rutinski poseg sterilizacije/kastracije (še posebej pri živalih, katerih reprodukcija je pod kontrolo lastnika) “moralno neupravičen” in da bi se o posegu vedno morali odločati na individualni osnovi.(27)

V nadaljevanju bo sledil pregled študij, ki so preučevale sterilizacijo/kastracijo domačih živali in dobile podobne rezultate kot študije, narejene na ljudeh. Pregled ni popoln in se osredotoča na študije, ki so pokazale negativne učinke, v luči previdnostnega načela pa bi moral biti takšen nabor študij resno opozorilo, da lahko ti posegi (še posebej, če so opravljeni prezgodaj) živalim pustijo dolgoročne, nepopravljive posledice. Študije, navedene spodaj, lahko vsaj delno razložijo strm porast kroničnih bolezni pri domačih živalih,(28) nekateri raziskovalci pa ugotavljajo, da bi lahko rutinska zgodnja sterilizacija/kastracija paradoksalno celo prispevala k populaciji zavrženih in neposvojljivih živali, nad katero se pritožujejo zavetišča (kot rečeno so prav zavetišča izjema, ki pri nas izvaja in priporoča zgodnjo sterilizacijo).

(Na tej povezavi najdete zgodbo psa Billyja, za katerega se je izkazalo, da je zaradi prezgodnje kastracije v zavetišču utrpel hude posledice in ga zato dolgo ni nihče hotel posvojiti, nato pa je le našel lastnike, ki so šli skozi dolgoletno veterinarsko kalvarijo, ki jih je stala celo premoženje. Billyju v spomin in drugim v opomin so lastniki postavili spletno stran, na kateri najdete ogromno informacij o škodljivosti (prezgodnje) sterilizacije/kastracije.)

RAK

Povezavo med sterilizacijo/kastracijo psov in nastankom več vrst raka so pokazale številne študije (najpogosteje so omenjeni limfom, hemangiosarkom, mastocitom, urotelijski karcinom, rak prostate in osteosarkom); nekatere od njih so navedene spodaj.

Čeprav so kastracijo psov dlje časa priporočali za preprečevanje raka na prostati, pa je znanost v zadnjih desetletjih pokazala, da je praksa neosnovana – rak na prostati je bil v veliko študijah občutno bolj pogost pri kastriranih psih, prav tako se razvije v bolj agresivne oblike(29)(30)(31)(32). V eni od študij so pri kastriranih psih izmerili štirikrat večje tveganje za raka prostate,(33) v drugi pa kar osemkrat večje tveganje za urotelijski karcinom prostate (ena od najbolj agresivnih oblik raka prostate).(29)

Pri mačkih je rak prostate izredno redek, kljub temu pa več študij primera to vrsto raka opisuje pri kastriranih mačkih, kar kaže na to, da kastracija povečuje tveganje za raka prostate tudi pri mačkih.(34)(35)(36)(37)

Belanger in sod. (2017) z Univerze v Kaliforniji (UC Davis) so pri steriliziranih psicah in kastriranih psih odkrili večje tveganje za hemangiosarkom, limfom, mastocitom in osteosarkom.(38)

"V nasprotju s precej močnimi dokazi, da sterilizacija/kastracija poveča tveganje za osteosarkom, hemangiosarkom, limfom in mastocitom, so dokazi za zaščitne učinke sterilizacije/kastracije pred rakom šibki ..."

Villamil in sod. (2009) so v študiji, ki je preučevala več kot milijon psov, pri steriliziranih psicah ugotovili občutno večje tveganje za limfom v primerjavi z nesteriliziranimi živalmi,(39) nekaj starejših študij (ena od njih je prav tako preučila več kot milijon psov) pa je pokazalo večje tveganje za limfom tako pri steriliziranih psicah kot tudi pri kastriranih psih.(40) V eni od novejših študij so Bennet in sod. (2018) pri steriliziranih psicah in kastriranih psih našli približno trikrat večje tveganje za limfom.(41)

Grüntzig in sod. (2016) so v veliki študiji na psih poročali o povečanem tveganju za limfom in mastocitom pri steriliziranih psicah in kastriranih psih. Povečano tveganje za hemangiosarkom in melanocitne tumorje (nevus, melanom in melanocitom) so našli pri steriliziranih samicah, povečano tveganje za adenokarcinom in osteosarkom pa pri kastriranih samcih.(42)

Leta 2008 je Vizsla Club of America Welfare Foundation sponzoriral študijo, ki je preučevala zdravje psov pasme madžarski ptičar (vižla). Najpogostejše težave pri madžarskih ptičarjih so rak in vedenjske motnje, najpogostejši vzrok smrti pa rak (natančneje hemangiosarkom in limfom). Najpogostejše vrste raka pri tej pasmi so mastocitom, hemangiosarkom ter limfom; raziskovalci so ugotovili, da so te vrste raka (in vedenjske motnje) pogostejše pri steriliziranih/kastriranih psih.(64)

Zink in sod. (2014) so prav tako preučevali madžarske ptičarje in pri steriliziranih/kastriranih psih ugotovili povečano tveganje za mastocitom, limfom, hemangiosarkom in druge vrste raka. Pri steriliziranih psicah so izmerili 6,5-krat več raka, pri kastriranih psih pa 3,6-krat več raka v primerjavi z nesteriliziranimi/nekastriranimi živalmi. Zgodnejša ko je bila sterilizacija/kastracija, prej so bili psi diagnosticirani z rakom.(43)

Bryan in sod. (2007) so ugotovili, da je pri kastriranih psih urotelijski karcinom več kot trikrat pogostejši kot pri nekastriranih psih.(29) Povezavo med sterilizacijo/kastracijo in to vrsto raka je našlo tudi več drugih študij.(44)(45)(46) Ena od študij pa je pri steriliziranih/kastriranih psih našla dvakrat povečano tveganje za vse vrste raka na spodnjem urinarnem traktu.(47)

De la Riva in sod. (2013) so pri zgodaj kastriranih zlatih prinašalcih odkrili trikrat več primerov limfoma (limfosarkoma) kot pri nekastriranih psih. Med kastriranimi psi jih je okrog 10% zbolelo za to obliko raka. Pri nesteriliziranih psicah niso odkrili niti enega primera mastocitoma, medtem ko je imelo to obliko raka skoraj 6% pozno steriliziranih psic. Zapisali so:

White in sod. (2011) so ugotovili, da imajo sterilizirane psice štirikrat večje tveganje za mastocitom od nesteriliziranih psic. Tveganje je bilo nekoliko povečano tudi pri kastriranih samcih.(49)

Ware in Hooper (1999) sta pri steriliziranih psicah ugotovila več kot štirikratno povečanje tveganja za nastanek tumorjev na srcu in več kot petkratno povečanje tveganja za hemangiosarkom na srcu v primerjavi z nesteriliziranimi psicami.(50)

Prymak in sod. (1988) so pri steriliziranih psicah odkrili dvakrat večje tveganje za hemangiosarkom na vranici.(51) Povezavo med sterilizacijo/kastracijo in hemangiosarkomom so odkrili tudi Robinson in sod. (2020).(52)

Pri steriliziranih psicah so izmerili 6,5-krat več raka, pri kastriranih psih pa 3,6-krat več raka v primerjavi z nesteriliziranimi oz. nekastriranimi živalmi. Zgodnejša ko je bila sterilizacija oz. kastracija, prej so bili psi diagnosticirani z rakom.

Hart in sod. (2014) so pri steriliziranih/kastriranih zlatih prinašalcih in labradorcih odkrili povečano tveganje za eno ali več vrst raka (spremljali so limfosarkom, hemangiosarkom, mastocitom in tumor mlečne žleze). Pri zlatih prinašalcih je bilo tveganje še posebej izrazito, saj so imeli sterilizirani/kastrirani psi kar 3- do 4-krat večje tveganje za vsaj eno vrsto raka.(53)

V novejši študiji so Hart in sod. (2020) preučili še številne druge pasme in pri nekaterih pasmah (avstralski ovčar, bernski planšarski pes, borderski ovčar/border collie, bostonski terier, nemški bokser, koker španjel, škotski ovčar, doberman, irski volčji hrt in shih tzu) ugotovili povečano tveganje za raka pri (zgodaj) steriliziranih in/ali kastriranih živalih.(54)

Cooley in sod. (2002) so pri steriliziranih/kastriranih rotvajlerjih ugotovili za 3- do 4-krat povečano tveganje za kostni sarkom (tekom življenja je za to vrsto raka zbolelo kar 25% steriliziranih/kastriranih psov). Merili so tudi čas, ki so ga psi preživeli izpostavljeni spolnim hormonom, in ugotovili, da je imel pes toliko večje tveganje za razvoj kostnega sarkoma, kolikor krajši je bil čas, ki ga je preživel nesteriliziran/nekastriran.(55) Tudi Ru in sod. (1998) so pri steriliziranih/kastriranih psih ugotovili dvakrat večje tveganje za osteosarkom (vrsto kostnega sarkoma).(56)

VEDENJSKE MOTNJE

Zgoraj smo že omenili problematično vedenje, ki je glede na ameriško študijo iz leta 2018(57) vodilni razlog za predajo psov zavetiščem oziroma za neposvojljivost psov. Sterilizacija/kastracija se pogosto priporočata za zmanjševanje agresije pri živalih, vendar številne novejše raziskave kažejo, da so takšna priporočila neosnovana.

"Zato naše ugotovitve vodijo do paradoksa, kjer kastracija sicer zmanjša populacijo nezaželenih psov, obenem pa lahko poveča verjetnost problematičnega vedenja, ki zmanjša zaželenost kastriranih psov in poveča verjetnost njihove predaje zavetišču."

McGreevy in sod. (2018) so v dobro zasnovani študiji (preučila je več kot 6000 psov in merila dolžino časa, ki ga je pes preživel v kastriranem stanju) ugotovili, da je neprimerno vedenje, povezano s strahom in agresijo, pogostejše pri (zgodaj) kastriranih psih. Le dve neželeni obliki vedenja (markiranje z urinom in zavijanje, ko je bil pes sam) sta bili pogostejši pri nekastriranih psih, kar 26 večinoma neželenih oblik vedenja pa je bilo pogostejših pri psih, kastriranih zgodaj. To pomeni, če citiramo avtorje, da “lahko pri nekaterih psih delna oziroma celotna preprečitev pubertete sicer zmanjša markiranje z urinom, vendar vodi do mnogih drugih neželenih posledic.”

Avtorji so zapisali tudi naslednje:

Zgornje ugotovitve podpirajo tudi številne druge študije:

Po pregledu več večjih raziskav so Farhoody in sod. (2018) zapisali naslednje:

"Empirične študije niso pokazale nobenega učinka [sterilizacije/kastracije] na kontrolo populacije lastniških psov in psov v zavetiščih, čeprav se [sterilizacija in kastracija] redno priporočata v literaturi."

Število študij, ki so pokazale porast vedenjskih motenj po sterilizaciji in kastraciji, je zaskrbljujoče in na mestu je vprašanje, v kolikšni meri ti posegi sploh pripomorejo k zmanjševanju populacije nezaželjenih domačih živali. Situacija ni enoznačna, saj “empirične študije niso pokazale nobenega učinka [sterilizacije/kastracije] na kontrolo populacije lastniških psov in psov v zavetiščih, čeprav se [sterilizacija in kastracija] redno priporočata v literaturi.”(72) Dr. Kersti Seksel, veterinarka specialistka za vedenje živali iz Avstralije, je na mednarodnem kongresu izjavila: “Ne verjamem, da bomo s sterilizacijo in kastracijo rešili problematiko nezaželenih živali. Število nezaželenih domačih živali narašča kljub temu, da se zgodnja sterilizacija in kastracija v določenih državah prakticirata že več kot 20 let.” Poudarila je, da je problematično vedenje en pomembnejših vzrokov za predajo zavetiščem, in da “ne gre za to, ali steriliziramo/kastriramo ali ne, temveč je od vedenja živali odvisno, ali bo ostala v nekem domu ali ne.”(73)

V tej luči so zanimive tudi ugotovitve centra The No-Kill Advocacy iz ZDA, ki že dolga leta opozarja, da gre pri domnevno “preveliki populaciji domačih živali” v ZDA za mit, ki se uporablja za opravičevanje dejstva, da zavetišča letno evtanazirajo veliko število “neposvojljivih” živali.(74)

DEBELOST

Debelost pri domačih živalih je izjemno pogosta in je v zadnjih desetletjih v dramatičnem porastu. Najnovejše študije iz ZDA kažejo, da je predebelih kar 60% mačk in 56% psov.(75)

Pri mačkah je bila sterilizacija/kastracija v več študijah potrjena kot en glavnih faktorjev tveganja za razvoj debelosti.

Zaradi sprememb metabolizma in povečanega vnosa hrane so sterilizirani/kastrirani psi in mačke pogosteje predebeli od nesteriliziranih/nekastriranih živali.(76) Do povečanega vnosa hrane pride že v nekaj dneh po sterilizaciji/kastraciji; ena od študij je ugotovila, da so odrasli mački 7 tednov po kastraciji v povprečju pojedli kar 78% več hrane kot prej,(77) v študijah na psih pa se ta odstotek giblje okrog 20%.(76)

Pri mačkah je bila sterilizacija/kastracija v več študijah potrjena kot en glavnih faktorjev tveganja za razvoj debelosti. Allan in sod. (2000) so na mestni populaciji mačk ugotovili, da je bilo predebelih 31% steriliziranih/kastriranih živali, medtem ko ni bila predebela niti ena nesterilizirana/nekastrirana mačka.(78) Druge študije kažejo, da imajo sterilizirane/kastrirane mačke več kot trikrat večje tveganje za debelost od nesteriliziranih/nekastriranih živali, so manj aktivne in imajo znižan metabolizem.(79)(80)(81) Pri mačkih so po kastraciji izmerili hormonske spremembe (povišan leptin, prolaktin in inzulinski rastni faktor I), ki kažejo na občutne spremembe v metabolizmu.(82)

Vmesni rezultati študije na zlatih prinašalcih so debelost povezali predvsem z zgodnjo sterilizacijo. Pri živalih, steriliziranih/kastriranih pred enim letom starosti, je bilo tveganje za debelost dvakrat večje od tveganja pri nesteriliziranih/nekastriranih psih. Za vsako dodatno leto, ki ga je pes preživel nesteriliziran/nekastriran, se je tveganje za debelost znižalo za 70%. Študija je poleg tega ugotovila tudi, da so imele predebele sterilizirane/kastrirane živali za 300% povečano tveganje za kronično ortopedsko poškodbo, ki ni nastala kot posledica travme.(83)

Študije na mačkah so pokazale, da imajo mačke po sterilizaciji/kastraciji do 9-krat povečano tveganje za sladkorno bolezen.

Prevelika teža pri psih (in ljudeh) je povezana s celo serijo zdravstvenih težav in povečano umrljivostjo. Na primer, predebeli psi imajo večje tveganje za Cushingov sindrom, pretrgane vezi, zmanjšano delovanje ščitnice, bolezni sečil, bolezni ustne votline, sladkorno bolezen, vnetje trebušne slinavke, displazijo kolka in raka.(84)(85)

Glede na to, kako visok odstotek psov in mačk je v ZDA, kjer se poseg zgodnje sterilizacije/kastracije izvaja rutinsko, predebel, so nasveti, da se debelost kot posledico hormonskih motenj zaradi sterilizacije/kastracije da preprečiti z ustrezno dieto in več gibanja, v praksi zelo očitno neuspešni.

HORMONSKE MOTNJE

Sundburg in sod. (2016) so pri steriliziranih psicah in kastriranih psih ugotovili večje tveganje za hipotiroidizem (zmanjšano delovanje ščitnice) in Addisonovo bolezen.(86)

Povezavo med sterilizacijo/kastracijo in hipotiroidizmom sta ugotovila tudi Milne in Hayes (1981),(87) študija iz leta 1994 pa je potrdila, da imajo sterilizirane psice in kastrirani psi trikrat večje tveganje za hipotiroidizem od nesteriliziranih/nekastriranih psov.(88) Najpogostejši klinični znaki so bili debelost, alopecija (množična izguba dlake na predelih telesa), težave s kožo, utrujenost in slabotnost.

Belanger in sod. (2017) so pri steriliziranih psicah in kastriranih psih odkrili večje tveganje za Cushingov sindrom.(38)

SLADKORNA BOLEZEN

Cai in sod. (2019) so na ameriških eskimskih špicih ugotovili, da je kastracija psov, še bolj pa sterilizacija psic, močno povezana s kasnejšim nastankom sladkorne bolezni, starejše študije pa so pokazale povezavo med sladkorno boleznijo in kastracijo pri psih različnih pasem.(89)(90)(91)

Študije na mačkah so pokazale, da imajo mačke po sterilizaciji/kastraciji do 9-krat povečano tveganje za sladkorno bolezen.(92)(90)(93)

MOTNJE IMUNSKEGA SISTEMA

Sundburg in sod. (2016) so pri steriliziranih psicah in kastriranih psih ugotovili večjo pogostost atopičnega dermatitisa, avtoimunske hemolitične anemije, imunske trombocitopenije in kronične vnetne črevesne bolezni. Sterilizirane psice so imele tudi večje tveganje za sistemski lupus eritematozus.(86)

V drugih študijah je bila ugotovljena povezava med sterilizacijo/kastracijo in avtoimunsko boleznijo miastenija gravis (94)(95) ter akutnim vnetjem trebušne slinavke.(96)(97)

Povezava med sterilizacijo (odstranitvijo jajčnikov) in avtoimunskimi boleznimi je bila ugotovljena tudi v študijah na miših.(145)(146)

ORTOPEDSKE TEŽAVE

Razvoj skeleta živali regulirajo spolni hormoni, ki signalizirajo zaprtje rastne (epifizne) plošče pri dolgih kosteh; (98)(99) sterilizacija/kastracija pred zaključkom zaprtja rastne plošče rezultira v podaljšanih kosteh in deformiranih sklepih,(100) kar lahko vodi do različnih težav.

Duerr in sod. (2007) so odkrili povezavo med zgodnjo sterilizacijo in pretirano nagnjenim kotom platoja golenice, ki ga imajo psi večjih pasem z boleznijo sprednje križne vezi.(101)

Številne študije so pokazale, da zgodnja kastracija mačkov vodi do zakasnjenega zaprtja rastne (epifizne) plošče; pri kastriranih mačkih s to težavo so zabeležili zlome v predelu različnih rastnih plošč.(99)

Pri zlatih prinašalcih je bila razlika še veliko večja, saj je bila incidenca [težav s sklepi] pri psih, steriliziranih/kastriranih pred 6 meseci starosti, povečana za 4 do 5-krat.

Witsberger in sod. (2008) so ugotovili, da imajo kastrirani psi povečano tveganje za displazijo kolkov, kastrirani psi in sterilizirane psice pa dvakrat večje tveganje za oslabljenost sprednje križne vezi od nesteriliziranih/nekastriranih psov.(102) Spain in sod. (2004) so potrdili povezavo med displazijo kolkov in zgodnjo sterilizacijo/kastracijo.(67) Hagen in sod. (2005) so ugotovili, da so imeli sterilizirani/kastrirani psi pasme nemški bokser šest mesecev po posegu 1,5-krat večje tveganje za displazijo kolka od nesteriliziranih/nekastriranih psov.(103)

Belanger in sod. (2017) so pri kastriranih psih in steriliziranih psicah ugotovili večje tveganje za pretrgano sprednjo križno vez. Sterilizirane psice so imele tudi večje tveganje za bolezen medvretenčnih ploščic (intervertebralnih diskov).(38)

De la Riva in sod. (2013) so preučevali zlate prinašalce in ugotovili, da imajo zgodaj kastrirani samci dvakrat večje tveganje za displazijo kolkov od nekastriranih samcev. Medtem ko pri nekastriranih/nesteriliziranih psih niso našli niti enega primera pretrgane sprednje križne vezi, je imelo ta problem kar 5% kastriranih psov in 8% steriliziranih psic.(48)

Hart in sod. (2014) so odkrili dvakrat večjo incidenco težav s sklepi pri labradorcih, steriliziranih/kastriranih pred 6 mesecem starosti. Pri zlatih prinašalcih je bila razlika še veliko večja, saj je bila incidenca pri psih, steriliziranih/kastriranih pred 6 meseci starosti, povečana za 4 do 5-krat. (Pri nesteriliziranih/nekastriranih psih je bila incidenca okrog 5%.)(53)

Hart in sod. (2016) so nato preučili še nemške ovčarje in ugotovili, da so imeli psi, sterilizirani/kastrirani pred enim letom starosti, občutno povečano tveganje za težave s sklepi (porast s 7% na 21% pri samcih in s 5% na 16% pri samicah). Najpogostejša s sterilizacijo/kastracijo povezana težava je bila pretrgana sprednja križna vez.(104)

Incidenca [urinske inkontinence] v različnih študijah je med 4 in 30% pri steriliziranih psicah in le 0,3% pri nesteriliziranih psicah. Več študij je pokazalo, da so klinični znaki inkontinence intenzivnejši po zgodnji sterilizaciji.

V novejši študiji so Hart in sod. (2020) preučili še številne druge pasme in predvsem pri večjih pasmah (npr. avstralski govedar, angleški brak/beagle, bernski planšarski pes, buldog, rotvajler, bernardinec...) ugotovili povečano tveganje za težave s sklepi pri (zgodaj) steriliziranih psicah in/ali kastriranih psih.(54)

Izpah pogačice, ena najpogostejših ortopedskih težav pri psih, ki lahko vodi do šepanja, artritisa in bolečin, je bil v eni študiji na psih (O’Neill in sod., 2016) več kot dvakrat pogostejši,(105) v drugi (Vidoni in sod., 2006) pa trikrat pogostejši pri steriliziranih/kastriranih psih.(106)

V študijah na angleških brakih (beaglih) je sterilizacija povzročila pospešeno remodeliranje medenične kosti, po 6 mesecih pa so bili vidni znaki osteoporoze, kakršna se pri ženskah pojavi v menopavzi.(107) Raziskovalci so izmerili tudi izgubo kostne mase v hrbtenjači.(108)

UROGENITALNE MOTNJE

Urinska inkontinenca je pri steriliziranih psicah zelo pogosta in lahko nastopi kmalu ali z zamikom nekaj let po operaciji. Incidenca v različnih študijah je med 4 in 30% pri steriliziranih psicah(76)(109)(110)(111) in le 0,3% pri nesteriliziranih psicah.(112) Več študij je pokazalo, da so klinični znaki inkontinence intenzivnejši po zgodnji sterilizaciji.(67)(110)(112)

Seguin in sod. (2003) so ugotovili, da so dolgotrajne in ponavljajoče se okužbe sečil 3- do 4-krat pogostejše pri steriliziranih kot nesteriliziranih psicah.(113) Do podobnih rezultatov so prišli tudi Ling in sod. (1998)(114)

Lekcharoensuk in sod. (2001) so preučevali bolezni spodnjega urinarnega trakta pri mačkah in ugotovili, da imajo kastrirani mački večje tveganje za skoraj vse vrste obolenj, ki so jih preučevali, sterilizirane mačke pa večje tveganje za sečne kamne, okužbe sečil in rakave tvorbe na sečilih.(115)

Študija, ki je preučevala več kot dva milijona psov, je ugotovila, da so sečni kamni (kristali v urinu, ledvični kamni in kamni v sečnem mehurju) trikrat pogostejši pri steriliziranih/kastriranih živalih.(116)

KOGNITIVNE MOTNJE / DEMENCA

Leta 2017 so italijanski znanstveniki (Mongillo in sod.) ugotavljali, da so “[k]ljub pogostosti, s katero se sterilizacija/kastracija psov priporoča v večini zahodnih držav, posledice posega na kognitivne zmožnosti praktično neznane” in zasnovali študijo, s katero so želeli ugotoviti povezavo med odstranitvijo jajčnikov in kognitivno funkcijo pri psicah. Rezultati so pokazali, da so se nesterilizirane psice hitreje učile ter bile bolj natančne in uspešnejše pri nalogi, povezani z učenjem in spominom.(117)

Študija iz ZDA (Hart, 2001) je pokazala, da imajo kastrirani psi večje tveganje za napredovanje blage oblike s starostjo povezanega upada kognitivnih funkcij v hudo. Simptomi vključujejo dezorientacijo, spremembe v interakciji z ljudmi, izgubo natreniranih sposobnosti in spremembe bioritma.(118) Do podobnih rezultatov (napredovanje upada kognitivnih funkcij je bilo počasnejše pri nekastriranih psih) so prišli tudi Neilson in sod. (2001).(119)

Scandurra in sod. (2019) so v študiji na labradorcih in zlatih prinašalcih pokazali, da so se sterilizirane psice slabše in počasneje odzivale na kretnje človeka.(120)

Rezultati zgornjih študij sovpadajo z rezultati študij na ženskah, ki so jim odstranili maternico in/ali jajčnike(121) in s študijami na podganah.(120)

ŽIVLJENJSKA DOBA

Zagovorniki sterilizacije/kastracije pogosto trdijo, da bo poseg podaljšal življenjsko dobo živali. Glede na to, da poseg lahko poveča tveganje za nastanek številnih bolezni, so takšne trditve nelogične, zato si poglejmo, kaj o tem pravi znanstvena literatura.

Waters in sod. (2009)(122) so preučevali rotvajlerje in pokazali močno korelacijo med življenjsko dobo samic in tem, koliko časa je bilo pri samici ohranjeno delovanje jajčnikov. Z drugimi besedami, prej ko je bila psica sterilizirana, krajša je bila njena življenjska doba. Obenem so poudarili, da so do zelo podobnih rezultatov prišle tudi raziskave na ženskah, ki so jim odstranili jajčnike.(123)

Waters in sod. (2009) so preučevali rotvajlerje in pokazali močno korelacijo med življenjsko dobo samic in tem, koliko časa je bilo pri samici ohranjeno delovanje jajčnikov. Z drugimi besedami, prej ko je bila psica sterilizirana, krajša je bila njena življenjska doba.

Vendar se rezultati njihove metodološko zelo dobro zasnovane študije ne ujemajo z rezultati nekaterih drugih študij, ki so pokazale daljšo življenjsko dobo pri steriliziranih/kastriranih psih, zato so Waters in sod. skušali ugotoviti, kaj bi lahko razložilo različne rezultate. Leta 2011 so ponovili zgoraj omenjeno raziskavo, le da so tokrat uporabili metodologijo drugih študij, ki niso razlikovale med tem, kolikšen del življenja je določena žival preživela nesterilizirana/nekastrirana (neustrezna metodologija je živali razdelila le po statusu sterilizirana/nesterilizirana ob smrti, kar je podobno, kot če bi preučevali kajenje in beležili le status kajenja ob smrti, ne pa koliko let je oseba dejansko kadila). Rezultat poskusa je po našem mnenju ena najboljših demonstracij, kako zavajajoča je lahko statistika – pri uporabi neustrezne metodologije so za iste podatke, ki so pri ustrezni metodologiji pokazali, da nesterilizirane psice živijo dlje, dobili rezultat, da je življenjska doba pri nesteriliziranih psicah krajša.

Waters in sod. so zaključili, da standardna metodologija, ki se uporablja pri drugih študijah, “… vnaša resno pristranskost zaradi misklasifikacije, ki lahko pripelje do napačnih zaključkov o povezavi med odstranitvijo jajčnikov in maternice in dolgo življenjsko dobo.” To pomeni, da so študije, ki so pokazale povezavo med sterilizacijo/kastracijo in dolgo življenjsko dobo, neustrezno zasnovane, in da je torej neutemeljeno trditi, da poseg sterilizacije/kastracije podaljšuje življenjsko dobo živali.(122)

Kengeri in sod. (2013) so čez nekaj let ponovili študijo na rotvajlerjih in zopet dobili rezultat, da so psice živele toliko dlje, kolikor dlje je bilo ohranjeno delovanje njihovih jajčnikov.(124)

Dve novejši študiji sta še dodatno potrdili, da je tako psihično kot fizično počutje psov tesno povezano z izpostavljenostjo spolnim hormonom. Zlotnick in sod. (2019) so ugotovili povezavo med zgodnjo sterilizacijo/kastracijo in slabim splošnim zdravjem. Psi pomočniki, sterilizirani/kastrirani pred 7 mesecem starosti, so zaradi zdravstvenih razlogov prenehali delati dvakrat pogosteje od psov, ki so bili sterilizirani/kastrirani kasneje.(125) Zink in sod. (2023) pa so zbrali podatke o več kot 6000 psih in ugotovili, da je bil najpomembnejši faktor, ki je vplival na zdravje in vedenje psov, prav dolžina izpostavljenosti spolnim hormonom. Daljše ko je bilo obdobje, ki so ga psi preživeli nekastrirani/nesterilizirani, manj zdravstvenih težav (ortopedskih problemov, rakavih obolenj, motenj endokrinega sistema, debelosti in vedenjskih motenj) so imeli in dlje so živeli.(147)

Kaj bi lahko razložilo, da so neustrezno zasnovane študije pokazale povezavo med sterilizacijo/kastracijo in daljšim življenjem (ali boljšim zdravjem)? Znanstvena literatura navaja več dobrih razlag.(72) Ena od njih je ta, da ljudje, ki ne sterilizirajo/kastrirajo domačih živali, pogosteje prihajajo iz nižjih slojev in si težje privoščijo kvalitetno hrano ter dobro oskrbo. Logično je, da imajo živali takšnih lastnikov v povprečju krajšo življenjsko dobo in več zdravstvenih težav, zato so statistike že v osnovi pristranske v smeri podcenjevanja škodljivih učinkov sterilizacije/kastracije. Druga razlaga je, da je skupina steriliziranih/kastriranih živali v osnovi starejša, saj so morale živali, uvrščene v to skupino, preživeti čas do sterilizacije/kastracije.

Zgoraj omenjene ugotovitve podpira tudi dejstvo, da je zdravje domačih živali iz leta v leto slabše,(28) življenjska doba psov v ZDA (državi, ki je pri svojem pristopu do sterilizacije/kastracije izjemno agresivna) pa je po podatkih študije, ki jo je izvedel The Kennel Club, v samo desetih letih upadla za okrog 10%.

NEVARNOSTI OPERATIVNEGA POSEGA

Na operativni poseg sterilizacije/kastracije so še posebej občutljive mlade živali (<4-5 mesecev) z manjšo sposobnostjo termoregulacije, slabšo zmožnostjo presnove in izločanja anestetikov in protibolečinskih sredstev ter predispozicijo k hipoglikemiji.(86)(126)

Zabeležena stopnja smrtnosti zaradi z anestezijo povezanih komplikacij pri operativnem posegu je v enem pregledu raziskav znašala med 0,1% in 0,2% pri zdravih in 0,5% do 2% pri bolnih psih in mačkah.

Mačke imajo pri operativnih posegih večje tveganje za smrt kot psi, in sicer zaradi težav z intubacijo in kardiomiopatij. Hipotermija (podhladitev) tekom izvajanja anestezije pa še dodatno prispeva k višjemu tveganju.(127)(128)(129) Najbolj pogosti zapleti pri anesteziji so srčna aritmija, dilatacija želodca in previsoki odmerki zdravil.(130)

Incidenca komplikacij, ki so nastale med operativnim posegom odstranitve jajčnikov in maternice, je v raziskavi na 142 psih znašala 6,3%, medtem ko je incidenca komplikacij, ki so nastale po operativnem posegu, bila višja, in sicer 14,2%.(131) Šlo je večinoma za lažje vrste komplikacij. Zabeležena stopnja smrtnosti zaradi z anestezijo povezanih komplikacij pri operativnem posegu je v enem pregledu raziskav znašala med 0,1% in 0,2% pri zdravih in 0,5% do 2% pri bolnih psih in mačkah.(128)

Zaradi neustrezno izvedenega posega sterilizacije/kastracije pa lahko pri mačkah in psih pride tudi do drugih komplikacij (nekatere so lahko tudi dolgoročne), kot so sindrom ostanka jajčnika, ledvična disfunkcija, posledice neustrezne odstranitve maternice, urinska inkontinenca … (132)(133)

REAKCIJE NA CEPLJENJE

Moore in sod. (2005) so v retrospektivni kohortni študiji pokazali, da so imele sterilizirane psice 30% večje tveganje, kastrirani samci pa 27% večje tveganje za stranske učinke po cepljenju od nesteriliziranih/nekastriranih psov. Stranski učinki vključujejo anafilaktični šok, alergične reakcije, srbečico, srčni zastoj, cirkulacijski šok in nenadno smrt.(134) Leta 2007 so večje tveganje za reakcije na cepljenje ugotovili tudi pri steriliziranih/kastriranih mačkah.(135)

TUMORJI MLEČNE ŽLEZE, GNOJNO VNETJE MATERNICE (PIOMETRA) IN RAK MOD

Pogosto lahko slišimo, da sterilizacija/kastracija prepreči nastanek nekaterih zdravstvenih težav, kot so tumorji mlečne žleze in gnojno vnetje maternice (piometra) pri samicah ter rak testisov pri samcih. Res je, da so nekatere študije pokazale manjšo incidenco tumorjev mlečne žleze in piometre pri steriliziranih živalih, vendar lahko ob podrobnejšem pregledu znanosti vidimo, da je tudi tu zgodba v resnici precej drugačna od pogosto slišane.

"Naše ugotovitve ne podpirajo trditev, da bo [odstranitev jajčnikov in maternice], ki se izvaja s ciljem zmanjšati incidenco karcinoma mlečnih žlez in piometre, ugodno vplivala na življenjsko dobo."

Avtorji sistematičnega pregleda študij iz leta 2012 (Beauvais in sod. iz Royal Veterinary College) so sklenili, da so dokazi, da (zgodnja) sterilizacija preprečuje pojavnost tumorjev mlečne žleze, “šibki in niso dobra osnova za trdna priporočila.”(136) Podrobno opišejo, kako slabe so študije, ki so pokazale povezavo med sterilizacijo in tumorji mlečne žleze. Če podamo le en primer: večina teh študij ni upoštevala dejstva, da so nesterilizirane živali neredko izpostavljene sintetičnim hormonom (kontracepciji), ki dokazano povzročajo tumorje mlečne žleze, in že samo ta napaka bi po besedah avtorjev “lahko razložila velik del povezave med sterilizacijo in tumorji mlečne žleze.”

Druga težava pa je v tem, da je prednosti vedno potrebno primerjati z možnimi negativnimi učinki. Tu smo zopet na spolzkih tleh, saj so Waters in sod. (2017) v dobro zasnovani študiji na rotvajlerjih pokazali, da je sicer res, da so imele psice, ki so večji del življenja preživele sterilizirane, manjšo incidenco piometre in tumorjev mlečne žleze, vendar so kljub temu umirale prej od nesteriliziranih psic (nesterilizirane psice so imele v povprečju za kar 33% nižjo umrljivost oziroma so živele 17 mesecev dlje od steriliziranih psic in to kljub temu, da imajo rotvajlerji v primerjavi z drugimi pasmami zelo visoko incidenco tumorjev mlečne žleze in piometre). Zaključili so:

Tudi Zink in sod. (2014) so v študiji na madžarskih ptičarjih (vižlah) ugotovili, da je bilo tumorjev mlečne žleze pri psicah malo v primerjavi z drugimi, pri tej pasmi pogostimi vrstami raka, incidenca katerih je bila občutno večja pri steriliziranih/kastriranih živalih.(43)

Podobne rezultate so pokazale tudi študije na ženskah, ki so jim odstranili jajčnike. Incidenca raka na dojki in jajčnikih naj bi bila pri njih manjša, vendar kljub temu umirajo prej.(123)

Avtorji sistematičnega pregleda študij iz leta 2012 (Beauvais in sod. iz Royal Veterinary College) so sklenili, da so dokazi, da (zgodnja) sterilizacija preprečuje pojavnost tumorjev mlečne žleze, "šibki in niso dobra osnova za trdna priporočila."

Raka mod naj kastrirani samci ne bi mogli dobiti (kar sicer ni čisto res; v literaturi so opisani primeri kastriranih psov in mačkov, pri katerih se je rak mod razvil kljub kastraciji (138)(139)). Rak mod se pri psih pojavi relativno pozno (povprečno pri desetem letu starosti) in se večinoma dobro odzove na terapijo in ne širi na druge organe.(26) Ena od študij je ugotovila, da je bila velika večina tumorjev na modih, ki so jih našli pri biopsijah in obdukcijah psov, benigna (nenevarna), saj so le izjemoma metastazirali na druge organe.(140) Pri mačkah je rak mod izjemno redek, saj je v literaturi opisanih le nekaj primerov.

Pri mačkah so tumorji mlečne žleze tretja najpogostejša oblika raka, vendar je bila kljub vsemu v eni novejših študij iz Švedske letna incidenca (le) okrog 2/1000, podatki za sever Italije pa kažejo, da je celo manjša od 0,8/1000).(141)(142) Za psice pa podatki za sever Italije kažejo, da je letna incidenca tumorjev mlečne žleze 2,5/1000.(143)

NALEZLJIVE BOLEZNI

Predvsem v zvezi z mačkami lahko pogosto slišimo tudi, da bo sterilizacija/kastracija preprečila prenašanje nalezljivih bolezni, saj naj bi zmanjševala agresijo (ugrize). Pustimo zaenkrat ob strani zgoraj omenjene ugotovitve, da kastrirani samci niso nujno manj agresivni od nekastriranih, in se osredotočimo na druge argumente. Študije so pokazale, da imajo prostoživeče mačke (ki so večinoma nesterilizirane/nekastrirane, živijo v mačjih kolonijah in bi v teoriji morale imeti več nalezljivih bolezni) pogosto enako ali celo nižjo stopnjo FeLV in FIV kot lastniške mačke.(149)(150) Študija iz Brazilije je pokazala, da imajo prostoživeče mačke v Sao Paolu (kjer so pričakovali zelo visoko okuženost) stopnjo okuženosti s FeLV le 0,3%,(151) finska študija pa je pri prostoživečih mačkah na območju Helsinkov pokazala stopnjo okuženosti s FeLV le 1%.(152) Očitno je torej, da celo nekastrirane in nesterilizirane prostoživeče mačke niso nujno “gojišče bolezni” in da so verjetno za pojavnost bolezni odločilni drugi faktorji, kot npr. prenaseljenost v urbanih območjih s pomanjkanjem kvalitetne hrane. Zanimivo je, da so dolga leta priporočali mačke zapirati v stanovanja, češ da se bomo tako izognili okužbam, zdaj pa vse pogosteje slišimo, da mačke, ki živijo zunaj (tudi v prostoživečih kolonijah) ne živijo v dovolj tesnem stiku, da bi se virus med njimi razširil.(153)(161)

Glede na uradne podatke do 40% s FeLV okuženih mačk okužbo premaga brez posledic, medtem ko jih huje zboli le okrog 20-30%, kar kaže na to, da so dejansko odločilni drugi faktorji. Če žival kvalitetno hranimo, je ne izpostavljamo strupom in ji nudimo varen dom, se nam takšnih infekcij verjetno ni potrebno posebej bati.

Zgodba okrog okužbe mačk s FIV (“mačji AIDS”) pa je naravnost absurdna. Številne študije so pokazale, da mačke, ki so testirale pozitivno na FIV, živijo enako dolgo kot mačke, ki so na testu za FIV negativne.(154)(155)(156)(157)(158) Zakaj torej panika okrog te diagnoze? Če bi FIV povzročal kakršnokoli omembe vredno bolezen, bi pri okuženih mačkah pričakovali vsaj nekoliko znižano življenjsko dobo. A to še ni vse, saj so študije pokazale tudi, da se FIV med mačkami v normalnih pogojih sploh ne prenaša.(159)(160)(161) Skupina ljudi, ki se ukvarja s FIV-pozitivnimi mačkami, je pri svojem dolgoletnem delu opazila, da z “okuženimi” mačkami ni nič narobe, poleg tega niso opazili niti enega prenosa virusa z okužene na zdravo mačko. Zato so sprožili akcijo, v katero je trenutno vključenih že več kot 1000 mačk. Opazovanje v študijo vključenih mačk je njihove prvotne ugotovitve le še potrdilo – še vedno čakajo na prvi prenos z okužene na neokuženo mačko, na podlagi statistike pa so sklenili tudi, da so simptomi oziroma bolezni, zabeleženi pri FIV-pozitivnih mačkah, niti malo ne razlikujejo od simptomov in bolezni, zabeleženih pri FIV-negativnih mačkah.(162)

Dobro je vedeti tudi, da so testi za omenjene bolezni tako nezanesljivi, da so v zadnjih letih zavetiščem pričeli priporočati, naj prenehajo z rutinskim testiranjem mačk za FeLV in FIV. En od virov navaja, da je na vsakih 1000 testiranih mačk (v populaciji s 3% stopnjo FeLV) 17 od 47 mačk, ki testirajo pozitivno na virus, v resnici neokuženih. To pomeni, da je 36% pozitivnih rezultatov lažno pozitivnih.(163) Drug vir navaja še bolj šokantne podatke, saj se je test VetScan Rapid v eni od študij izkazal kot 85,7% specifičen, kar pomeni, da so med 17 pozitivnimi rezultati le 3 resnično okuženi. Z drugimi besedami, več kot 82% živali, pozitivnih na tem testu, je lahko lažno pozitivnih.(164)

Ob vsem tem se lahko vprašamo, koliko mačk je bilo po nepotrebnem ubitih zaradi panike okrog nepomembnega pozitivnega rezultata na testih za FIV in FeLV.

Panika okrog nalezljivih bolezni je torej (milo rečeno) pretirana, sterilizacija/kastracija pa poslabša splošno zdravje živali, kar bi po vsej logiki moralo povečati dovzetnost za komplikacije zaradi okužb.

ZAKLJUČEK

Iz zgornjih študij je razvidno, da sterilizacija in kastracija, kakršni se trenutno prakticirata na domačih živalih, še zdaleč nista posega, ki jih gre jemati zlahka, kaj šele izvajati brez posveta z lastnikom živali in njegovega dovoljenja. In čeprav je bila velika večina študij narejena na psih, to ne pomeni, da mačke zaradi posega ne utrpijo škode; razlika je predvsem v tem, da je mačke preučevalo zelo malo študij in zanje preprosto nimamo podatkov, poleg tega je incidenca mnogih bolezni pri mačkah nižja kot pri psih in je zato potrebno preučiti večje število živali, da pridemo do statistično pomembnega rezultata (opazili smo, da so nekatere študije, ki niso pokazale škodljivih vplivov sterilizacije pri mačkah, preučevale le manjše število živali). Pri informacijah, pridobljenih iz zgornjih študij, je jasno: pri kakršnikoli negotovosti bi morali nujno upoštevati previdnostno načelo.

Situacija postane še toliko bolj zanimiva, ko izvemo, da za preprečevanje brejosti obstajajo alternative trenutni praksi sterilizacije in kastracije. V študijah sta večkrat omenjeni vazektomija in histerektomija (odstranitev maternice), spet drugi kot najvarnejšo metodo pri samicah omenjajo prekinitev jajcevodov. Pri vseh omenjenih posegih se jajčniki ohranijo, pri vazektomiji in prekinitvi jajcevodov pa ohranimo vse organe, zato ni presenetljivo, da se prav teh dveh metod, ki ne vplivata na hormonsko ravnovesje in sta dokazano varnejši, poslužujemo za sterilizacijo ljudi. Težko je verjeti, da se ti posegi na domačih živalih zelo redko izvajajo (dobili pa smo podatek, da jih v Sloveniji kljub vsemu izvaja vsaj en veterinar).

Prva študija, ki je preučila vplive alternativnih metod sterilizacije (vazektomija pri samcih in histerektomija pri samicah) na zdravje psov, je bila zaključena leta 2023. Pokazala je, da so bile živali, sterilizirane z uporabo alternativnih metod, veliko boljšega zdravja od klasično kastriranih/steriliziranih živali. Imele so tudi občutno manj vedenjskih motenj.(147)

V angleško govorečih državah se je situacija zaradi številnih novih dokazov o škodljivosti sterilizacije in kastracije v zadnjih letih končno pričela spreminjati, zato zaključimo z besedami avstralskega veterinarja dr. Jamieja Mulcahyja, ki je bil na podlagi dokazov primoran spremeniti svoje mnenje:

In res je čudno. Upajmo, da ta zbirka informacij pripomore k premiku v pravo smer tudi pri nas.

DELITE NAPREJ

Podprite naš projekt

Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!

2€

5€

10€

20€

VIRI