V prvem delu eseja Charles Eisenstein razloži, kako je denar, kakršnega poznamo danes, pripomogel k odtujenosti, tekmovalnosti in pomanjkanju ter privedel do potrebe po neskončni ekonomski rasti, ki uničuje planet. V drugem delu, ki je pred vami, pa je opisan denar prihodnosti, ki bo imel nasprotne učinke: obilje namesto pomanjkanja, radodarnost namesto pohlepa in trajnostnost namesto uničevanja. (V branje priporočamo tudi Charlesovo knjigo z naslovom Sveta ekonomija, ki je v elektronski obliki dostopna brezplačno.)
Avtor: Charles Eisenstein
Obstoječi denarni sistem ustvarja potrebo po neskončni rasti, uteleša linearno razmišljanje, kljubuje cikličnosti narave in nas neprestano priganja, da vse vrste bogastva pretvarjamo v denar. Koncept obresti vodi do tekmovalnosti, sistemskega pomanjkanja in koncentracije premoženja. Tesno je povezan s tem, da se vidimo kot ločeni, med seboj tekmujoči posamezniki, ki stremijo k temu, da si pod oznako “moje” podredijo vedno večji kos sveta. A človeška identiteta gre danes skozi globoko preobrazbo, del spremenjenega zavedanja samega sebe in sveta pa bo tudi nov denarni sistem, ki bo v skladu z novim človekom.
Ker imajo obresti odločilno vlogo, je najpomembnejša lastnost alternativnega denarnega sistema ta, da v njem ni prostora zanje. En izmed takšnih sistemov je Frei Geld oziroma svobodni denar, ki ga je Silvio Gesell leta 1906 predlagal v svoji knjigi Naravni ekonomski red. Gesellov svobodni denar ima lastnost negativnih obresti, ki jim rečemo ležarina. Na tak denar je potrebno vsake toliko časa nalepiti kolek, ki mu odšteje del vrednosti, kar bi lahko poimenovali tudi uporabnina. Z drugimi besedami, takšnemu denarju vrednost sčasoma upada (seveda bi danes to lahko potekalo elektronsko).
Če vse skupaj zveni preveč radikalno, da bi delovalo, vam lahko povem, da je koncept pohvalil celo en najbolj znanih ekonomistov John Maynard Keynes (z enim pomislekom(1)). Še več, sistem je bil v preteklosti uspešno preizkušen in je danes zopet v uporabi.
Najbolj znan primer takšnega denarja je bilo avstrijsko mestece Wörgl leta 1932. Vsak bankovec valute je ostal veljaven le, če je mesečno dobil kolek v vrednosti 1% bankovca (s čimer se mu je vrednost zmanjšala za 1% začetne vrednosti). Ta ukrep je povzročil, da ljudje denarja niso kopičili, ampak so ga hitro zapravili, celo davke so plačevali prej. Namesto da bi s kopičenjem denarja služili kot pri obrestovanju, ležarina kopičenje spremeni v breme, podobno kot je lastnina breme nomadskim lovcem in nabiralcem. Ekonomija v Wörglu je zacvetela in brezposelnost se je zmanjšala kljub temu, da se je gospodarska kriza v Avstriji poglabljala. Javna dela so bila opravljena in razcvet se je nadaljeval, vse dokler ni ogrožena centralna banka Wörglove valute (in na stotine posnemovalcev) leta 1933 prepovedala z zakonom.(2)
Podobna zgodba se je odvila v ZDA. Ker je bila državna valuta zaradi epidemije bančnih zlomov v hudih težavah, so ljudje in lokalne vlade ustvarili svoje valute. Do leta 1933 je imelo na stotine mest in celo zveznih držav t.i. “krizne valute”.(3) Veliko teh valut je bilo podobnih valuti v Wörglu, saj so se posluževale koncepta ležarine. A kljub temu, da so imele krizne valute podporo slavnega ekonomista Irvinga Fisherja, jih je Franklin Roosevelt v strahu pred decentralizacijo, ki bi jo prinesle nove valute, prepovedal in uvedel “New Deal”.(4)
Danes smo na robu podobne krize in zopet lahko izbiramo med enakimi možnostmi – ali bomo še naprej krpali star sistem z zaostrovanjem centraliziranega nadzora, ali pa bomo prenehali z nadzorom in vstopili v nov svet. Zavedati se je potrebno, da bi bile posledice uvedbe valute z ležarino izredne in vseprežemajoče, saj bi vplivale na ekonomske, družbene, psihološke in duhovne dimenzije življenja. Denar je tako bistven, tako zelo odločilen za delovanje naše civilizacije, da bi bilo brez sprememb v samih temeljih denarnega sistema naivno pričakovati kakršenkoli resničen premik v našem načinu življenja.
V osnovi ležarina deluje tako, da materialne dobrine, podvržene naravnim ciklom propadanja in obnove, osvobodi povezanosti z denarjem, ki vedno le eksponentno raste. Kot sem opisal v prvem delu, nas ta dinamika vodi v uničenje, saj bomo zaradi nje izčrpali vse družbeno, kulturno, naravno in duhovno bogastvo. Valuta z ležarino denar zgolj podredi naravnim zakonom, katerim so podrejene tudi vse druge naravne dobrine, ki jih je potrebno vzdrževati, da ohranijo vrednost. Gesell je zapisal:
“Zlato ni v harmoniji z lastnostmi naših dobrin. Zlato in slama, zlato in bencin, zlato in guano (gnojilo, op.pr.), zlato in opeka, zlato in železo, zlato in krzno! Le nora domislica, pošastna halucinacija, le doktrina ‘vrednosti’ lahko premosti prepad. Dobrine – slama, nafta, guano in ostalo – se lahko brez težav izmenjujejo le v primeru, ko je ljudem vseeno, ali posedujejo denar ali dobrine, in to je možno le v primeru, ko je denar podvržen enakim lastnostim, kot jih imajo dobrine. Mar ni očitno? Dobrine zgnijejo, propadejo, zarjavijo in se polomijo, in samo denar, ki ima enake lastnosti, se lahko varno, hitro in poceni uporablja kot sredstvo menjave. Takega denarja ne bo nihče cenil bolj od dobrin.
Le denar, ki zastara kot časopis, zgnije kot krompir, zarjavi kot železo in izhlapi kot eter, lahko dobro služi kot orodje za menjavo krompirja, časopisov, železa in etra. Tak denar nima prednosti ne pri kupcu ne pri prodajalcu. V tem primeru se od dobrin (v zamenjavo za denar) ločimo le zato, ker potrebujemo denar kot sredstvo za menjavo, in ne zato, ker pričakujemo, da bomo s posedovanjem denarja pridobili prednost.”
(5)Ležarina torej denar ponovno opredeli kot sredstvo menjave, namesto da bi služil kot hranilec vrednosti. Takšen denar ni več izvzet iz univerzalnih zakonov narave, kjer stvari zarjavijo, zgnijejo, propadejo ali splesnijo (kroženje naravnih virov). Takšen denar ne ohranja več utvare, da je človeški svet ločen od narave.
Gesellova izjava “…pošastna halucinacija, doktrina ‘vrednosti’…” namiguje na še en učinek ležarine – z njeno pomočjo začnemo prevpraševati koncept vrednosti. Vrednost vsakemu objektu na tem svetu pripiše številko. Abstrakcijo, nespremenljivo in neodvisno, poveže z nečim, kar se stalno spreminja in obstaja le v razmerju z vsem ostalim. To je del zdrsa človeštva v svet reprezentacij, del redukcije sveta na nabor podatkov. Ležarina takšno razmišljanje spreobrne, saj odstrani pomembno ločnico med človeškim in naravnim. Ko denarja ne bomo več cenili bolj od dobrin, se bomo otresli navade, da stvari določamo glede na to, koliko so vredne.
Medtem ko je pri uporabi obresti nujno diskontiranje prihodnjih denarnih tokov, ležarina spodbuja dolgoročno razmišljanje. Gledano z vidika računovodstva, ki je v uporabi danes, se gozd bolj splača takoj posekati, če zanj lahko iztržimo 50 milijonov dolarjev, kot pa da bi z ohranjenim gozdom dolgoročno ustvarjali milijon dolarjev letno (ohranjen gozd ima namreč pri 5-odstotni diskontni stopnji neto sedanjo vrednost le 20 milijonov dolarjev). Rezultat je dobro poznano ozkogledno razmišljanje korporacij, ki žrtvujejo dolgoročno dobrobit – včasih tudi svojo lastno – v zameno za kratkoročne dobičke. Takšno ravnanje je v ekonomiji, ki temelji na obrestih, popolnoma racionalno; v sistemu, ki uporablja ležarino, pa bi sebični interes narekoval, da gozd ohranimo. Posledično pohlep ne bi več spodbujal plenjenja na račun prihodnjih generacij.
Medtem ko obresti spodbujajo koncentracijo premoženja, ležarina spodbuja njegovo porazdelitev. V vsaki ekonomiji, kjer pride do specializacije dela, moramo ljudje stvari med seboj izmenjevati. Tako obresti kot ležarina predstavljajo prispevek, ki ga plačujemo za uporabo denarja, ključna razlika pa je v tem, da gre ta prispevek v primeru obresti k tistim, ki imajo denar, v primeru ležarine pa se tistim, ki denar imajo, zaračuna. V drugem primeru ima premoženje visok strošek vzdrževanja, s čimer se poustvari dinamika, ki je določala odnos nomadskih plemen do kopičenja lastnine.
V trenutnem sistemu varnost povezujemo s kopičenjem denarja, v sistemu z ležarino pa varnost temelji na obstoju produktivnih kanalov, kamor denar usmerimo – pomembno je torej dobro upravljanje pretoka denarja, posledično pa je poudarek na odnosih in ne na imetju. Ležarina je v skladu z drugačnim pojmovanjem jaza, ki se ne potrjuje tako, da vedno več sveta kopiči znotraj meja konceptov “jaz” in “moje”, temveč z razvijanjem in poglabljanjem odnosov z drugimi. Tak sistem spodbuja recipročnost, delitev in hitro kroženje bogastva.
V današnjem sistemu je veliko bolje imeti tisoč dolarjev, kot pa da nam bi bilo deset ljudi dolžnih po sto dolarjev. V sistemu z ležarino je ravno obratno. Ker se denarju vrednost zmanjšuje, ti ga bom z veseljem posodil, če ga imam trenutno preveč, podobno kot bi ti dal kruh, če bi ga imel več, kot ga lahko pojem. Če bom v prihodnosti jaz potreboval denar, lahko zahtevam nazaj posojeno, ali pa dobim novo posojilo od kogarkoli v mojem omrežju, ki bo imel v tistem trenutku preveč denarja. Kot je zapisal Gesell:
“Z uvedbo svobodnega denarja denar postane kot dežniki; prijatelji in znanci drug drugemu stalno pomagajo s posojili. Nihče ne kopiči, niti ne more kopičiti rezerv denarja, saj mora denar stalno krožiti. In prav zato ker nihče ne more kopičiti rezerv, rezerve niso potrebne. Kroženje denarja je namreč stalno in nemoteno.”
(6)Denar tako ne bi bil več redka dobrina, ki jo kopičimo in skrivamo pred drugimi; namesto tega bi krožil z največjo možno hitrostjo (V). Izdajatelj denarja bi zagotavljal stabilne cene (v skladu z enačbo MV=PQ) z uravnavanjem količine valute v obtoku (M), tako da bi le-ta ustrezala realnemu bruto družbenemu proizvodu (Q). Enak rezultat bi dosegli z Lietaerjevim predlogom – vezavo valute na košarico dobrin, ki ustreza strukturi celotne ekonomske aktivnosti.
Dinamika sistema valute z ležarino zagotovi, da imajo denarja vsi dovolj. To je v nasprotju s trenutno ekonomijo, kjer se obenem soočamo tako s presežkom materialnih dobrin kot tudi z njihovo izjemno neenakomerno porazdelitvijo. To je pripeljalo do absurdne situacije, ko je na stotine milijonov ljudi brezposelnih ali pa delajo trivialne, nesmiselne stvari, medtem ko veliko pomembnega, smiselnega dela ostaja nepostorjenega. Gre za očiten razkorak med človeško kreativnostjo in potrebami. Gesell je zapisal:
“Pri svobodnem denarju je povpraševanje neločljivo od denarja in ni več odraz volje imetnikov denarja. Svobodni denar ni orodje povpraševanja, ampak povpraševanje samo, povpraševanje materializirano, ki je enako ponudbi, ki je vedno bila in vedno bo nekaj materialnega.”
(7)Ko gledam revščino tega sveta in tesnobno, obupano in destruktivno gonjo za lažnimi sanjami o varnosti, se komaj zadržujem, da ne bi na glas protestiral. Pa ne zato, ker je nepravična, čeprav je, ampak zato, ker je tako zelo nepotrebna! Ker v resnici živimo, in vedno smo živeli, v svetu obilja. Problem je le v tem, da je trenutni denarni sistem (in spreminjanje divjine v individualno lastnino) ustvaril umetno pomanjkanje, ki je popolnoma nepotrebno. Ne manjka nam hrane in nobene druge dobrine; pomanjkanje denarja je tisto, kar posledično ustvari tudi pomanjkanje vsega drugega.
V visoko specializirani, tehnološki družbi se nas mora večina za normalno življenje posluževati izmenjave. Zato potrebujemo sredstvo menjave – denar. Nekateri ljudje zato ne vidijo druge izbire, kot da se vrnemo nazaj v preteklost v primitivne družbe, da zavrtimo nazaj tisoče let razvoja civilizacije, ki ga (razumljivo) vidijo kot veliko napako. A scenarij se spremeni, če denar, namesto da jo uničuje, poustvari družbeno dinamiko lovcev-nabiralcev. V teh družbah je lovec, kadar je ujel večji plen, večino mesa podaril drugim – razdelil ga je glede na sorodstvene vezi, osebne simpatije in potrebe posameznikov. Podobno kot velja za denar z ležarino, je tudi v tej situaciji boljše, da ti je več ljudi dolžnih uslugo, kot pa da nakopičiš cel kup gnijočega ali posušenega mesa, ki ga je potrebno prenašati naokoli in varovati. Zakaj bi to sploh hotel, ko pa je skupnost prav tako radodarna do tebe, kot si ti do njih? Varnost je izvirala iz delitve dobrin. Sreča tvojega soseda je bila tudi tvoja sreča. Če si naletel na velik vir bogastva, si priredil veliko zabavo. Tako je vse skupaj razložil član plemena Piraha, ko so ga povprašali, kako shranjuje hrano: “Hrano shranjujem v trebuhu mojega brata.”(8)
Valuta z negativnimi obrestmi je korak naproti tradicionalnim darilnim ekonomijam, ki so krepile in določale skupnosti. Kot je o teoriji darovanja Lewisa Hyde-a zapisala Jessica Prentice: “Del svete oziroma erotične energije daril je to, da jih prejemnik ne more kopičiti – darilo mora potovati naprej ali pa mora obdarjenec podariti drugo darilo, saj se energija podarjanja le tako premika naprej. Bistvo daril je v toku in mišljeno je, da krožijo.”(9) To je popoln opis svobodnega denarja, ki enako kot darilo, ki nabira prah v kotu, izgublja vrednost, če ga ne uporabljamo. Svobodni denar zavira željo po stalnem povečevanju in kopičenju zasebnega, področja “mene” in “mojega”. Medtem ko obrestni denar krči območje jaza, dokler ne ostane le še osamljeni, preračunljivi ego moderne civilizacije, ležarina razširi naš krog ter nas ponovno združi s skupnostjo in človeštvom, in s tem konča umetno ustvarjeno pomanjkanje in tekmovalnost dobe oderuških obresti.
Ležarina pooseblja odpor lovcev-nabiralcev do kopičenja hrane oziroma katerekoli materialne dobrine, in kot taka lahko obudi mentaliteto obilja. Tak pogled vodi do spontane, naravne delitve, kjer ni prostora za noro gonjo po posedovanju sveta. Predstavlja duhovno vrnitev k “originalni bogati družbi” Marshalla Sahlinsa, a na višji ravni kompleksnosti. To ni tehnološka vrnitev v kameno dobo po propadu civilizacije, kot si predstavljajo nekateri primitivisti, temveč duhovna vrnitev.
Pomislite na koncept bogastva v plemenu !Kung, ki ga razloži naslednja korespondenca med antropologom Richardom Leejem in članom plemena !Kung, !Xomo:
!Xomo sem vprašal, “Kaj naredi človeka //kaiha (bogatega človeka) – morda to, da ima veliko vreč //kai (biserov) in drugih dragocenosti v svoji kolibi?”
“To, da imaš veliko //kai, te ne naredi bogatega”, je odgovoril !Xoma. “//Kaiha postaneš, ko zaradi tebe veliko stvari potuje naokoli.”
Kar je !Xoma hotel povedati, je bilo verjetno to, da pri njih bogastva ne definira količina stvari v tvoji lasti, temveč število tvojih prijateljev. Bogata oseba je tista, ki pogosto izmenjuje dobrine z drugimi.
(10)Bogastvo v sistemu z ležarino se razvije v nekaj podobnega modelu na otočju Melanezije, kjer je bil glavni tisti, ki je imel funkcijo “postaje za delitev stvari, ki poteka vzajemno med različnimi skupinami”.(11) Družbenega statusa niso povezovali s kopičenjem denarja in lastnine, temveč z velikodušnostjo. Si lahko predstavljate družbo, v kateri bi imeli prestiž, moč in vodilne položaje tisti, ki bi bili zmožni največ dajati?
V sistemu, kjer bo obilje posledica vzajemne delitve dobrin, naš cilj ne bo več služenje denarja za preživetje. Namesto tega se bomo osredotočili na to, kako svoje darove najbolje razdajati. Tako si denar in ustvarjalnost ne bosta več navzkriž.
Predstavljajte si življenje, kjer se osredotočite na ustvarjanje, na svoje darove, na to, da služite družbi, v mirnem zavedanju, da bo za vaše potrebe poskrbljeno – takšna ekonomija je možna. V njej je tekmovalnost omejena na željo po odličnosti v vsem, kar počnemo. V njej je produktivno delo rezultat želje, da ustvarimo lepši svet, in ne želje, da si ga lastimo: da živimo in ne le preživimo. Vsi v svojih srcih vemo, da je takšna ekonomija možna. To so naše sanje, ki jih zanikamo, ker moramo “zaslužiti za preživetje”. Življenje postane grd posel, borba. Doba obresti nad nami izvaja pritisk, ki se mu lahko upiramo, nikoli pa mu ne moremo pobegniti; preživeti na tak način pomeni zanikati umetnost, smisel in lepoto.
Besedna zveza “ne morem si privoščiti” pojasni, kako pogosto denar zavira našo prirojeno nagnjenost k prijaznosti, velikodušnosti, prostočasenju in ustvarjalnosti. Obrestni denar ustvarja pohlep, ki ga zamenjujemo za človeško naravo, in ohranja pri življenju iluzijo, da sta varnost in obilje rezultat tega, da si lastimo večji in večji del sveta, da povečujemo območje “mene” in “mojega” na račun drugih ljudi, živali, rastlin in ekosistema. Prav tako je v diametralnem nasprotju z naukom karme, ki pravi, da kar naredimo svetu, naredimo tudi sebi. V trenutnem denarnem sistemu razdajanje drugim pomeni manj zame! Svobodni denar to vlogo obrne in denar uskladi z naukom karme, saj pooseblja osnovno načelo, da s tem ko obogatimo svet, obogatimo tudi sebe.
Ko bogastvo ne bo več pomenilo kopičenja, ampak bo predstavljalo bogastvo odnosov, bo bogastvo vsakega posameznika obogatilo vse. Privoščili si bomo lahko ustvarjalnost, saj bo denar njen zaveznik in ne nasprotnik. Posel bo postal iskanje načinov, kako bogastvo podeliti z drugimi, namesto iskanja načinov, kako ga drugim odvzeti. Naša življenja posledično ne bodo več polna cenene robe. Delo ne bo več omejeno s služenjem denarja, ampak bomo iskali načine, kako najbolje služiti drug drugemu in svetu, upoštevajoč edinstvene naravne darove in temperament vsakega posameznika. In očitno je, da bo to vodilo do obilja – tako duhovnega kot finančnega, saj ta dva ne bosta več v konfliktu.
Želel bi komentirati še priljubljene novodobne ideje “programiranja za uspeh”, “prepuščanja toku obilja” ipd., katerih sporočilo je, da lahko postaneš bogat z močjo pozitivnega razmišljanja. Te ideje izvirajo iz pravilne ideje – zavedanja, da je pomanjkanje posledica naših kolektivnih prepričanj in ne osnovna realnost – a so žal v popolnem nasprotju z današnjim denarnim sistemom. Ena od idej programiranja za uspeh je ta, da se osvobodimo krivde, ki izvira iz prepričanja, da si bogat lahko le na račun drugega; da je več zate manj za druge. Težava (opisana v prvem delu) je v tem, da je v trenutnem denarnem sistemu res tako! Več zame je dejansko manj za druge. Obseg monetiziranega raste na račun narave, kulture, zdravja in duha. Krivda, ki jo čutimo v zvezi z denarjem, je upravičena. Seveda lahko z denarjem ustvarimo tudi lepe stvari in plemenite organizacije, vendar na nekem nivoju vedno “oropamo Petra, da bi plačali Pavlu”. Ne razumite me narobe – ne trdim, da se ne smete prepustiti toku obilja; ravno nasprotno: ko bo to storilo dovolj ljudi, se bo denarni sistem spremenil v skladu z novimi prepričanji. Današnji denarni sistem temelji na ideji ločenosti. Je tako vzrok kot posledica tega, da se vidimo kot diskretni, ločeni subjekti v vesolju, ki je Drugo. Toku obilja se lahko prepustimo le, če se osvobodimo te identitete in se prepustimo bogastvu našega resničnega, povezanega jaza. Naša nova identiteta ne bo hotela imeti opravka z obrestmi.
Moj dragi bralec, pomisli... Si to res ti, ko rečeš, “Posodil ti bom denar, a le, če mi boš vrnil še več?” Če denar potrebujemo za življenje, mar ni to recept za suženjstvo? Odpuščanje dolgov, po čemer je bil znan Solon, je bil rezultat zasužnjevanja naraščajočega dela zadolženega prebivalstva. Danes so mladi ljudje sužnji študentskih kreditov, lastniki hiš sužnji hipotek, celotni narodi nerazvitega sveta pa sužnji posojil iz tujine. Obresti so suženjstvo. In ker suženjstvo ponižuje tako sužnjelastnika kot sužnja, globoko v srcu s tem nočemo imeti opravka.
Preobrazba človeškega jaza in prehod iz dobe ločenosti v dobo ponovnega združenja sta danes že v teku, sprožile pa so ju krize, ki nam kažejo, da sta ločeni jaz in civilizacija, ki temelji na njem, preživeti ideji. Vsaka izmed kriz izvira iz drugega vidika ločenosti; vsak vidik ločenosti v sebi nosi tudi seme svoje pogube. Takšna je npr. današnja finančna kriza, ki ni nič drugega kot vrhunec ogromne Ponzijeve (piramidne) sheme, ki smo jo gradili stoletja in ki je temeljila na prepričanju, da lahko planet z omejenimi viri večno podpira neskončno rast. Če ne bomo našli neslutenih novih virov naravnega ali družbenega kapitala, ki bi jih še lahko vnovčili, bo ta mehurček počil.
Dlje ko se bomo oprijemali starega, bolj ko se bomo trudili s takšnimi ali drugačnimi tehničnimi popravki našega majavega denarnega sistema, hujša bo kriza in posledični pretresi. Končni rezultat pa je v vsakem primeru zagotovljen: na ruševinah bo zrasel nov denarni sistem, ki bo v skladu s prioritetami povezanega, soodvisnega jaza – trajnostnostjo, lepoto in celostnostjo.
Valuta z ležarino je le del te tranzicije. Zaradi premalo prostora v tem eseju nisem omenil drugih ključnih delov nove ekonomije, kot so računovodstvo z upoštevanjem popolnih stroškov (ang. full–cost accounting), bančništvo po modelu banke JAK, lokalne valute, valute z vzajemnimi krediti (ang. mutual credit currencies), ekonomija najemov (ang. leasing economy), vrstniška ekonomija (poznana tudi kot delitvena ekonomija oziroma P2P) in industrijska ekologija. A ležarina je ključna. Ekonomija, ki želi posnemati ekološke principe, ne more temeljiti na denarnem sistemu, ki zahteva eksponentno rast. To dvoje je preprosto nezdružljivo. Dokler nam vladajo obresti, so vsi ostali ukrepi postranskega pomena. A trud vizionarjev, kot so E.F. Schumacher, Paul Hawken, Herman Daly in številni drugi, ni bil zaman. Zasejali so seme za novo vrsto ekonomije, ki bo zacelila našo razdejano Zemljo.
Novodobni denar bo spodbujal razvoj in ne trošenja družbenega, kulturnega, naravnega in duhovnega kapitala. Bo mehanizem za delitev dobrin in ne za kopičenje bogastva. Bo sredstvo za ustvarjanje in ne za zmanjševanje lepote. Bo prepreka pohlepu in ne povod zanj. Spodbujal bo radostno, ustvarjalno delo, ki ne bo pogojeno s “službami”. In namesto da bi bil v nasprotju z naravnimi cikli, bo z njimi ponovno usklajen. Nov denar pa bo spremljal tudi premik v zavesti, ki smo mu priča že danes – premik k povezanemu jazu, ki ima rad ta svet. To je na koncu koncev naš resnični jaz, h kateremu se bomo vrnili, ko se bo porušila iluzija neskončne rasti.
Izvorni članek v angleščini najdete na tej povezavi.
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!Viri in opombe
(1) Keynes Gesellovo delo obravnava v knjigi The General Theory of Employment, Interest, and Money (klasika iz leta 1936). V njej pravi, da je rešitev z ležarino dobra, a nepopolna. Ker valuta ni edina s premijo za likvidnost, obstaja nevarnost, da bi druge vrste denarja, kot so denarne rezerve v bankah in komercialni vrednostni papirji, prevzele vlogo valute s podobnim rezultatom. To v teoriji ni nerešljivo, zahteva pa bolj temeljito prenovo denarnega sistema, kot jo lahko opišem v tem članku.
(2) Zgodovina je povzeta po knjigi Bernarda Lietaerja The Future of Money (2001).
(3) Seznam in opis se pojavi v Stamp Scrip, Irving Fisher, LL.D. New York, Adelphi Company, 1933
(4) Birch, Dave. When Monopoly money was real, Digital Money Forum, June 12, 2007, http://digitaldebateblogs.typepad.com/digital_money/2007/06/when_monopoly_m.html
(5) Gesell, Silvio. The Natural Economic Order, 1906. Trans. Philip Pye. Ch. 4.1
(6) Gesell, Ch.5.5. Gesell je zagovarjal tudi ukinitev lastninjenja zemlje.
(7) Gesell, ch.4.4
(8) Everett, Daniel L. Cultural Constraints on Grammar and Cognition in Piraha: Another Look at the Design Features of Human Language, Current Anthropology, Aug-Oct 2005. Vol.46, No. 4
(9) Prentice, Jessica. Stirring the Cauldron – New Egg Moon, April 13, 2005.
www.wisefoodways.com
(10) Lee, Richard. The Dobe !Kung, P. 101
(11) Sahlins, Marshall. Stone Age Economics, p. 209